Mednarodna izmenjava je zelo pomembna za vsako nacionalno knjižno panogo, saj omogoča, da ustvarjalnost, knjige in avtorji prehajajo meje, da jih lahko spoznavajo v različnih jezikih in kulturah. Gre za prevode, gostovanja, knjižne sejme, festivale, delo knjižnih agentov … Priprave na slovenski nastop na knjižnem sejmu v Frankfurtu leta 2023 so spodbudile vprašanje, na kakšen način se zadeve lotevamo v Sloveniji. Pogovarjali smo se s Petro Kavčič, ki pri založbi Beletrina že vrsto let skrbi za mednarodno sodelovanje.
Kje smo v Sloveniji z mednarodnim knjižnim sodelovanjem? Kako je zadeva sistemsko urejena?
Javna agencije za knjigo podpira prevode v tuje jezike preko več razpisov za tuje založbe, organizira nacionalne predstavitve v tujini, študijske obiske založnikov, seminarje za prevajalce in izvaja vrsto drugih dejavnosti na tem področju. Na drugi strani mednarodne aktivnosti slovenskih založb podpira preko programskih in projektnih razpisov. Podobno kot velja za izdaje vrhunskega leposlovja v Sloveniji je tudi za prevode v tuje jezike ključna podpora države, saj so vložki pri prodaji pravic vsaj v tem trenutku neprimerno večji od iztržka prodanih licenc. Beletrina je recimo ena od založb, ki svojo mednarodno dejavnost financira tudi preko programskega razpisa. In čeprav so nam v obdobju 2020–2023, torej v ključnih letih pred častnim gostovanjem Slovenije na Frankfurtskem sejmu, v primerjavi s prejšnjim obdobjem sredstva znižali kar za tretjino, se trudimo, da to na obseg našega mednarodnega dela, torej na prodajo pravic in gostovanja naših avtorjev v tujini, ne bi vplivalo. Naj poudarim, da JAK preko razpisov financira zgolj konkretna gostovanja avtorjev ali prisotnost založnikov na sejmih, manjka pa sistemska podpora za celovito delo agentov. Mednarodno trženje namreč ni samo prisotnost na sejmih ali organizacija konkretnih dogodkov, temveč je za uspeh, ki v tem poslu pride na dolgi rok, nujno graditi in gojiti trajne stike s tujimi založniki, pri čemer mora delo potekati ves čas in neprekinjeno. Ni dovolj, če agent obišče recimo šest sejmov na leto, vmes pa počiva.
Koliko energije v to vlagajo posamezne založbe?
Zelo različno, je pa v zadnjih letih na tem področju mogoče opaziti določen razvoj in zdi se, da se sejmov in srečanj v tujini udeležuje vedno več slovenskih založnikov. To je seveda razveseljivo, saj priča o tem, da se nas vedno več zaveda pomena mednarodnega sodelovanja in trženja knjig v tujini, kar je sploh za majhen knjižni trg, kot je slovenski, zelo pomembno in na nek način tudi prihodnost za avtorje. Prepričana sem, da je prevod vsake knjige in vsakega avtorja koristen za ves domači založniški prostor. Večja kot je prisotnost slovenskih avtorjev v tujini, boljša je prepoznavnost naše literature, več zanimanja bo zanjo v prihodnosti in več bo novih prevodov. Naša založba je že od svojega začetka, torej kar 25 let, vpeta v čezmejne projekte in mreže preko svojih literarnih festivalov ter preko številnih različnih mednarodnih gostovanj in projektov. Prav tako že ves čas svojega obstoja načrtno delamo na mednarodni prepoznavnosti in promociji svojih avtorjev, vse aktivnosti, povezane s tem, pa v zadnjih letih še razvijamo in intenziviramo. Tako Frankfurta 2023 ne vidimo ne kot začetek in ne kot konec, temveč ga dojemamo kot del širšega procesa in odlično priložnost za dodatno plasiranje avtorjev v tujino, ne samo v Nemčijo in ne samo do leta gostovanja, ampak tudi v prihodnosti.
Kateri so največji Beletrinini uspehi na tem področju?
