AirBeletrina - Zadnja beseda
Kolumna 25. 9. 2021

Zadnja beseda

Ker sem pisateljica.

A NI ZANIMIVO DA PRVIČ SLIŠIM ZA TO ŽENSKO, KI JE KAO PISATELJICA IN JEST SEM ZELO OBVEŠČEN, A NI ZANIMIVO, NO, PA KAJ JE SPLOH NARDILA TA ŽENSKA, RAZEN NAPISALA TO KOLUMNO ZA TA PORTAL.

Pisateljica sem.

KAKO LUŠTNO, KNJIGICE PIŠEŠ.

Sem pisateljica.

A NE ZGLEDA NEKAM MLADA TA »PISATELJICA«? NEKAK SI NE PREDSTAVLJAM, DA IMA TAKO MLADA ŽENSKA KAJ ZA POVEDAT O ČEMERKOLI.

Ker sem pisateljica.

FAK, A STE VIDELE TO NJENO OBJAVO NA INSTIČU, BEJBZ? MEN NI NITI N OD NADARJENE, JE PA ZLO EAGER.

Pisateljica sem.

AMPAK ZGODBE, ZGODBE MI DAJ, KAJ JE TA LEPI JEZIK, TO NIČEMUR NE SLUŽI.

Sem pisateljica.

ŠIT, KAKO SE PA TA ANA TRUDI.

*

Nedavno otvoritev berlinskega festivala je z govorom pospremila francosko-maroška pisateljica Leïla Slimani, sveža literarna zvezda, ki je za svoj drugi roman Chanson douce prejela prestižno nagrado Goncourt. Besedilo, ki ga je brala tisto sredo, je ustrezalo zapovedim zvrsti, v njem je mrgolelo občih mest, a so k sreči mrgolela navdihujoče. Govorila je o položaju žensk v družbi – tudi v muslimanskih skupnostih –, o cancel culture, o politični polarizaciji in o nalogah pisateljic in bralk. O nevarnosti, ki jo predstavljajo pisateljice in bralke. Dobila nas je s prvim taktom – Ladies, tonight I want you to commit murder – in nas, verjetno tudi moške, imela do konca.

Z otvoritve sem odšla, hja, opolnomočena, vendar se je opolnomočenost hitro sprevrgla v žalost. Do trenutka, ko sem pokljukala vrata stanovanja, sem bila že povsem portrta, gorela mi je glava, šlo mi je na jok, take stvari. Z Leïlo Slimani me namreč druži bore malo: nisem literarna zvezda, nisem pokončna, nisem bogata, ne živim od pisanja, nimam svojega stanovanja, osvojila nisem nobene velike nagrade, ne spoštujejo me v mednarodnih literarnih krogih, moje knjige niso prevedene v, kot se reče, številne jezike in – verjetno mi ni treba nadaljevati, kaj? Vsekakor sem za vse, kar me s Slimani razdružuje, vedela, že preden sem jo slišala govoriti, zato sem, ko sem legla v posteljo, pomislila, da vzroki za potrtost, ki si je zaradi alkohola nadevala pokrivalo iritacije, tičijo drugje.

In so.

In je, pravzaprav.

Ko sem se zbudila, me je prešinilo: Slimani si je v govoru večkrat dejala – pisateljica. Imenovala se je pisateljico, a ob tem ni trznila, ne pomežikala, se ne prestopila, se ne nagonsko umaknila vstran – kot bi pričakovala klofuto –, se niti za hip ne sprenevedala, se niti za hip ne vedla kot komičarka, ki se iz strahu, da bi izgubila publiko, najraje norčuje iz sebe. Slimani se torej ni vedla, kot se v nevarnih situacijah –  in umetniški krogi so še posebej nevarni – vedem jaz.

