Neke zime, verjetno nekje v kakšen šestem razredu, sem preboleval eno od svojih običajnih angin, ko sem se naveličal branja in vzel bratov kasetofon.
Moj starejši brat je poslušal Deep Purple, Led Zeppelin, Uriah Heep ipd., jasno tako naglas, kolikor je dopuščal tisti stari gramofon EI Niš oziroma prenosni kasetar. Enako jasno sta se starša ves čas pritoževala nad »razbijanjem in opičjim kričanjem« iz njegove sobe in kot desetletnik sem se za vsak slučaj rad pridruževal njunemu zgražanju. Tisti dan pa, ko sem sam ležal v postelji in mi je mama prinesla kasetar, da vsaj malo poslušam radio … sem iz čistega dolgčasa pritisnil na gumb, da slišim to njegovo muziko še iz neposredne bližine. Prva pesem je bila »Burn« od Deep Purple. Holy shit! Ko je bilo komada konec, sem ga prevrtel na začetek. In tako kakšnih petnajstkrat zaporedoma, vsakič glasneje.
Mama me je prišla prosit, naj neham, ker je dolgočasno. Prepozno. Sledil je Look at Yourself od Uriah Heep.
Konec sedemdesetih je bil sicer čas panka, ampak na naši šoli ajevci nekako nismo toliko padli na to kot na primer cejevci. Pri nas so začele punce poslušati Adama Anta, fantje pa AD/DC in Kiss.
Posledica je bila, da sem ob vsem svojem orgazmiranju ob hard nabijanju Deep Purple, Rainbow in zgodnjih Whitesnake na bičevski osnovni šoli še naprej ostajal čudak! (Kiss še danes ne maram. AC/DC sem posvojil šele pozneje, ko sem pozabil te zamere.) Ni čudno, da sem se spet umaknil v fantazijski svet. A zdaj junaki niso bili sošolci v kot v ZF-časih, ampak moj brat, bratranec, dve sestrični in moja tedanja punca (da, v osmem razredu mi je – na svoje čudne načine – vendarle uspelo dobiti punco). Bili smo člani heavy metal benda Zlata anevrizma. (Nisem imel pojma, kaj pomeni beseda »anevrizma«, ampak zvenela je kul. Vedel sem, da je neki mamin prijatelj umrl zaradi anevrizme.) Škoda, da se tisti tekst menda ni ohranil; spodnji citat je iz nadaljevanj, ki sem jih pisal v prvem letniku srednje, serije treh precej obsežnih delov, skupaj kakšnih 300 tipkanih strani, ko se je bend (v podobni zasedbi) že imenoval Paraliza. Mislim, da to ni zaradi moje fiksacije z medicinsko terminologijo (čeprav imam tudi to), ampak zaradi komada Teda Nugenta Paralyzed.
V trenutku, ko to pišem, sem ena največjih rock’n’roll zvezd svojega časa. Ne vem, koliko časa bom to še ostal, kajti skupine, s katero smo se dvignili nad zvezde, danes ni več. Ostajajo naše plošče, slike in končno tudi mi sami, ko smo tudi kot posamezniki še polni načrtov za prihodnost: toda poglavja z naslovom Paraliza je za zmeraj zaključeno. Ta knjiga pa je napisana v želji, da predstavi Paralizo še v drugačni luči: ne le kot skupino, katere plošče so uspele bliskovito dosegati astronomske naklade in katere pesmi so dobesedno rušile svetovne lestvice, temveč predvsem kot skupino petih mladih ljudi, ki so pač slučajno doživeli vsi to zgodbo, polno preobratov, trdega dela, zabave, neuspehov in uspehov. Težko je igrati heavy metal in v tem okviru napisati pesem, ki bo navdušila pankerje, hipije, heavyje in vsaj ne bo zgrozila šminkerjev. Nam je to uspelo, zato smo tudi postali to, kar smo!
Družili smo se z Iron Maiden, Cozyjem Powellom, Davidom Coverdalom in celo Sydom Barrettom. Moji sošolci so lahko v najboljšem primeru prišli samo tulit na kakšen naš koncert. Bedniki! Paraliza je bila boljša kot Kiss.