V zadnjih petih letih smo v tujino plasirali kar 110 knjig slovenskih avtorjev, ki so bile prevedene v 26 jezikov. Samo letos smo se dogovorili že za 26 prevodnih licenc in jaz sem za vsak prevod posebej vedno znova neverjetno vesela. Od knjig, ki so izšle v letošnjem letu, bi mogoče izpostavila Menuet za kitaro Vitomila Zupana, ki ga je prevedel Erwin Köstler in je izšel pri berlinski založbi Guggolz Verlag. Prevod je naletel na izjemen odziv in je bil meseca maja razglašen za knjigo meseca na ORF 1. Erwin je leta 2019 prevedel tudi Kronosovo žetev Mojce Kumerdej za ugledno nemško založbo Wallstein Verlag in za prevod prejel nagrado Fabjana Hafnerja. Ko smo že pri nagradah, naj omenim, da je lani Goran Vojnović za svoj roman Jugoslavija, moja dežela, ki ga je za poljsko založbo Wydawnictwo Akademickie Sedno prevedla Joanna Pomorska, kot prvi Slovenec dobil prestižno poljsko nagrado Angelus. Med letos dogovorjenimi prevodi je tudi že dvajseti prevod tega Vojnovićevega romana, in sicer v armenščino, kar bo, če se ne motim, sploh prvi prevod katerega koli slovenskega romana v ta jezik. Vsekakor je pri tem treba omeniti še monumentalni prevod Kovačičevih Prišlekov, delo Lavrinovega nagrajenca Michaela Bigginsa za newyorško založbo Archipelago Books. Prvi del romana Prišleki je lani konec leta izšel tudi v italijanščini pri založbi La nave di Teseo, prevedla pa ga je Martina Clerici. Pri tej isti ugledni založbi bo spomladi izšel tudi roman Draga Jančarja In ljubezen tudi, jeseni pa bo Jančarjev najbolj prevajan roman To noč sem jo videl v prevodu Jette Vejrup prvič izšel še v danščini, in sicer pri založbi Jensen & Dalgaard.
Za kakšen tip slovenskih knjig je po vaših izkušnjah v tujini največ zanimanja?
Najprej je treba vedeti, da dela Beletrina skoraj izključno z leposlovjem in delno tudi s stvarno literaturo za odrasle, tako da recimo težko komentiram otroško literaturo ali poljudne priročnike. Moj vtis je, da tuje urednike manj zanima žanrska literatura iz drugih držav, saj tovrstne knjige izdajajo sami. Je pa na splošno denimo lažje prodreti z deli živih avtorjev, saj si tuji založniki želijo gostovanj in intervjujev s svojimi avtorji ter njihovo prisotnost na družbenih omrežjih, ki postajajo vse bolj pomembna. Vendar to ne pomeni, da tujcev klasiki ne zanimajo, se moramo pa zanje še bolj potruditi. Zanimiv je morda premik v zadnjih letih. Če so pred tem vse založbe zanimala največja in najpomembnejša imena nekega jezika, zdaj pogosteje sprašujejo o mlajših, ženskih avtoricah. Sicer se nerada izrekam o tem, katere teme in avtorji najbolj navdušujejo različne države, je pa vsekakor zanimivo, ko kot agent doživiš, da lahko recimo določena knjiga v neki državi postane uspešnica, v drugi pa ne zanima nikogar in niti ne pride do prevoda. Zato je delo agenta, da najde pravo založbo za pravo knjigo, da zna slediti zeitgeistu in da ujame tudi pravi trenutek v programu tujega založnika.
Kakšne so razlike med posameznimi trgi, kar zadeva zanimanje za tujo literaturo? Kateri trgi so najbolj odprti, kateri najbolj zaprti?
Za naše knjige lahko rečem, da najpogosteje izhajajo v državah nekdanje Jugoslavije. Kar seveda ni presenetljivo, saj so ti prostori še vedno zelo tesno kulturno povezani. Vsi se poznamo, avtorji in založniki smo v redno v stikih, spremljamo, kaj se kje dogaja, katere so najnovejše uspešnice, katere knjige so nominirane za posamezne nagrade, spremljamo medije tega prostora in podobno. Naslednji so prevodi v nemščino. Nemški trg, ki zajema Nemčijo, Avstrijo in Švico, med tako imenovanimi velikimi knjižnimi trgi slovi kot tisti, ki je najbolj odprt za prevodno literaturo. Že pregovorno pa naj bi bil pa za prevode najmanj odprt anglosaksonski trg, kar po mojih izkušnjah absolutno drži, temu pa pritrjuje tudi statistika izdanih prevodnih knjig na leto. In čeprav izhaja največ naših prevodov na Balkanu in v nemško govorečih državah, pot do teh prevodov vseeno še zdaleč ni preprosta. Drugje je zgolj še toliko bolj zahtevno.
Kakšne strategije uporabljate, ko poskušate prodati posamezno knjigo na različne trge?
Ključni element pri trženju prevodnih pravic je mreža poznanstev. V svoji bazi imam danes več kot tisoč kontaktov založnikov, urednikov, agentov in skavtov. V odnosih s tujimi uredniki je bistveno zaupanje, ključno je, da te dobro osebno poznajo, da dobro poznaš njihove programske usmeritve, da vedo, da jim boš ponudil nekaj, kar jih bo zanimalo in ustrezalo njihovemu programu. Zadnje leto in pol smo se s tujimi partnerji večinoma srečevali prek Zooma, šele v zadnjih dveh mesecih smo se lahko na nekaj sejmih ponovno srečali v živo, kar je v tem poslu neprecenljivo. V običajnem letu se udeležim približno osmih sejmov, in če se le da, tudi tako imenovanih fellowship programov. Redno pripravljam vzorčne prevode in predstavitve knjig, dvakrat na leto tudi katalog, s čimer založnike nagovarjam individualno, priložnostno pa pošiljam še novičnike po svoji celotni bazi. Beletrina ima mednarodno spletno stran, ki je zasnovana izključno kot literarna agencija. Stran trenutno prenavljamo in bo v prihodnje ponujala še obširnejše informacije o avtorjih in knjigah, ki jih zastopamo. Med pomembnimi metodami trženja naše literature so tudi gostovanja naših avtorjev v tujini, ki jih vsako leto organiziramo približno dvajset, ne smemo pa pozabiti tudi na najbolj dragocene zaveznike in ambasadorje slovenske literature v tujino – prevajalce iz slovenščine.
