Xavier Mas Craviotto (Navàs, Katalonija, 1996) je filolog in pisatelj. Štiri leta je poučeval katalonski jezik in kulturo na Univerzi v Bristolu v Združenem kraljestvu. Je soustanovitelj platforme »Com ho diria«, ki se ukvarja s katalonskim mladinskim slengom. Objavil je dva romana, zbirko kratkih zgodb in tri pesniške zbirke. Za prozo je dobil nagrado Documenta leta 2018, za poezijo pa nagrado Art Jove Salvador Iborra leta 2018 in nagrado Ausiàs March leta 2023. Izbor njegovih pesmi je prek angleščine prevedel Pino Pograjc, pregledala in lektorirala jih je prevajalka Veronika Rot.
obdukcija
Kaj je ta smrtonosni
strup, ki razjeda
najboljše v nas in pušča
le lupino?
Ingmar Bergman
morda je bilo ostro oko
ptice sna,
kar je gledalo v nas;
morda je bilo vse to trpljenje,
ki prehaja meje
držav, ki živijo v
krastah kože vsakega od nas;
morda je bil pretanjen obris
jedrske abulije,
kar nas polni z utrujenostjo
za skorjo našega mi;
morda sva bila Ti in Jaz,
ki sva razumela praznino,
in jo pretvorila v oskrunjeno drevo
v raju, v katerem sva gledala svoj padec;
morda je bilo krožno božanje,
ki ga odgrnem v umazanem zraku,
ko se vržem v tvoja brezna;
morda so bili zobje razpoke,
ki nam z odprtimi usti izreče dobrodošlico v konec,
ki ga poznamo že mnogo let;
morda je bil žaltav znoj sveta,
strukturna narkoza,
žilna anestezija,
pobožanstvena omotica;
morda je bila želodčna Praznina
tega žalostnega boga,
ki se že nekaj časa
dolgočasi
in joče ruševine.
pokopališče
med najinimi besedami je zraslo pokopališče z visokimi zidovi in sivimi grobovi.
smrtno ranjena ptica se je zatekla na najin grob pod naveličanost cipres.
bilo je utrujeno nebo, ki nama je toplo sapo dahnilo po breznu najinih vratov.
in še vedno je bilo tiho, a čutila sva žalost,
in bilo je že pozno:
senca kletke je brez sramu padla na zid najinih hrbtov.
apokalipsa
neuporabna stopala stoletij
ledeno mrzla
hodijo po ploščicah
čakalnice:
besede, izpostavljene nevarnosti
izrečenosti,
vrtoglavica ust
ob besedi.
apokalipsa oči, ki gledajo v reči,
in Ti in Jaz sredi vsega
s toliko noči v najinih očeh,
da še noči nisva mogla videti.
ničesar na svetu ni bilo vredno izreči.
ne izgovarjaj imen
bila sva zima in prinesla sva mraz.
v dlani sva si utirala usedline
in govorila sva z ostrimi besedami,
ki omejujejo oblike reči.
ne izgovarjaj imen.
to si mi rekla s tišino
zarodkov v maternici.
ne izgovarjaj imen.
in na hrbtu vsakega zvoka je počasi rasel
zamirajoč odmev vdanosti v usodo.
in požgala sva strnišče zadnje žetve
in naselila požgano zemljo.
ne izgovarjaj imen.
zimske ptice so naju potrpežljivo
gledale z dreves
in tako globoko so molčale, da jih nikoli
več
nisva prenehala slišati.
ne izgovarjaj imen.
pele so bes, ki raste
na hrbtih dni,
in prikradle so se na najino lubje,
prekrito z lišaji in gobami
in mahovnatimi tišinami.
ne izgovarjaj imen.
in zabrisale so se črte, ki so ločevale reči,
in vse je bilo eno,in Ti si bila reči
in Jaz sem bil mah in Ti si bila oči ptic,
ki so vohunile za nama, in Jaz sem bil
pepel,
rjoveč rane, in Ti si bila posvetni
zvoki, ki so umirali, in Jaz sem bil vsa
imena,
ki mi jih nisi pustila izreči.
spleen
zehanje celin
hira kot počasna zaspanost.
žalost svetlobe
krvavi po našem telesu
z jasnimi in prosojnimi vozli
otopelosti.
leta imajo votle kosti.
čas nosi puščavo v sebi.
civilizacija je svetišče,
posvečeno nepojenljivi
apatiji, ki hlasta
po vseh bogovih.
zahod zavzdihne v našem spleenu.
zlom
upogiba se.
opaziš, da se upogiba
upogiba se
kot veja,
kjer gnezdijo ptice
in valijo jajca.
upogiba se.
opaziš, da se upogiba,
kljub veri,
kljub gotovostim,
kot žice,
speljane skozi
tvojo
hrbtenico,
da bi jo vzravnale,
kljub obljubam,
ki so bile tihe
sence,
zaman
podpirajoče
tvojo hrbtenjačo,
ki se več ne zravna,
ki je nase vzela
to težo,
ki jo nevarno
ukrivlja,
kajti taka je,
upogljiva,
v svojem naravnem stanju.
in se upogiba,
vsako vretence
je žrtvovanje,
ki te usloči,
splošči
pod težo
vsakega občutka krivde,
in se upogiba
in se spet upogiba
in se zvije
in ustvari ostri kot
parabole
tvojega telesa
in tvoje krivde,
in goliči
vreščijo nate
z obupanim
strahom
nekoga, ki pričakuje
padec.
in se upogiba
in poškoduje
tvojo hrbtenico,
ki že krvavi
v žrtvovanju
in ti spodnaša
ravnotežje.
upogiba se
in tvoj hrbet
že riše
nevarno
usločen
lok.
upogiba se
in z vsakim
novim žrtvovanjem
ptice
vreščijo
z obupanim
strahom
nekoga, ki pričakuje
z l o m
Geneza
Naredil nas je iz prahu
in Bog nam je dal Raj
kot mačka, ki svojemu lastniku v dar ponuja
mrtvo ptico.
(Brez naslova)
Kako besna je mlačnost streh,
ki se slepo predajajo tej noči brez oči.
Kako tavajoče so zore, ki se vedno rojevajo pobite
in izumljajo blede barve in mrtve odtenke voščene kože.
Kako blodnjave so zarje, ki krvavijo po nebu,
da bi v naša usta položile točni verz, razumljeno reč,
da bi na pobočja naših jezikov odložile
srditost, ki v lobanji snuje pesem,
pretkano žgočino zlogov,
trmasto žejo tisočih imen, vedoč, da so imena,
semantično gnitje, ki ob zori pokvari naše abecede,
kadar spimo, kadar nas ni več tam.
Kako umirajoče so reči, ki se predajajo
našemu donečemu jeziku.