Tudi ta tekst ni bil nikoli namenjen objavi – na to sploh nisem pomislil. Dajal sem ga v branje sošolcem na novi, srednji kemijski šoli, kjer sem končno lahko doživel preobrazbo. Imel sem še to srečo, da sem pristal v dopoldanskem turnusu, ki je bil praviloma rezerviran za vozače, tako da sem bil v razredu skoraj edini Ljubljančan. Urbani človek. Začel sem si puščati dolge lase, si na džekije z debelimi flomastri pisati Iron Maiden in Motorhead ter nositi bedže. Iznenada nisem bil več nerd oziroma sem postal frik take sorte, kot sem sam hotel: tukaj so bili vsi taki, ki so iz takih ali drugačnih razlogov čutili afiniteto do kemije, ampak jaz sem bil med njimi pripadnik urbane subkulture. Začel sem kaditi in na šolskem dvorišču med kadilskimi pavzami spoznal Boca in Braneta. Začeli smo hoditi na Prešerca, v Kolovrat, Rimski zid, Lovca, takozvano Rumblsceno (luknja pod Plečnikovimi arkadami na tržnici, kjer se je dalo pozimi pod varno streho prazniti litrce iz trgovine). Še pozneje, ko je klub FV izpraznil klet na Vodnikovi 141 in se preselil na Kersnikovo, je tisti prostor zasedla šišenska ZSMS in v njej ustanovila Dom mladih Šiška (klub je bil uradno DMŠ, čeprav so ga neformalno še naprej vsi klicali FV, ta pa je medtem na novi lokaciji postal K4). V DMŠ sem bil že član osebja (okej, sicer garderober): tisti klub je bil neverjetno umazana luknja, kjer se je ob petkih vrtel metal in rock, ob sobotah pa hardkor. Takrat so bili Deep Purple že pozabljeni: zavladali so Metallica, Venom, Slayer, Bathory, Voivod, Kreator. Združili smo se s hardkorovci. Nekaj let je obstajala živahna scena hardkorovskih in thrash metal bendov, od katerim je edino hardkorovcem uspelo celo narediti nekaj posnetkov in imeti par konkretnih koncertov. Moj bend, v katerem sem rjovel »Dead bodies on my mind, my parents crucified… slaughter…«, je imel samo en koncert, v Logatcu, ki je sicer dokaj zvesto opisan v Fužinskem bluzu.
Pred nekaj leti se na avtobusu srečal našega nekdanjega DJ-ja iz DMŠ, ki smo ga klicali Poštar. Menda zato, ker je so njegovi starši veliko hodili v tujino in je od tam dobival vse tiste black, speed, thrash in death metal vinilke, ki jih v Jugoslaviji seveda ni bilo, da smo si jih od njega presnemavali na kasete in se počutili korak pred neurbano populacijo. Danes je slikar in novinar v kulturni redakciji nacionalke. Ko je nanesla beseda na stare čase, je izjavil nekaj kot, da »za poslušanje tiste muzike danes skoraj ni opravičila. Če rečeš, da si bil takrat panker, se to sliši še dovolj inteligentno …«
Bil sem kar malo presunjen. Globoko se ne strinjam.
Saj je res, da komadi Metal Militia, Black Metal, The Hammer, Massacra, Show No Mercy nimajo ravno najinteligentnejših besedil. Mišljena so samo kot brutalna, ustrezna spremljava brutalni glasbi. Priznajmo si, dosti libretov in besedil posvetne orkestralne glasbe ni ravno vrhunski dosežek, so bolj povzdigovanje štimunga ob strastnih akordih. In naša glasba je bila nesmiselna – v smislu brez cilja, brez namena – odpor. Enako kot Rottnov »I don’t know what I want, but I know how to get it«. Semiotični larpurlartizem. Če pustimo ob strani nekaj norveških norcev, ki so dejansko šli v imenu Satana požigat starodavne lesene cerkve, nihče od nas ni hotel sprožiti morilske vojske in poklati celih mest v ognju. Hoteli pa smo izzvati uradne forme, krščanske, komunistične ali liberalne, kar hočete. »Kar boste vi, bomo mi nekaj drugega.«
Mislim, da je bila pri speed/thrash/death/black/heavy metalu ves čas fora biti drama queen. Biti kralj domišljije, čustvovati, pretirano v vseh pogledih. Nihče ni tako nesrečen, nihče tako frajerski, zaljubljen, morilski, zmagovit, frajerski, suicidalen kot v metalskih tekstih, razen mogoče še v srbskem turbofolku. Imidžerija je bila dramatična. (Redki metalci danes radi slišijo, da je tisto usnje in nete vanjo prinesel gej Rob Halford, direkt iz gejevskih S/M trgovin.) Potencirana je tako, da postane estetika. Od nekega kolega sem si sposodil progaste črno-bele hlače v stilu Iron Maiden, jih skril na gradbišču pred našo hišo, odšel iz hiše v kavbojkah in se za v šolo preoblekel vanje (ker je kolega Boc obljubil, da bo tisti dan prišel v šolo v tigrastih črno-rdečih). Profesorji so se trudili, da niso nič opazili. Okrog pasu sem nosil pas z naboji za mitraljez. Ko sem si na hrbet (čisto navadnega) zimskega plašča s flomastrom napisal Twisted Sister, me je sošolka vprašala, če imam tudi na pižami kaj napisano na hrbtu. Bil sem nepojmljivo kul.
