AirBeletrina - Za zaprtimi vrati
Kritika 25. 8. 2017

Za zaprtimi vrati

 

Odraščanje je tisto obdobje, v katerem se izkristalizirajo določene oporne točke, ki v prihodnosti vplivajo na našo nadaljnjo življenjsko pot. Naj bo to odločitev za študijsko smer, usodna ljubezen, izguba ali srečanje s človekom, ki zaznamuje našo osebnost. Doktor Sarival Sosič, sicer kustos za sodobno vizualno umetnost v Mestni galeriji Ljubljana, je svoj literarni prvenec, roman Starec in jaz osrediščil prav okrog posameznika, iščočega se v občutljivem prehodu v odraslost.  

Naslovna sugestija napoveduje binarno kompozicijo in delo je dejansko stkano z dvojico protagonistov. V starcu je zajet profesor glasbe, komponist, erudit in modri posebnež, pod naslovnim »jaz« pa se skriva živahen gimnazijec, fant, ki hlepi po osmišljenju svojega vsakdana in zato prestopi prag starčevega stanovanja. Neimenovani starec mlajšega kleše, kot kipar obdeluje kamen. Smisel mu pomaga najti v svoji sferi – klasični glasbi in igranju klavirja, v čemer je tudi sam nekoč našel blažilo za rane iz otroštva, predvsem za materino zavračanje, ki je pogojilo starčevo nezaupljivost do žensk. Natančno odmerjene ure, ki jih skupaj preždita za črno-belimi tipkami, so prežete z nenasilno špartansko vzgojo in prostovoljnim, mestoma nečloveškim odrekanjem in vztrajanjem v učenju. Obema se navsezadnje mudi. Sprva glasbeno popolnoma neizobraženega fanta na drugi strani vrat starčevega stanovanja čakajo sprejemni izpiti za glasbeno akademijo in nato trk z realnostjo, drugega slutnja bližajoče se smrti – in prav zato trpeče-sladko goltanje znanja ter rigorozna (samo)disciplina postaneta tako intenzivni. 

Sosič med protagonistoma splete kompleksen odnos, v katerem je platonska naklonjenost presežena; medsebojno spoštovanje in brezpogojna skrb se mešata s senzualno homoerotičnostjo. Zaradi šestdesetletne razlike med njima avtor njuno vezo približa modelu, ki nam je znan iz Stare Grčije, v katerem sta vzgojno-erotični odnos tkala odrasli moški erastes v vlogi vzgojitelja, ki je imel pozicijo moči, in podrejeni mladenič eromenos v vlogi učenca. To razmerje, ki je nekoč igralo pomemben del v družbi in pedagoških procesih antične Grčije, se danes bere na robu družbeno sprejemljivih konvencij. K temu pripomore v romanu popisan začetni odpor ob poljubljanju, apatija, s katero se mlajši ob koncu telesno preda izkušenejšemu, in popisovanje naturalističnih detajlov, denimo kako se po starčevi bradi cedi slina, kako urinira v nočno posodo itd. S tem bralca-voajerja pisatelj pripravi do določenega nelagodja ob spremljanju fikcijske situacije, hkrati pa mu uspeva nabokovsko vešče vzbuditi premislek o arbitrarnosti družbeno pričakovanih vzorcev obnašanja.      

Slogovno roman predstavlja enega izmed vrhuncev v kontekstu sodobne slovenske proze. Glasba, tako tematsko kot stilno vezivno tkivo, ponika v vse pore opisanega odnosa in ne nazadnje zaznamuje tudi stavčno strukturo. V proustovsko dolge in ritmično učinkovite povedi se čez roman zarivajo drobne, ponavljajoče se fraze, ki delujejo kot drobni glasbeni refreni: »tako starec sam«, »tako jaz sam«. Kljub nedvomno premišljenemu ubesedovanju pa iz zapisanega veje občutek spontanosti, ki izhaja iz z emocijami posejanega plaza besed, neprekinjenega toka spominov. To kombiniranje racionalnega in čustveno obremenjenega zanosa gre Sosiču odlično od rok, malce bolj okorni se zdijo morda le redki pasusi, v katerih se odmakne od učinkovitega prepleta in preide v nesveže, kontrolirano razpravljanje – recimo o vlogi premišljenega prehranjevanja ali o nerazvitem pedagoškem čutu številnih učiteljev.

Avtorjeva koncentracija na večplasten odnos starec-fant se izteče v brezčasno in univerzalno prispodobo zveze med dvema posameznikoma, ki ji težko najdemo ekvivalent v slovenski literaturi. Prek vzvodov – dovršenega sloga in odlične karakterizacije junakov – iniciacijska rast »jaz-a« zadiha in pulzira v bravuroznem romanu, ki bi ga lahko deloma interpretirali kot razvojni roman. Bralska izkušnja je sicer vse prej kot lahka, na trenutke prav naporna, tudi zaradi prehajanja med mislimi enega ali drugega protagonista. Kljub temu je bralec po izstopu, ko se zaključek romana motivno poveže z začetkom, lahko prepričan, da je pravkar dokončal enega najboljših prvencev v slovenski literaturi.   

 

Sarival Sosič: Starec in jaz. Maribor: Litera, 2017. 203 strani, 22,90 €.