Katalonski pisatelj Pol Guasch z romanom Napalm v srcu, ki je v izvirniku izšel leta 2021, z njim pa je pisatelj postal najmlajši dobitnik nagrade za najboljši roman Llibres Anagrama, biva v nekakšnem Novem svetu. Prizori, ki so zgrajeni kot slike, morda celo kot pesmi, imajo poseben ritem. Napalm v srcu je pisan v prvi osebi, določeni prizori so zgrajeni po logiki kratkih zgodb, z vmesnimi skicami, preštetimi dnevi, ki minevajo, pismi Borisu, pripovedovalčevemu ljubimcu, odkrivamo neresnični in resnični svet, ki drsi vse globlje. Mehanizem razvrščanja prizorov sledi logiki poezije in zato se zdi smiselno razmišljati, da Pol Guasch skuša množiti, odslikavati, ustvarjati svet, ki se izmika zajetju v kakršnokoli družbeno obliko. Distopična zgodba, ki se spogleduje z znanstveno fantastiko ali pa »romanom ceste«, med seboj prepleta različne elemente, pripovedovalec razmišlja o svoji preteklosti, vendar na način, kot da mu ne bi nič pripadalo. »Obstajajo kraji, ki jih besede ne dosežejo,« je izrekel katalonski pisatelj v pogovoru s Jorgejem Garrizem na platformi European Literature Network, in razumemo, da je ta akumulacija vizualnega sveta tisto nekaj, kar nas gane, da beremo in iščemo dalje.
»V zvezi z vprašanjem časa je res, da sem bežal pred tiranijo sedanjosti, nostalgično težnjo preteklosti in vedeževalskimi napovedmi prihodnosti,« je izrekel pisatelj v že omenjenem intervjuju. »Želel sem, da ima pisanje svoj čas in ritem. Želel sem, da besede zgradijo edinstveno razsežnost, ki je samoreferenčna, svet, ki bi ga lahko vsak bralec dopolnil s svojo zgodbo.« Slutimo torej, da se počasi razkriva neka posebna zgodovina ali da se približujemo skrivnosti. Knjiga, ki se je pisatelj menda ni odločil napisati in je z njo začel, ne da bi jo načrtoval, razkriva posebno zavezanost jeziku, predvsem pa se sprašujemo, v kateri časovnosti smo se pravzaprav znašli, od česa se beži, kaj pravzaprav predstavlja pobeg v tem romanu, tako v dejanskem kot v prenesenem pomenu. Protagonist živi v naselju, kjer se je nekoč nahajala Tovarna. Ob robu gozda živi Boris, ki se ukvarja s fotografijo. Ko se zgodi nesreča, se vse spremeni. Prepovedana ljubezen med Borisom in pripovedovalcem, čigar imena nikoli ne izvemo, ju prisili, da odideta iz naselja. Nekaj se krči in izgublja, obritoglavci so na primer tista negativna plat, od katere je smiselno pobegniti, toda potem je treba sestaviti svet na novo.
»Knjiga razkriva posebno zavezanost jeziku, predvsem pa se sprašujemo, v kateri časovnosti smo se pravzaprav znašli.«
Roman Napalm v srcu, ki je frenetičen, prežet s »svetlobo iz globine« in »fosforescentnim cvetnim prahom« in je do danes preveden v številne jezike, med drugim v španščino, francoščino in nemščino, z igro podvajanja in ponavljanja na poetičen način spregovori o sodobni represiji. Prevpraševanje, do katere mere je obstoj nasilja neizogiben, naplavlja v pripoved ne samo lik pripovedovalčevega očeta, pač pa tudi mame, od katerih na neki bizaren način morda tudi beži, toda na drugi strani je Boris, ki razume skoraj vse, vsrkava, še vedno v pisemski obliki, izpovedi pripovedovalca. Ko izvemo, da je »mama polovico življenja garala v Tovarni«, je jasno, da svet, ki ga ustvarja Guasch, ni visokoleteč, ampak prežet s tesnobo, neprestanim bojem, tudi eksplicitno represijo. O stvarnosti se, in kljub poetičnemu jeziku, ne govori iz razdalje in anekdotično, pač pa je na delu tudi določena izpraznjenost, zapuščenost in ne nazadnje tudi živalskost; narava, vključno z gozdom, igra pomembno vlogo v tem romanu – ni le prostor, kjer se roman odvija, ampak je tu tudi nekaj katarzičnega.
