AirBeletrina - We Need to Talk About Simon
Kritika 25. 10. 2013

We Need to Talk About Simon

Simon je najstnik, ponavljalec devetega razreda osnovne šole, za katerega se nam zdi, da ga poznamo ali smo zanj že slišali: eden tistih otrok, ki jih imamo v glavi spravljene pod »permisivna vzgoja« in ki so bili, po Vesni Vuk Godina, vzgojeni po principu fajn namesto po principu prav. Simon se v nekaj poglavjih od verbalnega nasilneža, ki prinaša okoli družinske člane, sošolce in sošolke, šolsko osebje ter medije, povzpne na stopnjo resnega delinkventa, ki surovo obračuna z odpuščenim šolskim varnostnikom. Na tej točki mu bralec že od srca privošči, da bi se mu kaj zalomilo – in res, okolje se upre. Varnostnik grozi s tožbo, mami prekipi, mama sošolca ne želi pričati po krivem in Simon, stisnjen v kot, je prisiljen med počitnicami odpotovati k dedu na podeželje …

Ob tem pa Simona nikoli zares ne spoznamo; vsaj ne bolj kot v resničnem življenju lahko spoznamo naše bližnje. Formalna posebnost Podržajevega romana je namreč v tem, da vsako poglavje zastopa drug pripovedovalec, druga oseba, tako ali drugače povezana s Simonom – ne pa tudi Simon sam. Zvrstijo se mama, babica, stric, ded, sošolec in sošolka, učiteljica, varnostnik, psihologinja … a brez osrednjega junaka. O Simonu si torej lahko ustvarimo le zunanje, posredovano mnenje, pri čemer nam nikoli ni povsem jasno, kako se reči dogajajo njemu samemu. Se pri svojem početju počuti dobro? Slabo? Ga obhajajo dvomi ali pa je prepričan v pravilnost svojih dejanj, in če, na čem ta pravilnost temelji? Pripovedovalci/ke ga vidijo vsak po svoje, od tega, da je neznosen, do tega, da je »indigo bojevnik«, vse te perspektive pa so obsojene na parcialnost, vedno že na določeno zgrešenost.

Značilno je, da večina pripovedovalcev tega – svoje zamejenosti z osebno izkušnjo, lastno individualno umeščenostjo – ne uvidi. Kar najbolj ilustrativen je v tem smislu citat iz stričevega poglavja:

»Takole: stari je najbolj pameten, ker ima svojega Boga … Simon je najbolj pameten, saj on je ja prišel iz Ljubljane … Pogledal sem Čara: ja, tudi on je najbolj pameten, že zato, ker se zgleduje po svojem bratrancu, dediju in očiju, ki so vsi najbolj pametni. Ker, ja, tudi jaz sem bil najbolj pameten, a za razliko od drugih zato, ker sem to res bil.«

Bralcu ne preostane drugega, da ob očitni slepi pegi pripovedovalcev tudi svojo perspektivo uzre kot delno, brez panoramskega pogleda ali vpogleda v Simonovo mišljenje.

Pripovedi tako izmenjujočih si pripovedovalcev so pogosto zaokrožene okoli določenega središča, miselnega temelja, na katerem gradijo svoje videnje sveta: za sošolko Katarino, ki zmotno misli, kako je Simona »ukrotila«, da bo ves njen, je to Sternbergov trikotnik ljubezenskega razmerja (po njenem sta s Simonom kajpada idealen par, ki enakomerno izpolnjuje vse tri pogoje); za njegovega deda je to dobri stari Bog; za njegovega strica so to … hja, kdo bi vedel, razne čakre in meditacije, modreci in metanje kovancev, absint in vizije; za šolsko psihiatrinjo je to Jung s svojo vero v naključja, ki to niso. Za mlado sosedo, ki jo Simon spozna na deželi, je to zopet Bog, le da na manj tradicionalno antropomorfen način, prisoten bolj v obliki sladke molitve, ki jo vedno znova napolni z ljubeznijo in jo ob koncu poglavja pripelje do presenetljive odločitve.

Roman se tako, sploh v svojem drugem delu, razvije v smeri spraševanja o takih in drugačnih miselnih podlagah in predvsem o takih in drugačnih oblikah duhovnosti. Podržaj je po eni strani očitno mnenja, da lahko preveč rigidna verovanja vodijo v hudo okostenelost in pomanjkanje empatije – to v svojem poglavju, enem najboljših poglavij v romanu, na lastni koži izkusi Simonov stric –, vendar pa ne ostane samo pri tem. Poenostavljena sekularna, navidezno racionalna »verovanja« se namreč izkažejo za še bolj škodljiva: kar poganja Simona, kar poganja tudi njegovega očeta, je plehek socialni darvinizem. Prava duhovnost na koncu potegne daljšo, kajti faktična prepričanja, se izkaže, navsezadnje niti niso njeno bistvo; njena prava vrednost so občutja, ki jo prevevajo ne glede na sklop njenih »dejstev«. Temeljno je pri tem seveda občutje, da v svetu obstaja nekaj globljega, kar lahko zaznavamo, a tega nikdar ne bomo ujeli v znanstvene meritve; v vseh instancah duhovnosti je to tudi vir energije in moči, predvsem moči za dobroto, sočutje, razumevanje, premagovanje sebičnosti. Povezanost s to temeljno nespoznavno silo – preko molitve, zemlje, meditacije in še česa – pa ima za posledico še en občutek, namreč občutek umeščenosti v nadosebni, nadindividualni red, v katerem vrednote niso le osamljena odločitev in kljubovanje, temveč so dejanska prava pot.

