Noče in noče nehat strašit tale pošast, blodeč Gespenst, ki svoji nesporni zablodi navkljub kar blodi in blodi po vsem širnem svetu, tudi na našem marginalnem pljunku v srcu čedalje provincialnejše Evrope. Še več, kot da ni dovolj one sedemdesetletne komunajzarske indoktrinacije, v katere socmafijskih krempljih je postal antikrist Karl Marx eden redkih, če ne edini v celoti preveden mislec, tak brezsramen šamar vsem filozofijam dobrih ljudi, miru in demokraciji, v zadnjih že tako nakriziranih letih izhajajo tudi nekakšni novi prevodi njegovih blasfemij, npr. Manifest, tj. priročnik za genocid, ali Kapital, v nedogled razvlečeno najzmotnejše nakladanje vseh časov. Da ne omenjamo razpasenosti od teh svobodi sovražnih spisov navdahnjenih levičarskih besedil. Povrh vsega pa nastajajo neka nova politična gibanja, celo stranke, ki za poglavitno referenco jemljejo prav tega srboritega nasprotnika svobodne volje ter njenega edino v zahodni demokraciji možnega udejanjenja, in to med mlado, komaj odraslo populacijo, se niso mogli včlanit v podmladke naših vrlih etabliranih strank! Kakorkoli že, dejstvo je, Marx ostaja, zelo vidno prisoten tudi v najarbitrarnejši beri vseh možnih avtorjev in tekstov.
Ni hecnejših likov od njegovih neukih kritikov. Približajo se jim morda zgolj brezpogojni zagovorniki, vulgarni pajaci, polni neizživete, neizživljive nostalgije, z brki, titovkami ter jugoslovanskimi zastavami. Njihova gesla, antikapitalistični boji, pozivi k brezpogojni, pa povsem nestvarni, kot anonimno sanjani odpravi sistema, delu čast in oblast, proletarci vseh dežel, združite se, smrt kapitalizmu etc., tule in zdaj sami Marxovi misli ne delajo nikakršne usluge, nasprotno, prej omalovažujejo njeno vsakršno vrednost, resnico, nezaslišano pamet. In ti anahronistični anarhistični vzkliki so si v svoji prazni patetiki na moč podobni, kar istovetni umnemu ali raje brezumnemu dometu njegovih nasprotnikov, farovških tercialk, meščanskih gospodov, liberalističnih intelektualcev, ekonomskih čudežnih dečkov, od države dušenih podjetnikov …
Če jih nekaj malce skiciramo in obenem ne posvečamo pozornosti osebnim diskvalifikacijam najosovraženejšega človeka v Evropi, kot ga v govoru na njegovem pogrebu imenuje dobri Engels, ter doda, da kljub temu ni imel niti enega osebnega sovražnika; češ to je pa tako ali tako en sam tipičen levičarski brezdelnež, advokat morjenja ter goreč zanikovalec vere, narodov in človečanskih pravic, zmoremo uvidet nekaj pomenljivih reči.
Eni bolj smešnih so oni mimogredoči zapiski, v katerih bradatega Karleka skušajo nekaj smešit, s tisto kot žlahtno uglajeno, sarkastično navihanostjo. No, potlej človek vzame kak Marxov tekst in … In brž spozna, kako ta duhovičenja razvodenijo ob njegovih brutalnih bodicah, res, če obstaja kak definitiven, brezkompromisno nekonformističen in od britve ostrejši avtor, ki z lucidnostjo brez primere zasmehuje, brez preseravanja intelektualno nadvladuje ter najpikrejše zajebava, potem je to prav Marx. Ne vem, od kod jemljejo jajca za posmehovanje ultimativnemu posmehovalcu, čigar kot kirurško precizen hudournik berljiva proza jih poseka vse po vrsti. Morda gre za kronično pomanjkanje humorja ali se preprosto ne znajo postavit izven svoje mulaste, vnaprej filtrirajoče antikomunistične optike.
Mimogrede, kot nekdanjim gospodom profesorjem in urednikom pravovernega marksizma ter njihovim bukvicam Marx-Engelsovih izjav o, kaj vem, literaturi, umetnosti, življenju, vesolju, prazaprav vsemu, je protimarksovcem skupno to, da njihov korpus dejanskega Marxovega teksta obsega nekaj zlajnanih navedkov, citatov, nemalokrat tudi povzetkov (praviloma antimarksističnih povzpet… povzetnikov), na podlagi katerih zatem nedvoumno dokazujejo, kako so gulagi pravzaprav zgolj umesnjena formalnost, sprijeno arhitektirana v njegovih spisih.
Dalje, ekonomistom se z Marxom v gobcu malone zmerom zaleti. Že že, naredijo svojo empirično znanstveno neoporečno računico, po branjevško skalkulirajo, da tegale in onega pa ni dobro zračunal oz. je sfalil, kolikor se sfaliti da, toda oni njegovih amaterskih napak ne bodo spregledali, kje pa, obvladamo matematiko v nulo in smo profesionalci v mikromakro abrakadabra financah, zato smo dandanes tudi sproducirali toliko veleuspešnih protikriznih formul. Ne, da je prav Marx prvi, ki je spregledal te skozinskoz tako trhle ekonomistične empirije, njihove naivne in nepremišljene predpostavke, da izpadejo, kot bi bile njihove kalkulacije draginj in blaginj dane od samega boga. Prvi, ki je od misliti ekonomsko šel zares mislit ekonomijo, v čemer ga ni presegel nihče.
Toda takšna je usoda misli, ki drezne direkt o osje gnezdo resnice. Osebne diskreditacije, pavšalne sodbe, neuka gobezdanja, ki v svojem bedastem srboritstvu niti v sanjah ne zmorejo uvidet, kaj dejansko izrekajo, lastno in za sveto vzeto pokapitaljeno brezumje. In tu lahko parafraziramo, kar pravi njegov veliki učitelj Hegel o državi: Ker pa je laže iskati pomankljivosti kot pojmiti tisto afirmativno, zlahka zapademo v to napako, da zaradi posameznih strani pozabimo na notranji organizem Marxovega dela samega. Slednji pa jim gre kajpak v nos, saj najumnejše negira njihov krasni dobri svet, v katerem kapital, ta nezaslišano fantastična hidra, čudodelno plete svojo naracijo in vsakodnevno zlo odeva v prelesten blišč svodobe, demokracije in človekovih pravic. Mu kdo sploh še verjame?
Sicer pa je pri založbi Modrijan v prevodu Andreja E. Skubica nedavno izšla biografska študija Jonathana Sperberja
Karl Marx: Revolucionar in njegov čas (592 strani, 37,90 €).
