Do svojega devetnajstega leta sem že imela dva domova, v Rusiji, kjer od rojstva dalje nisem nikoli zares živela, in tega tukaj, v Mariboru. Oba sta pomembna, a vsakemu pristaja svoj letni čas, svoja posteljnina in svoje pohištvo. Ne enačim ju, oba vonja pa ostajata domača – po koščkih sestavljata zgodbo mojega, sicer kratkega življenja in razpolagata s čudežno močjo takojšnjega priklica podobe in določenega življenjskega obdobja. Čeprav sem imela pojem doma od nekdaj razdeljen na dve stanovanji, dve mesti in dve državi, je z oktobrom – in pričetkom študija – napočil čas, ko bom morala dom v Sloveniji, torej polovico nadpojma, razpoloviti še enkrat: na Maribor in Ljubljano. Odlagam filozofski razmislek o tem, na koliko delov lahko pravzaprav delimo določen pojem, saj se spopadam z logističnimi bremeni, ki so se zvalila na moja egoistična pleča skorajda edinke (štirinajst let starejša sestra živi 1250 kilometrov stran od potencirane pretirane pozornosti staršev).
Ob selitvi v prestolnico premišljujem, ali določeni neoprijemljivi pojmi stanujejo v istem kraju in zato ljudje potrebujemo enako količino časa, da jih ponotranjimo? Mar se določeni zgodijo nenadno in jih zato občutimo takoj, za druge pa potrebujemo čas? Poskušam doumeti, kako vedeti, s katerim pojmom si lahko postrežemo takoj, ko ga vzamemo s pladnja, s katerim pa šele po uvajalnem tečaju zanj. Vse to premišljujem, ker iščem dom.
Nedavno mi je starejši prijatelj pripovedoval o ljubezni. Verjame, da se ta kar zgodi, da se ne more privzgojiti ali razviti iz prijateljstva. Če se, potem po njegovem govorimo o kompromisu, saj se odločimo za pojem in sami pri sebi v dogovoru z drugim človekom (nemo) sklenemo, da bomo ljubili. Vendar se ljubezen v tem primeru ne zgodi, marveč dogovori. Meni, da je podobno s smrtjo. Postane, je in je hipna, ne ve pa, kako je s pojmom doma – ta je individualen.
V prehodnem obdobju med srednjo šolo in fakulteto sem na obrobju dveh skrajnosti. Gibljem se med dovršeno delovno etiko in nespretno skrbjo zase. A skrb tukaj ne opredeljuje finančne neodvisnosti, temveč banalno samostojno bivanje. Duša in telo dualistično ne želita zapustiti hotela Mama, v katerem je tako udobno in toplo stanovati. Ko sem se prvič (v)selila v novo najemniško stanovanje v Ljubljani, je mrak padel, še preden sem prispela. Pripeljal me je sodelavec, mi stisnil roko in dejal, naj mi bo tukaj tako lepo, kot je bilo njemu. Ker mi je tukaj vse prej kot lepo, je za nazaj trenutek precej komičen. Nato je sedel v službeni avtomobil in se odpeljal. Takrat sem bila senzibilnejša, kot sem sicer – misli so me zapeljale k razmisleku o rečeh, ki jih doma najbrž ne bi niti opazila. Igra vprašanj o pojmih se je rodila prav tam. Čutila sem, kot da je skupaj s sodelavcem odšel še zadnji povezovalni člen dneva, ki je to noč vezal z mojim domačim okoljem – je zdaj čas, da si najdem novega? Ga moram sprejeti in ali imam pri tem sploh kakšno izbiro? Prostor, po katerem sem stopala šele drugič, je spominjal na enega od slovenskih centrov za šolsko in obšolsko dejavnost, stanovanje s petimi sobami je bilo oštevilčeno. Zakaj moja soba nosi številko 33, ko pa stanovanjska hiša po moji oceni komajda premore tri stanovanja? Še dan prej je bila polna luna. To je najbrž razlog, da je bila tisto noč mesečina, ki je osvetljevala prostor, slepilo.
