Leta 1986 je bila Nobelova nagrada za književnost prvič podeljena Afričanu, in sicer nigerijskemu dramatiku, pisatelju in esejistu Wolu Soyinki (1934), ki je, kot so ob obrazložitvi Nobelove nagrade pojasnili, svoja dramska dela, polna eksistenčnih zasnov, oblikoval v skladu s široko kulturno perspektivo in poetiko. A tako pred kot tudi po prejetju Nobelove nagrade se je njegovo pisanje, v katerem se meša sinkretizem afriških in evropskih tradicij, odlikovalo predvsem po jezikovni izvirnosti, domišljiji, moralni drži, pravičnosti in človečnosti. Pisateljevo bogato literarno produkcijo je zato v imenu svobode in humanosti od nekdaj spremljalo uporništvo in nasprotovanje brutalnim režimom.
Wole Soyinka se je jorubski družini v nigerijski zvezni državi Ogun rodil v času, ko je bila Nigerija še del britanskega imperija. Po študiju angleške književnosti in gledališča v Veliki Britaniji je Wole Soyinka kmalu zavzel kritično pozicijo in aktivno politično vlogo v boju za nigerijsko neodvisnost. Ko je sedem let po neodvisnosti v Nigeriji izbruhnila državljanska vojna, je Soyinka končal v zaporu, kjer je v samici čakal na usmrtitev kar polnih 22 mesecev. Čakanje na usmrtitev si je krajšal s pisanjem na ovitke cigaret, ki jih je bilo, kot se nobelovec rad pošali, v upanju na zapornikovo lastno zastrupitev na pretek. Ob kasnejšem dvakratnem izgnanstvu, ponovni smrtni obsodbi in literaturi, ki je vedno hodila z roko v roki s političnim aktivizmom, je Wole Soyinka obveljal za prominenten glas postkolonialne Afrike, njegova literarna dela pa za pomemben del tako afriškega kot tudi svetovnega literarnega kanona.
Pisateljski in politični »disident« – v slovenščini ga lahko beremo v le dveh prevedenih delih, in sicer Aké – leta otroštva (Prevod Janko Moder) in Tolmači (prevod Alenka Puhar), ki sta obe izšli v davnih osemdesetih letih, ko se je afriška literatura pri nas veliko bolj izdajala – je bil gost letošnjega 24. pulskega sejma Sa(n)jam knjige, kjer je z vso skromnostjo opozoril, da je njegovo pisateljsko življenje še zmeraj refleksija in vest sodobnih zgodovin ter politik.
Začetki vaše literarne ustvarjalnosti sovpadajo s časom tedaj še kolonializirane Nigerije, kasnejše neodvisnosti in državljanske vojne, ki ji je sledila. Ta obdobja so od vas zahtevala tako fizično kot tudi intelektualno politično participacijo. Je bilo ukvarjanje z literaturo v teh razmerah osvobajajoča dejavnost ali pa je ravno ta od vas zahtevala še bolj poglobljen politični aktivizem?
Soyinka: Če bi bilo po moje, bi se politiki vsekakor izognil v celoti. Menim, da sem primarno zlasti pisatelj in vse, kar me potegne stran od literarnih dejavnosti – bodisi, da gre za pisanje, delo v gledališču ali poučevanje – mi povzroča nekakšen odpor in negodovanje. Toda živimo v družbi anomalij, kjer posamezniki, ki ravno te anomalije najbolj občutimo in o njih pišemo v svojih delih, v bistvu nimamo legitimne možnosti izbire med tem, ali naj v politični aktivizem vstopamo ali ne. Politični aktivizem me je zato vsrkal proti lastni volji, zato danes teh dveh sfer, literature in političnega aktivizma, ne vidim več nujno kot dihotomijo, temveč kot neko neizogibno razmerje, ki pa je seveda pogostokrat neenakomerno, saj ena sfera skorajda nujno požira drugo. To razmerje je pravzaprav tisto, kar mi povzroča nezadovoljstvo, zato si ne morem pomagati, da se ne bi ukvarjal s politiko, čeprav si vseeno nadvse želim, da ta ne bi bila moj problem in nasploh problem literatov.
Se vam morda zdi, da ste bili v svoji literarni karieri ujeti v določen duh časa, ki je od vas terjal drugačno pisateljsko držo, kot se ta pričakuje od mlajših generacij nigerijskih pisateljev? Nosijo vaša dela težo zgodovine, ki so se ji mlajši afriški pisatelji izognili in s tem postali apolotični?
