DELHIciously yours: s temi besedami je New Delhi leta 2010 vabil obiskovalce na igre Commonwealtha in uspešno ujel prevladujočo podobo, ki jo uradna Indija ponuja svetu (oziroma jo svet o njej ponuja samemu sebi). Običajno verigo asociacij o državi bi najbrž lahko združili pod skupnim pojmom »pretežno neškodljiva«. Ogromna po velikosti in številu prebivalcev; dežela barv, vonjev in okusov; znana po samosvoji filmski industriji (ki ji prav lepo služijo tudi frančiškanska cerkev, Bled ali Piran); prostor nekega prav posebnega duhovnega razodetja. Pa tudi prostor, če gre verjeti nedavni komediji, kamor se Britanci pridejo postarat in hkrati pomagajo mladim Indijcem, da uresničijo podjetniške ideje ter premagajo ovire okostenele tradicije.
Korporativna Indija Koromandija
Arundhati Roy, hči aktivistke Mary Roy (ta je razjezila krščansko cerkev v Kerali, ko je s tožbo dosegla preklic krščanskega zakona, po katerem so ženske lahko dedovale le četrtino imetja, ki so ga dedovali njihovi bratje), je ustvarjalno pot pričela kot scenaristka in že v tej vlogi pobrala nekaj nagrad. Nato si je s svojo prvo knjižno izdajo ustvarila odlično izhodišče za svetlo pisateljsko prihodnost: za roman Bog majhnih stvari je namreč leta 1997 prejela bookerjevo nagrado. Vendar pa Roy ni sledila stopinjam drugih bookerjevih nagrajencev, ki jim nagrada omogoči življenje, posvečeno literaturi, brez hujših skrbi za preživetje. Ubrala je manj priljubljeno in nevarnejšo stezo: napisala namreč ni (do sedaj) več niti enega literarnega besedila, pač pa je svoje moči usmerila v pisanje družbenokritične esejistike. Grozljivka, imenovana kapitalizem, trenutno njeno zadnje delo, je tako zbirka prispevkov, ki osvetljujejo drugačno, precej temnejšo Indijo: »največjo demokracijo na svetu«, ki ima, prav po ameriškem zgledu, drugo največjo redno vojsko na svetu, njena vrata pa so široko odprta domačim in tujim velekorporacijam. V Indiji je tako tudi družbeno bogastvo v koraku z razvitim svetom zgoščeno v enem odstotku (štiristo najbogatejših Indijcev, podatki so iz leta 2010, ima v lasti bogastvo, enako četrtini indijskega BDP, torej 300 milijard dolarjev); pred korporativnim kapitalom, ki želi izkopavati rudnine ali graditi gigantske, naravo uničujoče avtoceste, hotele in jezove, pa galantno odstranijo kakršne koli ovire. Naravne ali človeške.
Nič novega, pravzaprav; prvi verigi asociacij o Indiji hitro sledi druga, ki govori o strahotni revščini in ki ve, da lahko sistemsko izkoriščanje in nasilje najdemo na vseh koncih oble. Na nek način je torej Grozljivka le še eno nadaljevanje iste »franšize«, pri kateri se prizorišča sicer menjajo, zlobec in njegovo delovanje pa ostajata ista. A se na srečo avtorica ne ustavi le pri tem: poleg seznanjanja s specifičnim področjem Roy poskrbi tudi za nekaj zanimivih zasukov, svojo kritiko usmeri v nekaj nepričakovanih tarč, kar pomakne razmislek za korak naprej.
Med manj pričakovane zlobce zbirka uvrsti na primer nevladne organizacije. Kot priznava avtorica, »[m]ed milijoni NVO nekatere opravljajo izjemno, radikalno delo in krivično bi bilo vse po vrsti metati v isti koš.« Vendar pa večji del NVO upravljajo prav fundacije velikih korporacij, te pa so pravzaprav le blažja, manj razvidna oblika korporativne prisile. »Pravne osebe z velikanskimi sredstvi, ki ne plačujejo davkov in imajo praktično neomejen mandat, ki ne odgovarjajo nikomur in so popolnoma netransparentne: ali obstaja boljši način, kako gmotno bogastvo pretopiti naprej v politični, socialni in kulturni kapital, kako spremeniti denar v moč?« ugotavlja Roy. Pri tem ne gre za to, da bi fundacije podpirale kaj, kar bi lahko samo na sebi označili kot slabo; bolj pomembno je to, da trud aktivistov, umetnikov, novinarjev in drugih potencialnih nasprotnikov usmerjajo v za kapital neškodljive struge, predvsem v smeri identitetnih politik, človekovih pravic in »svobode govora« – seveda pod pogojem, da ti boji nikdar ne prerasejo v boj proti ekonomskemu sistemu in njegovim pravilom delovanja.