Prvo noč v novem bivališču je zrak, za razliko od vek, težek. Poskušaš proučiti in si zapomniti vsak kotiček sobe. Občutek medlosti me je burno premetaval po postelji, zato sem prižgala luč in se napotila k omari. Podobe noči so se zlile v podobo tedna, meja med sobo, v katero sem stopila, in svetom zunaj nje je v toku čustvovanj zbledela. Preteklost je postala sedanjost in čas se je ustavil. Na sredini sobe sem se ustavila še sama, z nogo prevrnila tridesetkilogramski kovček in ga odprla, nato zaprla in spet odprla. Tako sem nadaljnje pol ure s kovčkom izvajala dovršen flirt iz serije koketiranje nedostopne oblike. A kaj, ko stvari, ki sem jih prinesla s seboj, prostoru ne vežejo topline, njihova navzočnost pa še zmeraj ne zadostuje. Njihovo mesto ni tukaj, so tujke, kakor jaz. Delikatno vprašanje integritete doživi svoj vrhunec, ko se odločam, kje odslej hraniti svoje spodnje perilo. Polic ne primanjkuje, nasprotno, a skepsa je močnejša od izbire. Bo perilo le poličko nad sušilcem in kodralnikom? Prav, a je več kot očitno, da je spodnje perilo spodnje, medtem ko so lasje zgoraj, na glavi. Tu in tam v premorih bridko jočem, spet drugič se cinično smejim situaciji, v kateri sem se znašla. Tako pač je, krivim sebe in presneti Airbnb – izgnala sva se za obvoznico, kjer izkušnja Ljubljane ni več to, kar bi lahko bila, če se ne bi v spremljavi kikirikanja do fakultete prebijala podobno, kot svojo pot do šole opisujejo naši stari starši, ponoči pa vračala v čisti temi brez mestne razsvetljave. Kako bi sicer bila mestna, ko pa se počutim, kot da živim na podeželju. Šok za šokom za obvoznico za otroka betona, ki ga ljubi.
Ko sem podnevi slučajno doma, mi cimra s cvilečim glasom razlaga, da ne znam uporabljati ponve. V resnici ne vem, če jo želim znati uporabljati. Zapravljanje časa in talentov. Za pripravo enega obroka porabiti skoraj tri četrt ure, se mi zdi – neumno. Tega ji zavoljo dobrih plastičnih odnosov ne povem, temveč le prikimam. Samo s kuhanjem in ponavljajočim se paranoičnim sesanjem po prostoru se tukaj ne bom čutila doma. V hipu začutim razkol med željo po zavetju, ki ga lahko imenujem dom, in dejanskostjo. Med predstavo o življenju v prestolnici in sobo, v katero prihajam le spat. Zakaj tako željno iščem nekaj, kar lahko imenujem dom?
Za to sobo sem kupila masažni stol, trapa. Sreča, da sem s čarom in žalostno držo fanta v trgovini prepričala, da je stol vzel nazaj. Lahko kdo vzame nazaj stanovanje za obvoznico in mi ponudi drugega? Bom v tem mestu kdaj ljubila (mesto)? Občutek umazanosti, ko se tuširam. Šola v naravi, ki se nikoli ne konča. Iz dneva v dan sem le še zbledela različica sebe. Ko tako premišljujem, se krožno vrnem na postajo, kjer sem začela. Jezus, spet sem z(a)grešila. Naročim kavo na Tromostovju in pozdravim z »zdravo«. Zaželi si je tudi obiskovalka za sosednjo mizo. Njena kava je postrežena na pladnju z vodo in piškoti, jaz čez deset minut dobim le kavo. Pri nas na Štajerskem pijemo kavo le tako. Da ne sodim sem, me izdaja torej tudi naglas. V svoji državi se lahko počutiš tujec. Prostor z jutrom ne postaja bolj domač. Morda je z njim enako kot s ponvijo …
Ko sem prvič obiskala menzo, mi novi sošolci s smehom na obrazu povedo, naj se navadim. Nasmehnem se, srkam sok iz avtomata, na katerem piše »Za 50 centov natoči, kok gre« in razmišljam, da je tujim študentom še huje. Sama sem ob prvem obisku Maribora želela obleči natanko tiste obleke, ki sem jih pustila za obvoznico. Ne želim deliti, a moj dom je bliže, kot je njihov. Sramotno stanovanjsko politiko zajemam z veliko žlico, oni z zajemalko. Medtem ko jaz iščem pojem, oni iščejo zavetje. Odgovorim si, da pojem dom razviješ počasneje. Se ne zgodi kot ljubezen ali smrt. Vem, da obstaja bližnjica do doma. Hitrejša kot vožnja po Štajerski avtocesti. Mrak je padel, še preden sem prispela. K sebi domov, v sebi. Sem sem se pripeljala sama.