Soyinka: Ja, seveda, mlajše generacije pogostokrat spomnim na to, a istočasno jih nenehno opozarjam, da ni treba, da bi se čutili dolžne pisati politično. Ne strinjam se čisto z miselnostjo, da mora vsak pisatelj pisati politično angažirano literaturo. Čeprav je na koncu koncev vsaka literatura, ki piše o človekovem bivanju in delovanju, angažirana na določen način. Literatura je vedno napisana in brana v določenem družbenem kontekstu. Mlajšim generacijam zato nenehno pravim, da naj, ne glede na to, o čem se odločijo pisati, vendarle izhajajo iz določene umeščenosti in pozicije človeka v svetu. Če se bodo počutili dolžni pisati politično, potem to ne bo to nič drugega kot propagandno pisanje. Po drugi strani pa verjamem, da obstaja svojevrstna zahteva znotraj samega pisanja, in sicer nekakšen imperativ prebujanja empatije pri preostalem delu družbe v zvezi z določenimi družbenimi vprašanji. Pri tem ne mislim nujno na tisto glasno in jezno vrsto pisanja. V tem primeru je dovolj že tiho izrekanje o življenjskih situacijah človeka in s tem impliciranje ideje oziroma vizije, kakšna naj bi družba lahko postala. Mislim, da sodobnim nigerijskim pisateljem, ki pišejo o raznovrstnih temah in pri tem izhajajo predvsem iz individualnih zgodb, to zaenkrat dobro uspeva.
Današnja družba je po eni strani globalizirajoča družba fluidnih in med seboj prepletenih identitet, po drugi pa imamo opraviti z diskurzi, ki vnovično uveljavljajo brutalne naracije o nacionalnih mejah, teritorijih in nacionalizmih. Kako naj bi afriška literatura sploh vstopala v tovrstni družbeni prostor?
Soyinka: Preprosto. Literatura je na nek način socializirana, kar pomeni, da vsak posameznik lahko preko nje gleda na družbo z različnih zornih kotov. Vzemimo za primer vojno v Biafri. Znotraj medijskih, zgodovinskih in političnih diskurzov ter njihovih demonstracij in agitacij, ki se borijo, da bi prevladala enoznačna naracija te državljanske vojne, biafrska vojna vse do danes ni zaključena. Literatura pa – ravno nasprotno – dopušča spominom na vojno neke vrste mnogotero razumevanje. Navsezadnje se nujnost ene prevladujoče zgodovinske naracije o vojni lahko spremeni prav preko fikcije. Fikcija tako s tem, ko piše, kaj se je zgodilo navadnim ljudem in ne politikam, doktrinam ali ideologijam, na nek način popravlja zgodovino. Literatura lahko nastopi proti tej poenostavljeni naraciji kompleksne vojne, ki je praviloma vedno nepravična. Za pisatelja to seveda pomeni vnovično zbiranje in odrivanje spominov. Poskušajte si le predstavljati napor tovrstnega pisanja. Chimamandi Ngozi Adichie je v knjigi Polovica rumenega sonca to čudovito uspelo, a ona ni edina Nigerijka, ki je pisala o biafrski vojni. Menim, da se zato sploh ni smiselno vprašati, kako naj bi afriška literatura vstopala in prispevala k prej omenjenemu svetu. Vsako iskreno pisanje, ki izhaja iz pozornega opazovanja in humane družbene drže ter vizije, deluje tako nacionalno kot transnacionalno, ne glede na razmere, v katerem nastaja.
Gibate se med literaturo in politiko. Ste kdaj podvomili, ali je morda vendarle utopično misliti, da ima literatura moč boriti se proti avtoritarnim režimom? Bi lahko iz vaših izkušenj trdili, da literatura res »deluje«?
Soyinka: Oh, brez dvoma. Literatura deluje. V bistvu je vedno delovala. Poglejte Brodskega in tudi Orwella, celo Ngũgĩ wa Thiong’a. To so avtorji, katerih dela so učinkovito nastopila proti režimom. Tam, kjer so avtoritarni režimi, je vedno tudi upor proti njim. Literatura je bila vedno pomembna spremljevalka vseh oblik vladanja, zato je tovrstno pisanje nadvse pomembno.
V vašem bogatem opusu ste se osredotočili predvsem na dramska besedila. Zakaj ste se odločili ravno za to literarno vrsto in v kakšnem odnosu je bila ta do procesa dekolonializacije?
Soyinka: V času dekolonializacije je bila pravzaprav vsaka literarna forma dobrodošla. Tudi druge umetniške forme so pomembno prispevale k procesu dekolonializacije. Glasba je na primer odigrala pomembno vlogo, tudi upodobitvena umetnost. Res pa je, da je bila dramatika nekako privilegirana, saj je ljudi nagovarjala hitro in neposredno. Gledališče ima namreč takojšen učinek. Kar sem v preteklosti poimenoval »Guerilla Theatre«, ni nič drugega kot ideološko analitični oder s takojšnjim bojiščem marginaliziranih skupin, ki si želijo, da bi bila njihova politična prepričanja nemudoma slišana. Po drugi strani pa je gledališče zame tudi neke vrste arhitektura. Morda ima to opraviti z lastno frustracijo, da nisem postal arhitekt. Dramatika mi je namreč omogočila, da sem človeka uporabil kot material in formo ter ga oblikoval in preoblikoval po lastni želji. A vendarle gledališča nisem izbral iz teh razlogov. Za gledališče sem se odločil zato, ker prihajam iz tradicije, kjer je bilo dramsko izražanje vedno pomemben in močan del tradicije. Gledališče v Nigeriji namreč ni nekaj tujega, vedno je obstajalo bodisi kot ulično gledališče bodisi kot obredno gledališče, povezano z jorubsko mitologijo, zato mi je bila ta forma veliko bolj pisana na kožo in znotraj nje sem se seveda lažje izražal.