*

Biti pisateljica pomeni ogrožati. V nečem nekje ne sodelovati. Nečesa nekje ne početi. Ne zaradi prisile, marveč po odločitvi. Pomeni izkoriščati življenje, svet, ljudi v njima. Pomeni imeti distanco; ne cinične, samo opazujočo. Pomeni uporabiti in zavreči, predelati, preseči, ponižati, pogršati. Pomeni. Ljubiti. V vsem povsod sodelovati. Vse povsod početi. Ne zaradi prisile, marveč po odločitvi. Biti pisateljica pomeni razumeti življenje, svet, ljudi v njima. Pomeni biti blizu, najbližje. Ljubeče, seveda. Pomeni zrak, vodo, ogenj, zemljo, eter, v kolikor to ni = zrak. Biti p pomeni polepšati, opolnomočiti. Pomeni –

– plejado mitičnih in resničnih stvari. Ne poznam osebe, ki v zvezi s pisateljičino, emm, nravjo ne bi razvila nekakšne fantazme, emm, intucije. Vse fantazme, emm, intuicije so nekako legitimne in za vse mi nekako, čisto malo – dol visi. Ni prvič, da zapišem, kako sem že prestara, da bi še bila zavezana semantiki.

Ne visi pa mi enako (dol, postrani) za predsodek, ki pa je mogoče temeljna ugotovitev, da pisateljičino nrav napaja nekaj kakor aroganca.

Kajti vzeti si pravico ogrožati, ne sodelovati, ne početi, izkoriščati in razumeti, uporabiti in zavreči, predelati, preseči, opolnomočiti, povišati, ponižati, no, vzeti si pravico za vsak mitičniresnični marsikaj, m o r a  b i t i dejanje arogance (pravijo, menijo). Arogantnega uma. Prav takšne zavesti. Prav takšne

t a k š n e

ž e n s k e.

Ne more mi viseti (dol, postrani), saj se mi natanko ob predpostavki arogance, naj bo utemeljena ali ne, življenje jebeno

j e b e n o

z a p l e t e.

Saj veste: kdo pa mara arogantne ženske?

*

Kot deklica in kot najstnica sem bila bullied. Niso mi pravili, da sem grda – vsaj ne pogosto – ali debela – ker nisem bila – ali neumna – ker tudi to nisem bila. Pravili so mi, in s tem so pričeli reees zgodaj, v hipu, ko so mi zrasli stalni zobje, pravili so mi torej, da sem arogantna? Samovšečna? Samoljubna? Važna? No, to, točno tako.

Ana je važna.

Važna si.

Ona je važna.

Bilo je, kakor je vselej s temi stvarmi, teženje je bilo spleteno iz deleža resnice – bila sem važna –, deleža krivice – nisem bila zlobna –, deleža zavisti in frustracij, deleža zagonskega momenta, ki določa skupine. Bilo je naporno in bilo je travmatično in najhuje mi je padlo, padlo prav nekam v jedro, da so se iz mene norčevali in me poniževali in proti meni spletkarili tudi tisti, ki naj bi bili moji prijatelji.

Kakor vselej s temi stvarmi: naučila sem se, da sebe ne gre razkazovati. Ne preveč. Če sem se že morala razkazovati – ko je postala potreba po tem, da bi me kdo pa res videl, iznenada premočna –, potem samo pred ljudmi, ki sem jim zaupala; takrat torej pred mamo in očetom in … no, pred mamo in očetom. Zgolj njima sem lahko prostodušno povedala, da mi gresta angleščina in nemščina izvrstno, da se pri gimnastiki in atletiki pogosto dobro odrežem, da je tovarišica za slovenščino pohvalila moj spis, da rada plešem na glasbo ansambla Garbage. Zgolj pred očetom in mamo sem bila razsežna oseba in mama in oče sta me bila takšne, razsežne, izjemno vesela.

Toda mama in oče me, veselje gor ali dol, pravzaprav sploh nista poznala.

Nista vedela, saj tudi nista mogla, da sem se zunaj domače hiše socializirala najprej v deklico, nato v punco. Zunaj domače hiše so ljudje z menoj ravnali (naj)bolje ali pa me vsaj pustili pri miru, če sem se skrajšala, se razrezala, se priredila, manipulirala, se skrivala in zakrivala, lagala, se zmanjševala in zniževala, če sem potemtakem bila karseda neka druga, dvodimenzionalna Ana. (Ki je, kakor to pritiče inteligentnim ljudem, na svojih prilaganih, domnevnih in resničnih deficitih razvila tudi izjemno grob smisel za humor. Grob do sebe, jasno.) Moja starša nista mogla vedeti, kako sem se vsepovsod naprezala, da bi postala za použitje lahka, ne več smetana, ampak prekleti jogurt. Bela kot. Bleda kot. Malo kisla, a dobra za želodec.

