Pred časom sem se odločila – s precej naivnim optimizmom – da se bom (beri: se bova, namreč Aljaž in jaz) namesto po pločniku ob Celovški raje začela sprehajati po gozdnih potkah obmestnih hribčkov. (Zaveza je držala do prvega nekajdnevnega deževja – kar zadeva rekreacijo, nisem med najvztrajnejšimi.) Prepričana sem, da bo marsikomu to precejšen šok, ampak – do tistega trenutka (do pred nekaj meseci torej) nisem imela niti enega para tenisk. Se pravi … nobenega para športnih čevljev z nazobčanim podplatom. Kakorkoli že. Kupiti sem želela veganski par. Pa hitro. Še preden me mine.
Tudi rožice boli …
Veganski čevlji niso preprosto brez usnja (in/ali krzna, volne, svile), temveč taki, ki tudi niso lepljeni z lepili iz živalskih kosti, hrustancev in kož. Taki čevlji so – verjemite – redki. (Večinoma se jih splača naročiti preko spleta.)
V Ljubljani nisem našla niti enega primernega para. (Vsaj ne po sprejemljivi ceni, ki bi bila nižja od sto petdeset evrov.)
Spuščal se je že mrak. Bilo je pet minutk pred zaprtjem trgovin. Z Aljažem sva se znašla v Kranju, pred športno trgovino. In sem si rekla No, zakaj pa ne? – in šla pogledat še tja.
»Iščem teniske brez usnja, te-in-te znamke.« (Ena sama komercialna znamka jamči, oz. je jamčila, uporabo zgolj umetnih materialov.)
Prodajalka je bila tečna za umret. Rekla je, da ta znamka nima čevljev brez usnja. Rekla sem, da jih ima, pa da bom torej sama pogledala, da je že v redu. Nasploh sem bila malo nervozna, ker je bilo že tako pozno in sem se počutila kot vsiljivka.
»Zakaj pa hočete čevlje brez usnja?« mi je trgovka nenadoma zaklicala izza škatel, ki jih je premetavala sem in tja, kot da ji gre za življenje.
»Zaradi živali …« sem bleknila, priznam, da totalno neargumentirano.
»Rajš’ ne bom komentirala,« je precej nadrkano vskočila njena sodelavka.
»No … saj pravzaprav ste že …« sem odvrnila, res je, nekoliko rdeča v lica. Mislim, v redu, vem, da je že nekoliko pozno, pa da kupec v slovenskem socialističnem neoliberalizmu nič ne šteje, pa vendarle …
Stopila sem proti vratom in skozi zobe siknila katastrofa.
Prodajalko je kar katapultiralo proti vratom … še ven je pritekla za mano.
»Ej, lubica,« je zavpila, majčkeno histerična. »Rožice tud boli, ko jih utrgaš.«
Japajade.
Rožic ne trgam, zdi se mi bolj higienično – in, iskreno, tudi lepše in bolj prijazno – da jih puščam na travnikih. Alergična sem na cvetni prah, obenem pa gnijoči peclji rož dobijo vonj, ki me nezmotljivo spominja na smrad, ki veje iz pokopaliških smetnjakov. Nepomembno pa ni niti, da najine mačke naravnost uživajo v mrcvarjenju cvetnih lističev. Toliko o tem, da ‘rožice tud boli, ko jih utrgam’. Jih ne. In jih ne. (In jih itak ne – kajpak.)
Zavzemanje za pravice živali je – in z njim veganstvo – kot govori tudi zgornji primer, pogosto razumljeno kot nekaj nezaslišanega. Kot npr. dopuščanje LGBTQ posvojitev. Ali prepoved splava. Levi, desni, naši, vaši – dobri ljudje raznorodnih političnih in verskih prepričanj, socialnih statusov in izobrazb se neredko zedinijo glede ene reči: žival je (samo)premikajoči se objekt, na razpolago človekovemu izkoriščanju.
Omemba pravic živali zbuja nelagodje. Seveda. Če pravkar malicaš posmrtne ostanke nekoga, ki je intelektualno na ravni štiriletnega otroka, je lahko majčkeno neugodno slišati, da je tvoj hot dog še pred nekaj urami vražje žalostno cvilil v predsmrtnih mukah. Predstavljam si, da se je pred manj kot dvesto leti podobno počutil kakšen z dišečimi olji dobro natrt gospod v nadvse očarljivem ročno šivanem plašču, ko je (morda prvikrat v življenju) zaslišal: Ej, suženjstvo je nesprejemljivo. Ljudje vseh ras morajo imeti zagotovljeno pravico do svobodnega življenja!
Kaj je specizem?
Nestrpnost do drugih živalskih vrst – specizem – je diskriminacija, na kateri lahko precej učinkovito preizkusite svojo dejansko strpnost, liberalnost ali – če se s tem idejno lažje poistovetite – sočutje do bližnjega. Test je povsem preprost. Odgovorite na spodnja vprašanja:
A: Ali menite, da je sprejemljivo odvzeti osebno svobodo in/ali življenje osebi na podlagi njenega spola? (Pridno odgovorite ‘ne’. Pravilno. Niste v zakonskem prekršku.)
B: Ali menite, da je sprejemljivo odvzeti osebno svobodo in/ali življenje osebi na podlagi njene narodnosti? (Pridno odgovorite ‘ne’. Pravilno. Niste v zakonskem prekršku.)
C: Ali menite, da je sprejemljivo odvzeti osebno svobodo in/ali življenje osebi na podlagi njene rase? (Pridno odgovorite ‘ne’. Pravilno. Niste v zakonskem prekršku.)