V prej omenjenem intervjuju beremo, da je »narava pomembna entiteta, ki pomaga romanu napredovati«, predvsem pa narava igra pomembno vlogo za novo generacijo katalonskih pisateljic in pisateljev. Tu ni le gora, na kateri prihaja do krutih umorov, izjemno pomembno je tudi morje, ki predstavlja sanje in hrepenenje. Pisatelj je zelo eksplicitno spregovoril o odnosu do človeške živali in nečloveške živali; obe predstavljata življenje in sta zavezani naravi: »Ko sem pisal roman, sem se spraševal, kakšna je razlika med družino, ki je živela v soseski sredi ničesar, in krdelom volkov, ki je živelo v gorah. Želel sem raziskovati odnose, sobivanje, kompleksnost življenja. Želel sem raziskati idejo, da je življenje v skupnosti vedno zaželeno, a hkrati lahko prinese konflikt. Želel sem se vprašati, koliko je ta eksistenca močna prav zato, ker je konfliktna.« Vprašanje obstajanja v skupnosti pa odpre še eno vprašanje – dedovanja. V romanu po pisateljevih besedah soobstajajo različne vrste dedovanja. Pripovedovalec na primer pravi, da se spominja različice očeta, »ki jo ima[m], o stvareh, ki jih je počel in ki jih je govoril, o tem, kar [mu] je pomenil«. Ne spominja pa se ničesar oprijemljivega o očetu in verjetno bo enako tudi z materjo.
»Zdi se celo, da je namen potovanja z maminim truplom v avtomobilu ravno v tem, da nad vsem lebdi neki glas, ki se sprašuje, ali je mogoče prekiniti verigo dedovanja.«
Simbolna dediščina stvari, ki se je zgodila, krvno sorodstvo, barva glasu, dedovanje jezika ali prostora, vse to dedovanje pomeni in prinaša v branje mesto, ki ga zasedamo v svetu. Zdi se celo, da je namen potovanja z maminim truplom v avtomobilu ravno v tem, da nad vsem lebdi neki glas, ki se sprašuje, ali je mogoče prekiniti verigo dedovanja. Pol Guasch torej na izjemno subtilen način premišljuje, kje »so trenutki osvoboditve, trenutki preloma, a tudi trenutki združitve, ki jih je nemogoče razvezati. Dednost je tkanina, ki se nenehno odpravlja in obnavlja«. V skladu s tem odkrivamo tudi naslov romana Napalm v srcu, ki združuje nekakšno dvojnost. Če imamo na mamini strani atribut preživetja in potem neuresničeno hrepenenje, se na Borisovi strani znajde dvojnost strasti in uničenja. Priča smo eksploziji ljubezni in nenadkriljivo lepim prizorom ljubljenja med Borisom in prvoosebnim pripovedovalcem: »Prestraši me, včasih, ta njegov način, kako me ljubi. Tako živalski, on, in jaz, ki se samo prepuščam temu, kar mi počne, kako me zgrabi za roke, kako me guga in me dviga, me spušča, me obrne s hrbtom proti sebi in nato z obrazom.«
»Govor mrtve matere v romanu, zapisan na način pesmi, je ne samo izjemno subtilen in razkriva neko skrajno bolečino in navezanost na sina, ampak kaže tudi na natančno zasnovo romana.«
Protagonist, ki si želi bližine staršev, neizmerno hrepeni po Borisovi bližini, srečujeta se namreč v modri hiši in se živalsko ljubita, iz zaljubljenosti pada v stanje bolečega spoznanja, da se njegova želja morda ne bo izšla. Na neki način celo nadaljuje materino distopično željo in njen eksistencialni boj. Govor mrtve matere v romanu, zapisan na način pesmi, je ne samo izjemno subtilen in razkriva neko skrajno bolečino in navezanost na sina (zaradi razočaranja nad moškim?), ampak kaže tudi na natančno zasnovo romana. Da je Pol Guasch tudi pesnik in da v prozo vstopa skozi poezijo, seveda kažeta tudi njegovi pesniški zbirki Tanta grana (Vsa ta krma) in La part del foc (Ognjeni del), redno se tudi udeležuje pesniških branj širom po svetu. Pol Guasch je nekje izrekel, da si, ko piše, »skuša zamisliti nekaj, za kar misli[m], da še ne obstaja, izhajajoč iz predpostavke, da je vse že zapisano. Tako v književnosti kot v filozofiji [ga] zanimajo imaginarnost znanstvene fantastike, vprašanja posthumanizma … predvsem pa ti načini bivanja v svetu, ki še ne obstajajo«. Bivati v razklanem jeziku, izgnanstvo v lastnem domu in hkrati živeti na način, da »se zdrži sunke vetra«, ta roman postavlja na črto, ki ves čas usmerja nekam drugam, onkraj, v iskanje, s čimer se, in kar je najlepše, ves čas na novo oplaja jezik, ki je hkrati starodaven in sodoben, ves v zdrsavanju in odpiranju.
