Ob novem romanu Ferija Lainščka Kurji Pastir me je spreletaval spomin na daljni pogovor, ki sem ga imela s profesorjem Wolejem Ogundeljem na nigerijski univerzi Ile-Ife. Za menoj je bila dolga pot iz sahelskega dela Afrike najprej do Cotonouja, nato prečkanje nigerijsko-beninske meje, Lagos z nizko spuščenim sivkastim nebom in večpasovnicami ter končno jorubski del Nigerije. Verjetno je bila utrujenost, ki se je pogrezala že v mlahavost, kriva, da sem profesorja vprašala, ali je v nigerijskem romanu res prevladujoča poteza magičnega realizma. Seveda sem imela v mislih Cesto sestradanih Bena Okrija, ki velja za klasično literarno delo, primerljivo z romani, kot so Sto let samote Gabriela Garcie Marqueza ali Polnočni otroci Salmana Rushdija.
Profesor se je z rokami oprl na plastično mizo in se nekoliko mrko obrnil proti gosti krošnji, kjer bi se morebiti res znali skrivati angeli in z nevidnimi očesom gledati na naju: »Morda tebe, ki prihajaš iz drugega prostora, res vznemirjajo knjige, v katerih spijo duhovi po drevesih, toda mi vidimo duhove po drevesih vsak dan. So del naše realnosti.«
Prostor, iz katerega se izreka Feri Lainšček v novem romanu Kurji pastir, je seveda panonska pokrajina, pokrajinska fantastika, kot trdijo nekateri, čeprav pisatelj ne išče utehe v panonskih sentimentih, temveč je veliko bolj ekspliciten. Eksplicitnost je moč pripisati temu, da so junaki in junakinje v Kurjem pastirju potisnjeni na družbeno dno. Vsi, ki vznikajo v tem romanu, torej od pisateljeve matere Trejzke do pisateljevega očeta Pišteka, in tudi skupnosti, ki ju obkroža, so pogreznjeni v blato revščine. Edina svetla točka se kaže v slutenjskem svetu junakov in junakinj, ki soobstoj naravnega in nadnaravnega vidijo kot enakovredno resničnost resničnosti. Sanje so na primer tudi v Kurjem pastirju bistvenega pomena, niso pa njegova edina resničnost. Soočeni smo z večplastnostjo, (in večperspektivnostjo) romana, vprašanje pa je, kako se je pisatelj odločil to konstelirati, še posebej, ker je govora o romanu, ki operira s spominom, vendar spominom, ki je nastopil pred pisateljevim rojstvom in preden je dobil ime – Feri, pravo moško ime, kot nekje izreče njegov oče.
Lainšček se je torej – v trilogiji – odločil prerešetati najbolj ranljivo in hkrati konstitutivno obdobje svojega življenja; roman Kurji pastir je, in kot beremo ob zaključku, šele prvi del trilogije, v njem pa avtorja ugledamo kot novorojenca, zato je nemogoče, da bi lahko govorili o variirajoči spominski lestvici. Podajanje osebnih občutkov je tako lahko samo vpeto v posebne konstelacije. Čeprav je pisateljevo rojstvo zaznamovano z jesenskim deževjem, in čeprav skozi stene ilovnate hiše slišimo pronicati dežne kaplje, te niso toliko prostorske, kot so časovne narave.
Lainšček se tokrat spominja preteklosti kot izvora sreče, hkrati pa pri tem prizna delež nezavednega vložka v preteklost kot magičnega stroja za proizvodnjo želje. Pojasnilo za to se verjetno nahaja v načinu, kako se lotiti ustroja časa. Vprašanje, kaj je čas in kaj moramo razumeti s to kategorijo, je vsekakor na mestu.