Čeprav roman ponuja različne indice za tako ali drugačno tezo, mu ne moremo pripisati jasnega političnega stališča. Po eni strani je Simon sin političnega dobičkarja, pokvarjenega strankarja, ki prezira nižje družbene sloje, in so zato Simonove priče kritika sprevržene oblasti in razrednih nasprotij, po drugi strani pa roman kot zdravilo za Simone ne ponuja ravno razrednega boja, temveč polaga zaupanje bolj v duhovno razsvetljenje. Po tretji strani to vendarle ni navijaštvo za kakšno specifično religijo, zraven tega pa svet, ki je v Podržaju prežet z duhovnostjo, pokaže tudi slabosti, poleg že omenjene rigidnosti tudi patriarhalnost, zaverovanost v svoj prav in preveliko obremenjenost z (vaško) skupnostjo. Lahko bi torej rekli, da se poskuša roman – kar od literature nemara tudi pričakujemo – dvigniti nad politično delitev, na neko bolj univerzalno motrenje človeka in njegove skupnosti.

Tisto, s čimer si mora bralec sproti dajati največ opravka, je druga pisateljska fronta, jezik. To ni pripoved, ki bi ji šlo za jezikovne bravure, temveč bolj za dovolj operativen jezik, da bo z njim lahko zgodbo premikala naprej in ob tem izrazila misli pripovedovalcev. Ker je roman sestavljen iz vrste osebnih pripovedi, vsaka od teh s svojim osebno zaznamovanim govorom, je to tisto območje, kjer mora bralec najbolj premišljevati o svojih prepričanjih, jih prilagajati in celo zvijati. Predvsem mora priti bralec do zaključka, da osebni govor v knjigi ne zahteva preciznosti in popolne pristnosti filmskih dialogov; če nas nepristen dialog v filmu hitro zaboli, lahko beremo osebni govor v knjigi zvečine neprizadeti. V Simonovih pričah je več najstniških pripovedovalcev, a medtem ko bi v filmu pričakovali kar največji posluh za trenutni sleng, nas pretežno knjižni jezik v romanu ne moti. Povsem dopustno je, da to ni natančen prepis dejanskega govora, ampak bolj njegov znak, ponazoritev s tu in tam kakšno besedo, s kakšnim prepričljivim zasukom sintakse in tako naprej.

Se pa v delu pojavijo tudi elementi, ki jih ne moremo opravičiti kot umetniško odločitev. Jezik je včasih preveč knjižen, replike so včasih že kar dramski monologi. V govoru Simonovih prič se pojavljajo besede, ki tem osebam ne ustrezajo, bodisi zaradi družbene bodisi regionalne vmeščenosti (»potlej« namesto »potem« iz ust ljubljanskega otroka ne zveni ravno prepričljivo). Včasih so pripovedi preveč razlagalne; včasih so liki izrisani stripovsko negativno; včasih so prizori, kot na primer uvodno poglavje s podtaknjeno travo, nekam klišejski. Tu in tam kdo izreče kakšno postano duhovitost (»Boš rekel, da imaš metodo, Metod?« ali »Ej, Dušanka z dušeslovja …«), ki se ji literarni liki iskreno nasmejijo, bralcev pa nikakor ne zabava.

Kljub temu pa je takih zdrsov dovolj malo, da jih skoraj štiristostranski roman zdrži. Odločitev za zaporedje osebnih pripovedi ima še eno dobro lastnost: zgodba se z vsakim poglavjem nekako »ponastavi«, začne na nov in svež način, obenem pa se poglavja, ki verižno prenašajo glavno zgodbeno nit, hkrati razširijo na skoraj samostojne vsebinske enote; ob koncu se precej dobro spominjamo tistega s stricem pa tistega s psihologinjo in poglavja lahko obravnavamo skoraj sama na sebi.

Film, ki si ga je tale kritika izposodila za naslov, se je ukvarjal z neprijetnim vprašanjem: kaj storiti s posamezniki, ki na svet pridejo biološko nesposobni, da bi temu svetu zaupali, se v njem počutili varno in delovali konstruktivno? (Gre za film We Need to Talk About Kevin, Pogovoriti se morava o Kevinu; interpretacija je moja). Simonove priče se ukvarjajo z nekoliko drugačnim, bolj razvpitim, pa zato ne manj neprijetnim problemom: kako to, da so posamezniki v sebičnost socializirani. Delo, ki je bilo v knjižnem časopisju samozavestno oglaševano kot »roman, o katerem se bo še govorilo«, je dovolj kvalitetno, da mu kritika te ambicije tudi privošči: seveda pa naj se ga pred tem tudi čim večkrat in skozi različne oči prebere.

 

Rudi Podržaj: Simonove priče. Založba Modrijan, 2013. 392 strani, 27,90 €.