Pravite, da je nigerijsko gledališče povezano z jorubsko mitologijo. Leta 1960 ste ustanovili prvo igralsko skupino »Masks«, ki je gojila tradicionalno nigerijsko gledališče. Lahko tu vidimo kakšne povezave z evropsko dramatiko in njenimi starogrškimi začetki?
Soyinka: Vsekakor, podobnosti je ogromno. O tem sem pisal v preteklosti. Starogrškega Dioniza sem si celo upal primerjati z jorubskim bogom Ogunom. A kar je tu pomembno, je to, da znotraj zgodovine miselnosti obstaja neke vrste kontinuiteta v človekovi ustvarjalnosti. Če se za trenutek na primer ozremo k starogrškim tekstom in pogledamo Aristofanovo komedijo Zborovalke. Za današnji čas je to zelo aktualno delo, saj se v njem ženske uprejo moški dominaciji in prevzamejo oblast ter s tem postavijo nova družbena pravila. Ta komedija sovpada z današnjim bojem za pravice žensk in enakostjo med spoloma, ki je v enih družbah seveda bolj izražen kot v drugih. Tovrstna dramska dela, ki opozarjajo na človekove pravice, so zato vedno razumljena kot upor. Kakorkoli, ideje se lahko v različnih družbah pojavljajo neodvisno. To se včasih zgodi istočasno, včasih pa s časovnih zamikom, ampak ta svojevrstna kontinuiteta idej je vedno na delu. Evripidova Medeja je z današnjega vidika na primer feministično pisanje, ki univerzalno nagovarja številne ljudi. Gledališče je za prizor tega res uporabno.
Ko ste ravno omenili feministične pisave, zahodnoafriške pisateljice so vaši generaciji pisateljev, ki je ostro nastopila proti kolonialnemu jarmu, kasneje očitale, da ste jih v času dekolonializacije nekako pozabili. Svoj literarni prostor so si morale izbojevati same, in to ne le v opoziciji do kolonialnega kanona, temveč tudi v opoziciji do afriških pisateljev.
Soyinka: To je sovpadlo s takratnimi družbenimi razmerami. Tisti čas v bistvu ni bil naklonjen nikomur med nami. Seveda so bile pisateljice v senci moških, čeprav je marsikatera med njimi pisala veliko bolje od nas. Ampak ravno kombinacija teh družbenih razmerij je afriške pisateljice prisilila pisati in objavljati svoja dela. V ta literarni boj, kjer so se bile bralcem primorane predstaviti same, so namreč vstopile izredno pogumno. S tem so zastopale tudi svoj pogled na družbo. Tako je vse do danes. Mlajša generacija resnično nadarjenih pisateljic se neverjetno drzno spopada z družbenimi problemi, ki jih morda moški ne občutimo v isti meri kot one. Pomembno pa je opozoriti, da niso vse afriške ženske pisave nujno feministične. To se pogostokrat napačno enači. Pravzaprav se le ena, kot mi je znano, v javnosti izreka za feministko.
Glede na to, da je letošnja tema sejma knjig Sa(n)jam knjige v Istri svoboda, ali morda vidite korelacijo med svobodo govora in svobodo misli? Ali ogrožanje svobode govora zavira ali spodbuja kreativnost?
Soyinka: V družbah, kjer je svoboda govora ogrožena, se prej ali slej porodijo uporniške misli. Ponavadi sicer sporadično, a vendarle nujno. Potem pa traja nekaj časa, da se te misli oblikujejo in artikulirajo, a nazadnje nujno spregovorijo, čeprav ne moremo točno predvideti, v katerem trenutku se bo to zgodilo. Gre za nekakšno akumulacijo misli, ki v nekem trenutku ne zdržijo več tišine in se spremenijo v glasove. A to je že vprašanje s področja sociologije literature. Načeloma gre za neke vrste ponavljajoč vzorec mišljenja in ustvarjanja, ki spremlja realizacijo vsakega upora. Pisatelji, ki ustvarjajo pod takšnimi okoliščinami, so ponavadi bolj definirani in artikulirani v svojem ustvarjanju, njihova produkcija pa je naravnost čudovita.
Ko ste leta 1986 prejeli Nobelovo nagrado, ste s tem postali ne le nigerijska, ampak mednarodna javna osebnost in intelektualna avtoriteta. Vas morda moti, da se s tem pričakuje, da boste imeli mnenje o vsem, tudi o neliterarnih stvareh?
Soyinka: Ne, ne, jaz sem bil vedno angažiran in uporniško vpleten v marsikatero zadevo onkraj literature, tudi onkraj politike. Nobelova nagrada je zame le eden izmed pripetljajev v moji karieri, ki ni generiral nič takega, kar bi me v osebnem angažmaju na kakršenkoli način spremenilo.