Pisatelj je v nedavnem pogovoru s Cvetko Bevc omenjal Junga, toda morebiti ni odveč omeniti francoskega filozofa Maurica Merleau-Pontyja, ki v knjigi Fenomenologije zaznave (Študentska založba, 2006) o času govori kot o nečem, »kar neizogibno srečamo na poti, ki nas vodi k subjektivnosti«. O času tudi pravi, da je »najsplošnejša značilnost psihičnih dejstev«. Na ta način se med časom in subjektivnostjo ustvari intimno razmerje, ki ga sestavlja niz psihičnih dogodkov; na drugi strani pa sta čas in subjekt povezana od znotraj in da potemtakem z analizo časa dobimo dostop do konkretne in intimne strukture subjektivnosti. Kar Merleau-Ponty pravi o času, zlahka apliciramo na spomin in na spominske sledi, saj gre v bistvu za način navzočnosti preteklosti, morebiti ostankov in drobcev, v zavesti, pa naj bo to razumna ali sanjska zavest.
Tudi Lainščkov literarni arhiv se torej v romanu Kurji pastir rojeva iz določenega pogleda, ki ga usmerja vase, v drugega, v svet in v nevidnost. Ali z besedami Merleau-Pontyja: »Vznika iz določene navzočnosti v vseh teh stvareh skupaj.« Z nekaj predrznosti bi bilo moč reči, da je pisatelj »jaz« v odnosu s svojimi dvojniki, ki so seveda ustvarjeni literarni liki. To pomeni, da s tem, ko je vpleten v čas, ni čisto jasno, vsaj na začetku, kako ta jaz vznika. S tem ko pisatelj prisluškuje drugemu svetu, kar pomeni, da najprej prisluškuje čutom (vidu, sluhu, tipu, vohu, okusu), podvaja svoj jaz, ga deli, zamenjuje, in nanj meče luč iz različnih perspektiv. Če pomislimo, da se v spomin in spominske sledi vplete celotna struktura organov in celoten živčni sistem, v središču katerega je neizogibno telo, potem je osrednja junakinja Kurjega pastirja pravzaprav pisateljeva mati. Uvodni prizor rojevajoče ženske je nekako monoliten, vendar zaradi zlizanosti s skupnostjo in naravnim okoljem tudi atmosferski.
Trejzka je mehkejša od svojega moža Pišteka, uporniška, vendar hkrati ponižna. Pred Bogom in pred skupnostjo. Pisatelj o njej zapiše, da je: »raje delala na polju, kot gospodinjila, kuhala je v velikih loncih, tako da je zadoščalo za več dni ali včasih tudi za cel teden.« In še malo kasneje: »ali pa je bilo v njej že sicer nekaj divjega. Potrebovala je stik z zemljo, hlepela je po prostosti, grebla je, rila in se gnala, pogostoma je šla pomagat kmetom, tudi ko je niso prosili /…/. Ni naključje, da je tu Trejzka podana skozi oči svoje osemnajstletne hčere, ki se iz Ljubljane vrača domov, in ki se zaradi materine zapoznele nosečnosti in rojstva bratca čuti zapostavljeno. Mala Trejzka, ki je materi najbolj oddaljena in hkrati tudi čudno blizu, nam potrdi slutnjo – človeška izkušnja, kot je podana v tem romanu, je neustaljena in razdrobljena.
Mala Trejzka v prizoru, ki je hkrati tudi njegova najboljša lega, z zunanjimi očmi pojasni svoja starša in s tem tudi njuno ljubezen: »Vse je bilo nekje razpršeno. Vznesena in zarotena sta se gnala v neznano. Ob strani sta puščala vse, ki jima niso bili naklonjeni, in se zato tudi marsičemu odrekala. Vztrajala sta, čeravno sta kmalu ostala sama, in so le redki odobravali njuno predrznost. Gola in bosa sta želela dokazati, da je mogoče tako preživeti in iz nič vendarle kaj ustvariti.« Kurji pastir je tudi roman o ljubezni, ki je spričo težkih razmer na preizkušnji, toda hkrati je ravno zaradi postopka, ki se ga je poslužil avtor, v njem tudi nekaj nadčasovnega. To je mogoče tudi zaradi odnosa do časa; seveda so konstelacije časa in prostora jasne. Nahajamo se v preteklosti, toda hkrati čutimo avtorjevo željo, da bi se preteklosti odkupil in jo zajel, tudi zaradi tega, kar je »postorila« v sedanjosti.