Metal mi je rešil najstniško življenje, mogoče celo življenje nasploh od tistega buljenja v kemijske učbenike starejšega bata. Bil mi je hrana za domišljijo in to ostaja, čeprav danes mogoče rajši poslušam Radiohead, Jacka Whita, Pixies in PJ Harvey.
Po svoje je bila to zelo eksotična kombinacija okusov: v tistem času sem še zmeraj ogromno bral. Bral celo mamine dr.-romane, poleg zbirke Naša beseda (Voranc in Bevk sta bila fajn). Naletel sem na neko knjigo od Remarqua (doma smo imeli tri) in potem prebral celotni njegov prevedeni opus. Potem so nas v šoli učili o Slavku Grumu in Kosovelu in sem se seveda zaljubil. Potem sem slišal, da starša govorita o Vitomilu Zupanu, da je ta pa res nek izprijenec, in seveda moral prebrati celoten njegov opus (mislim, da sem v že v srednji šoli prebral vse iz knjižnice, pozneje na faksu sem zbral njegove knjige po antikvariatih). Ampak nič od tega ni vplivalo na to, da bi se koncept »pisanja« v moji glavi pomaknil proti »objavljanju« ali sploh resnim ambicijam. Dejansko, ko je tisti roman o Paralizi tam do četrtega letnika srednje šole ostal že daleč za mano, ko je bil za nami tudi že (danes pozabljeni, nekoč legendarni) pretep med hardokorovci/metalci in šminkerji v Knafljevem prehodu in ko smo se vsi v DMŠ že po večkrat ogledali Hillov film The Warriors, sem se lotil pisanja zgodbe o usodnem spopadu, ki naj bi se v ljubljanskem Tivoliju zgodil med šminkerji in nami, metalci/hardkorovci. Šlo naj bi za pravi pokol v stilu Warriorsov. V njem sem (prek šminkerjev) pobil polovico svojih kolegov (čeprav je bilo žrtev med šminkerji seveda še bistveno več). In ta tekst sem v nekajdnevnih intervalih po nekaj strani naenkrat prinašal v branje v kleti DMŠ. Na žalost danes tistega tipkopisa nimam več.
Enako kot nekoč med tistimi igrišči na Jamovi se je zgodilo, da me tip (Škof, danes že pokojni), oblečen v ponetano usnje, po branju osuplo vprašal: »Pa zakaj ti to pišeš?« Drugi, bolj navdušeni prijatelji so se začeli režati, jaz pa sem odgovoril nekaj v stilu: »Pišem, ker pisati moram.« (Zdajle sem šel poguglat: ja, to je bil citat od Gruma, verjetno nam ga je povedala profesorica za slovenščino. Takrat še nisem imel doma njegovih zbranih del.)
Srednja šola je bila res čas burnih čustvenih razmerij. Med vrstami punc sem jaz tri zajebal na res umazan, metalski način (oprostite, Mojca, Jasmina, Tuši) in doživel še več ljubezenskih hudih muk, ki sem jih trpel na dramatičen, metalski način (obe Tjaši, Vilma, Barbara). To je bil čas, ko smo zaradi ljubezenskega trpljenja po metalsko boksali v umazane stene kleti DMŠ, si ugašali čike na rokah in se občasno malo porezali (ne žil, seveda, samo malo po hrbtišču podlahti). Mislim, da sem zdaj naštel že praktično vse svoje formativne vplive, če odmislimo Kelmana in Becketta, ki sta prišla dvajset let pozneje. (Ne, Becketta v svojih metalskih letih nisem štekal.)
Ampak bili smo kralji Leninovega parka, DMŠ, a možda i šire (Doživel sem celo prvo medijsko pojavitev – kot recenzent metal plošč na Radiu Študent! In svoj disidentski trenutek: zaslišanje na policiji, ker so policaji med rutinskim pregledom sumljivih dolgolascev v mojem žepu našli pesem »Šivala je deklica hakenkrajc, / o hakenkrajc črn kot smrt, / in zraven si pela je Eriko, / pesem esesovskih vrst.«). Preboj do objavljanja zgodb pa je bil še neznansko daleč.
Vmes je prišlo še služenje JLA.