Č: Ali menite, da je sprejemljivo odvzeti osebno svobodo in/ali življenje osebi na podlagi njenega socialnega statusa? (Pridno odgovorite ‘ne’. Pravilno. Niste v zakonskem prekršku.)
D: Ali menite, da je sprejemljivo odvzeti osebno svobodo in/ali življenje osebi na podlagi njene vrste? (Pridno odgovorite ‘da’. Pravilno. Niste v zakonskem prekršku.)
Vaš rezultat kaže, da spoštujete zakone.
Sicer pa … priznajte: pri vprašanju pod črko D ste bili vsaj majčkeno ogorčeni ob tisti osebi. Itak. Oseba, to je človeški posameznik. Žival ni oseba. To ne velja … porečete. Ljudje. Je to res tako zelo drugače kot to, da črnci še pred nedavnim niso bili niti gospodje niti dame in so morali, recimo, uporabljati stranišča za ‘barvne’ (moški in ženske skupaj, seveda, kar je v nekem smislu, z drobcem cinizma, vsaj zelo queer). Tako je bilo zato, ker je beli človek tako rekel. Rasizem je bil normaliziran. Zakonsko ni bil sporen. Bil je – vsaj kar je zadevalo takratno družbo – okej.
Specizem je tista vrsta zatiranja, ki je normalizirana dandanes (morda celo bolj kot nekoč) – in če želite preverjati svojo lastno odprtost, jo morate preverjati ravno ob nestrpnostih, ki so normalizirane. Če odločno nasprotujete apartheidu, ste pač zgleden (ali le šibe boječ) državljan. A nič več kot to.
Ravno ta normalizacija specizma je tisto, zaradi česar se zdi veganstvo kot zavzemanje za nenasilje do vseh živalskih vrst tako nezaslišano. In zato ljudje ob njem reagirajo tako burno – čutijo, da nekdo posega v njihove pravice. V njihove privilegije. In bog vedi, da se jim ne želijo odreči zlahka.
Iz istega razloga se ob veganstvu in pravicah živali pogovarjamo o vsem mogočem – le o živalih ne. Pogovarjamo se o:
A: Rož’cah: Tud rož’ce boli, jo jih utrgaš.
B: Levih: Toda levi/medvedi jedo meso in jaz sem skorajda lev/medved.
C: Prometu: Je promet za odstotek bolj ali manj kvaren kot živinoreja? Ker če je za odstotek bolj, potem je vse v redu. Potem ni problema, če nam bo zgorel planet in nam bo zmanjkalo kisika.
Č: Beljakovinah: Kje dobiš beljakovine? – Pomanjkanja pri osebah, ki imajo zagotovljen primeren vnos kalorij, praktično ne poznamo! Ja … ampak jaz sem športnik!
D: Željah ljubega očeta Boga: Bog mi je rekel, da … – Kako to? Včeraj po telefonu?
E: Neizbežnosti smrti: Ja, ja … Če kdaj ne dobim česa, kar si želim, se mi zdi čisto primerno poseči po orožju … Vsak mora zaradi nečesa umreti.
Da, da, o vsem tem in mnogočem drugem še govorimo.
Včasih celo rečemo: Medtem pa v Afriki umirajo otroci.
Če nas že kdo prisili in moramo, ampak res moramo govoriti o živalih, rečemo kaj takega kot: Če jih ubijemo nežno, prijazno, z nasmehom, potem je vse v redu. Sicer pa … živali so neumne, umazane in nimajo nobene vrednosti. Moje so, da mi služijo.
Ženske so neumne, umazane in nimajo nobene vrednosti. Moje so, da mi služijo.
Črnci so neumni, umazani in nimajo nobene vrednosti. Moji so, da mi služijo.
Nestrpnosti se napajajo iz ignorance do zatiranega. Zato je ignoranca – zlasti taka, ki se izraža skozi ugovore nasprotovanju nasilju ali pa skozi tišino, skozi molk – tisto osrednje, kar jo ohranja in poganja. Nekdo, ki je imel ‘samo enega sužnja v dobrih pogojih’ je prav tako podpiral sužnjelastništvo. Ker je bil sužnjelastnik.
Biti dober človek
Sprašujem se, kako nastopati proti tej ignoranci. Kako odgovarjati na ugovore, kako te ugovore argumentirano odpravljati – in se hkrati ne odmikati preveč od bistva. Od tega, da v resnici ni pomembno, ali je živinoreja škodljiva za okolje ali ne. Od tega, da ni bistveno ali rož’ce tudi boli, ko jih utrgaš ali ne. Od tega, da ni bistveno, da medtem v Afriki umirajo otroci. Bistveno je, da vsako leto ubijemo skorajda 70 milijard kopenskih in 3 bilijone morskih čutečih bitij. Ki jih ne bi bilo treba pobiti. Ki jih ubijamo zgolj iz navade, ugodja in ignorance. In zato, ker ‘lahko’.
Ne glede na to, ali jeste fižol z zeljem, tofu in krompir ali pa klasični telečji dunajski zrezek, lahko naredite enako (ali več) za otroke, ki umirajo v Afriki, begunce, vojne žrtve, rož’ce in lastno mišičevje. Zjutraj telovadnica in ovseni kosmiči z banano in riževim mlekom, čez dan prostovoljstvo v azilu in zelenjavna rižota, zvečer tofu in leča, naslednji dan pa štrajk. Nobenega ‘konflikta interesov’ ni pri tem.
Veganstvo (v praksi) je zelo preprosta reč. Kuhaš reči, za katere ni nihče umrl in/ali trpel. Nosiš reči, za katere ni nihče umrl in/ali trpel. Tvoj vsakdan ostaja enako poln/prazen, da si (vsaj) tako dober človek, kot si vselej bil.