Sponzorirani umetniki in aktivisti
V tem smislu je simptomatično tudi, da po Indiji cvetijo umetniški natečaji in festivali, na katerih med branji literature, filmskimi projekcijami in intelektualnimi debatami neopazno izpuhtijo prav premisleki o sistemskih pogojih njihovega obstoja. Sponzorjev se pač ne užali. Arundhati Roy ob tem izpostavi nekaj bizarnih simbioz: družba Vedanta, denimo, »ki trenutno neusmiljeno, do izčrpanja zalog, izkopava boksit v domovini starodavnega ljudstva Dongria Kond, sponzorira filmsko tekmovanje Ustvarjanje sreče za mlade filmarje: naročila jim je, naj snemajo filme na temo trajnostnega razvoja. Slogan družbe je ‘Izkopavamo srečo’.« Njeni kritiki ne uide niti najprepoznavnejša literarno-festivalska znamka, slavni džaipurski festival. Ta je leta 2012 pritegnil pozornost svetovnih medijev predvsem po zaslugi kontroverze ob odpovedanem obisku Salmana Rushdieja; bolj malo medijev pa je, ugotavlja Roy, poročalo »o vlogi festivalskih sponzorjev (takrat je to bila družba Tata Steel, op. a.) v vojni, ki se bije po gozdovih, o vedno večjem številu trupel in vse bolj polnih zaporih. Ali o zakonu o preprečevanju nezakonitih dejavnosti in čatisgarhskem posebnem zakonu o javni varnosti, po katerem je bilo celo protivladno razmišljanje kaznivo dejanje.«
Čezmerno razrasla NVO-izacija je v Indiji prevzela javne storitve, postala nadomestek za upravljanje le-teh z dejanskimi javnimi sredstvi (krčenje slednjih je zaukazal Mednarodni denarni sklad) in tako v navezi s fundacijami proizvedla »krhko, površinsko masko strpnosti in multikulturalizma […], ki se uvršča v okvire ene same, vseobsežne, zelo nepluralne ekonomske ideologije.« Te maske niso prevzeli in posvojili le umetniki, temveč tudi aktivisti: avtorica izpostavlja gibanje za enakopravnost dalitov in indijsko feministično gibanje, ki večinoma ostajata na ravni identitetnih bojev, brez radikalnega reza s sistemom. Da je do te ločitve in oddaljitve sploh lahko prišlo, avtorica v prvi vrsti krivi leva politična gibanja preteklosti: ta niso zmogla zagotoviti enakosti znotraj svojih skupnosti ali pa so jo obljubljala šele po tem, ko bo dokončan osnovni, antikapitalistični boj. Fundacije so s financiranjem ta razkol spretno izkoristile, zato se današnji mainstream indijski feminizem distancira od bolj radikalnih skupin, kot je denimo Krantikari Adivasi Mahila Sanghatan (Revolucionarna adivasijska ženska zveza), indijski časopisi pa slavijo biznis kot najboljše sredstvo za družbeni vzpon dalitov in prečenje tradicionalnih kastnih razlik. Taka razdrobitev boja je tudi nasploh posledica NVO-izacije, saj se vsaka NVO ukvarja izključno s svojim specifičnim »vprašanjem«, ločeno od širšega konteksta in drugih podobnih organizacij. Ali kot zaključi Roy z brechtovsko zvenečim dovtipom: »Represiji nikoli ni uspelo razdrobiti solidarnosti tako, kakor je uspelo financiranju.«
Ob vseh navedenih kritikah navidez benignih organizacij in festivalov velja omeniti odstavek, v katerem Roy izpelje logični zaključek – in v kritiko vplete tudi samo sebe. Kot svetovno znana avtorica se namreč zaveda, da je odvisna od korporativnih založniških hiš, pravzaprav pa se na skoraj nobenem življenjskem področju ne more izogniti stiku s svojo glavno tarčo kritike. Ravno to je glavni problem in povod za njeno kritiko: poleg nepravičnega procesa produkcije korporativni produkti in storitve do te mere preplavijo trg, da so naša življenja brez njih nemogoča. (No, morda ne nemogoča, zahtevajo pa tolikšno mero odpovedovanja in utrujajočega preurejanja življenjskih stilov, da izključujejo vsakršno pravo možnost množične odpovedi.) »Vsi gledamo Tata sky, ‘surfamo’ po internetu s Tata Photon, vozimo se v Tata taksijih, prenočujemo v Tata hotelih in iz Tata porcelanastih skodelic srkamo svoj Tata čaj, ki ga premešamo s čajno žličko iz Tata jekla. Kupujemo Tata knjige v Tata knjigarnah,« pravi Roy, a obenem ugotavlja, da individualna slaba vest in molk ne peljeta nikamor, temveč take odnose le še utrjujeta.