Heterogenost in tudi fluidnost Kurjega pastirja izhaja iz tega, da vemo in razumemo, da je roman pisan iz sedanjosti, vendar se sedanjost kot sedanjost ves čas tudi nagiba v preteklost in prihodnost, hkrati pa tovstne ločnice, vsaj na simbolni ravni, skuša ukiniti. Zato v romanesknem pisanju Ferija Lainščka prevladuje čas, ki ga je mogoče poimenovati paradoksalni čas, saj ni nikoli (samo) pretekli čas, predvsem zaradi tega, ker ni v celoti odrezan od prihodnosti in sedanjosti. To je med drugim razvidno tudi v Pištekovih sanjarijah in projekcijah, kaj bo nastalo iz sina, predvsem pa v želji in naporih, da bi poskrbel za družino. Če je Trejzka lik, ki je morebiti bolj od svojega moža pogreznjena v preteklost, ali pa v cikličnost (zlahka prehaja tudi med svetovi, posebej radi jo imajo Romi), je Pištek postavljen na puščico, ki je zaznamovana z diferenciranim trajanjem. Pištek je, predvsem glede na svoj čas, nekako zamaknjen, vendar ga zato čutimo kot sočasnega.
Pištek je sodobni Joba, ki je »Najvišjemu nekoč zameril, da ga je pustil na cedilu«, zato se je zmeraj našlo kaj, da mu je očital, ga krivil, in se prerekal z njim. Pištek je ravno zaradi prerekanj z Bogom individuliziran lik, kar je glede na to, da ga lahko razumemo tudi kot osebo, v katerem se kopičijo časi, zanimiva kombinacija. Tista, ki ga postavlja na realna tla in ga zopet prime za roko ter ga povede nazaj iz realnega v fantazmatsko, je Trejzka. Porazdeljevanje razlik med njima, torej ženski in moški arhetip, se tudi v pripovednem smislu stapljata in prelivata, kar ima za posledico, da roman deluje izrazito mehko. Seveda pa ta dva arhetipa, ki se odslikavata tudi v odnosu do skupnosti, proizvajata podvojitev tudi v odnosu do tistega, ki to zgodbo zapisuje.
Lainšček je v romanu Kurji pastir odprl prostor med tem, kar se je zares zgodilo, in tem, kar se samo dozdeva. Prizori, ki jih opisuje, niso velike, herojske zgodbe, pač pa malokrat povedane zgodbe, ki so posebne zaradi načina obravnave spomina. Da gre pri tem za pristno nostalgijo in opis bližine med dvema človekoma, ki sta si morala življenje ustvariti iz nič, je seveda dodana vrednost romana. Kurjega pastirja, posebej v drugem delu, odlikuje tudi poseben humor. Tedaj je že jasno, da ima roman precizno zgradbo, in da je Lainšček ves ta čas gradil subverzijo avtobiografsko pritrjevalnega. Dovoli nam vstopiti v intimni kozmos svojih staršev (in tako širše družine kot tudi vaške skupnosti), vendar nikoli ne izda preveč. Seganje od posamičnega k splošnemu doseže tako, da na »vse, kar je«, pogleda z umirjenim, distanciram očesom ter tako ustvari prefinjen portret – »tudi lastnega postajanja«. Zdi se, da je Lainščku uspelo razvozlati in izraziti skrivnost kot skozi tanko šivankino uho ter pri tem ohraniti globino. Nadaljevanja se lahko samo veselimo.
Knjigo Ferija Lainščka z naslovom Kurji pastir, ki je izšla pri Beletrini, lahko kupite na tej povezavi.
»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS«.