Kateri slovenski pisatelj ali pisateljica je najbolj uspešen v tujini?
V tujini se predstavniki slovenskih založb še vedno borimo s precejšnjim nepoznavanjem slovenske literature. Skoraj vsak urednik, naj bo francoski ali ameriški, lahko iz rokava takoj strese pet madžarskih avtorjev, s Slovenci pa jim gre težje. Če že, vsi po pravilu takoj omenijo Šalamuna in Jančarja, tu je seveda tudi Slavoj Žižek. Potem je pa že odvisno, iz katere države je urednik, s katerim govorimo, katerega od slovenskih avtorjev pozna. Ravno Frankfurt 2023 je zato tudi priložnost, da tem trem imenom dodamo vsaj še dve, ki bosta tujim urednikom padli iz rokava.
Ob Dragu Jančarju je, kar se Beletrine tiče, v tujini najbolj uspešen Goran Vojnović. Podobne zgodbe počasi gradimo tudi z drugimi avtorji in knjigami. Dobra plat slabšega poznavanja slovenske literarne scene je namreč to, da se tuji uredniki ne zanimajo zgolj za najbolj sveže natise in knjižne uspešnice, tako da naše knjige v njihovih očeh ne zastarajo že leto ali dve po izidu.
Kako bi lahko bili na tem področju bolj uspešni? Kaj bi morala na tem področju narediti država, kaj založbe?
Glavni problem je, da si slovenske založbe težko privoščijo strokovnjaka, ki se bo ukvarjal izključno z mednarodnim mreženjem in trženjem. Tudi moje delo pri Beletrini ni zgolj to, imam tudi druge zadolžitve. Je pa to delo, ki mora potekati kontinuirano. Gre za dolgotrajne procese in rezultati, torej prevodi, so posledica dolgih let dejavnosti na tem področju. Ekonomija se na tem področju žal ne izide – vložki v mednarodne dejavnosti neke založbe so tako pri nas mnogo večji, kot so nato prihodki od prodanih licenc. Pri tem gre za odločitev in naravnanost založbe, ponovno pa poudarjam, da je na tem področju nujna večja sistemska podpora države. Zdaj so se recimo odprli prvi kohezijski razpisi, ki bodo trajali do Frankfurta, toda mene bolj zanima, kaj bo v letih po tem, ali bo država pripravljena področje rešiti sistemsko ali pa bomo založbe bolj ali manj prepuščene same sebi. Gledati moramo v leta po Frankfurtu 2023, sploh če hočemo graditi na tem, kar smo dosegli v letih priprav na častno gostovanje – in predvsem, če tega nočemo izgubiti.
Imate kak komentar glede dogajanja okoli Frankfurta 2023?
Zadnje čase se veliko govori o seznamu, zdi se, kot da je to glavna težava priprav na slovensko gostovanje. Nisem pa prepričana, če vemo, kaj ta seznam je. Eno je seznam avtorjev, ki bodo v fokusu leta 2023, in tega seznama, kolikor vem, še ni, drugo pa je seznam priporočil za prevode. In to je ta seznam, o katerem teče beseda. Pri slednjem gre za seznam knjig, ki so jih založbe posredovale JAK in ki ga je JAK nato poslala nemški agenciji, ki bo te knjige predlagala nemškim urednikom. Poudarjam, predlagala. To torej niti ni seznam knjig, ki se bodo prevajale. Kot sem povedala že na septembrskem založniškem kongresu, Beletrina, kot izrazito avtorska založba in ker ne želi razlikovati med svojimi avtorji, svojih predlogov na JAK za ta seznam ni posredovala. Na seznamu so se celo znašle neke nekatere knjige, ki so za nemški jezik že prodane. Za prevode v luči Frankfurta 2023 se namreč trudimo že leta, to ni stvar hipne odločitve ali projekt zadnjih mesecev.
Pomembno je, da se zavedamo, da Frankfurt ni samo Frankfurt, da ni samo sejem, ni samo teden v oktobru in ni samo Nemčija, konec koncev ni samo stvar literature in založništva. Želim si, da bi vsi, ki v Sloveniji delamo na področju knjige, to enkratno priložnost za promocijo slovenske knjige dobro izkoristili.