Predvidljive anomalije sistema
Vse zgoraj opisano je vključeno že v prvo, nekoliko daljše poglavje knjige. Poglavja, ki mu sledijo, so krajša in ponujajo nekoliko ožji zorni kot. Pravzaprav je oznaka »poglavja« nekoliko zavajajoča, saj nakazuje, da bo nadaljevanje sezidano na temeljih začetka, da ga bo nadgrajevalo in se povezovalo v enotno vizijo. V resnici prispevki Grozljivke stojijo bolj vsak zase. Med njimi je posebne omembe vreden denimo sestavek o predlogu zakona Jan Lokpal, v katerem avtorica zavrne mučeniško figuro Annaja Hazareja. Aktivist Hazare je pričel gladovno stavkati, ko je vlada zavrnila njegov predlog zakona za boj proti korupciji, in s tem pridobil pozornost medijev ter široko podporo gledalstva. Vendar pa omenjeni zakon, kot pravi avtorica, v nobeni točki ni omenjal korupcije korporacij, medijev ali nevladnih organizacij, temveč je ciljal le na individualne primere koruptivnega ravnanja. Še več: primeri korupcije v indijski vladi, zaradi katerih je zakon sploh nastal, so bili uporabljeni kot argumenti za zahtevo po umiku države iz gospodarstva in za več privatizacije. »Ali je korupcija zgolj vprašanje legalnosti, finančnih nepravilnosti in podkupovanja ali pa je valuta družbenih transakcij v nezaslišano neenaki družbi, v kateri je oblast še vedno v rokah čedalje bolj maloštevilne manjšine?« se sprašuje Roy.
Zdi se, da avtorica priznava, da kapitalizem ni niti edini problem Indije niti njihov enotni vir. V primeru dalitskega in indijskega ženskega gibanja je bil razkol prisoten, že preden so ga izkoristile fundacije. Preostali prispevki Grozljivke – o hudi vojaški in policijski represiji v Kašmirju, napetih odnosih med Indijo in Pakistanom, nadvse pomanjkljivem sojenju Afzalu Guruju, ki so ga obsodili za napad na parlament leta 2001 in ga usmrtili – tako ne pokažejo vselej povsem jasne povezave z osnovno temo, čeprav jo je mogoče povsod slutiti. Vseeno pa zbirka kaže, kako so različni lokalni družbeni antagonizmi lahko uporabljeni v prid sistema; posamezni boji lahko na ta način celo napredujejo, a le za ceno naraščajoče partikularnosti. Zato je kar prav, da se delo sklene z zapisom govora, ki ga je imela avtorica leta 2011 v ekonomskem in simbolnem središču sveta – v New Yorku, v času vznika gibanja Occupy. V govoru je naštetih tudi nekaj zahtev, nobena od njih preveč radikalna, dokler ne pričnemo razmišljati o težavnem načinu njihove implementacije; še najbolj zastrižemo z ušesi ob zadnji postavki, ki zahteva, da naj otroci bogatašev ne podedujejo njihovega premoženja …
Arundhati Roy že dalj časa piše svoj drugi roman. Pisanje leposlovja je po njenih besedah manj obvezujoče, medtem ko nefikcijsko pisanje preveva občutek nujnosti: mora ga spraviti na plano, »kot bi telo ne imelo dovolj prostora za svoje organe.« Grozljivka, imenovana kapitalizem je delo, ki uči o sodobni Indiji in ponuja izhodišča za domače primerjave ter splošnejše zaključke; obenem pa lik avtorice, ki je zavrnila stezo, ki ji jo je z bookerjem položil založniški svet, spodbuja tudi k premisleku o literarni produkciji. Je leposlovje, kadar je pisano z željo po angažmaju, sploh najboljša izbira? Kaj lahko ponudi, česar reportažno-esejistično pisanje ne more? Koliko je v odločitvi za literaturo samoljubja? In ali lahko pomiri v pretesni koži ujete organe?
Arundhati Roy: Grozljivka, imenovana kapitalizem. Ljubljana: Založba: * cf., 2015. 145 strani, 15 €.