*

Aja. Ko zapišem važnost, mislim hkrati tako občutek za lastno vrednost kot tudi vulgarizacijo ideje samozavesti, ki se prevaja v »ta pa misli, da je nekaj več«. Reči hočem: občutek za lastno vrednost, ki ga nekateri srečni ljudje imajo, se prerad prevede v »ta pa misli, da je nekaj več«. Pokroviteljsko, kaj – nihče nikomur ne zaupa, da bo pravilno ocenil lastno vrednost. Zato niti ne čudi, da ljudje lastno vrednost tako redko pravilno ocenijo. Premalo, preveč, preprosto zanič.

*

Kot deklica, kot punca in kot ženska sem spoznala četico arogantnih, pardon, važnih moških, ki jih zaradi važnosti nihče ni drkal. Vsaj ne v obraz, vselej le za hrbtom, but then everybody played along, tako drugi moški kot ženske. Pri čemer, no, je važnost pri fantih, kasneje moških vedno postala samoupravičenost, se sprevgrla v teroriziranje z idejo o lastni veličini in pomembnosti. Hočem tisto kavo, čeprav v dvorani ni štedilnika niti avtomata in bo ura kmalu pet, ko naj bi se branje že začelo. Hočem sedeti spredaj, čeprav vem, da bo sopotnici na zadnjih sedežih slabo. Hočem, da moledujete za moj pristanek, mi pisarite kače kače sporočil, tudi ko se že zelo mudi, tudi, ko je že prepozno, da vas naposled počastim z nekaj kot odgovorom, mar ste začutili moj presežni sij? Hočem tisto žensko, položaj in sobo. Na vas hočem prevaliti odgovornost, ups, no, odgovornosti sploh nočem, ta je za manj-ljudi. Hočem, hočem, bom dobil. Hočem, hočem, hočem, bruh- bruh- bruha se mi.

No, pa saj, spoznala sem tudi četico važnih punc in žensk, ki so jih za važnost pogosto, oh, kako pogosto kaznovali. Naj je njena važnost narasla na njeni fizični privlačnosti/videzu/ lepoti, na inteligenci, na sposobnostih ali iz spleta drugih, misterioznih okoliščin, ta punca je za svojo jebeno vzvišenost do danes vsaj enkrat že dodobra plačala. Misliš, da si lepa, kurba? Misliš, da te bomo klicali doktorica? A ne bi raje »krava«? Misliš, da si pametna, o, punčka? Misliš, da si nadarjena, o, miši miška? Takšno punco bo podprlo in z njo vštric hodilo mnogo mnooogo manj ljudi – tudi vam, punce, mežikam –, kot jih vidimo blejati ob povprečnih tipih, tipih-teroristih.

*

Aja. Ko me drkajo, da sem važna, s tem verjetno mislijo zgolj, da nisem čisto skromna punca, pa bi morala biti oziroma bi si morala to še bolj še bolj ŠE BOLJ, DAJMO, ANA, prizadevati postati.

*

Skupina danskih psihologov – mogoče kanadskih? Google mi ne zna pomagati – je pred nekaj leti izvedla eksperiment/študijo, v kateri je, pod pretvezo, da izvajajo casting za nastop v reklami, v dvorano zbobnala enako število deklic in dečkov enake starosti. Reklama naj bi zadevala, no, jogurt, ki pa je bil, kar so subjects prav kmalu izvedeli, odvratno, nezdravo slan. Kljub temu da je bil preprosto neužiten, ga je po zaužitju izpljunilo sto odstotkov dečkov in le tretjina deklic. Preostale deklice so jogurt pogoltnile in se radostno nasmehnile. Da ne bi kdo slučajno mislil, da so važne.

Nisem torej, edina, ki je hotela biti smetana, tlačilo pa se jo je v faking jogurt. Če bi v eksperimentu sodelovala, bi se skremžila, jogurt morda – če bi bilo varno, če torej ne bi popackala nič ključnega – izpljunila, a se nato hitela opravičevati, ker sem ga izpljunila, za to iznajdevala različne razloge – takšnega jogurta še nisem jedla, ga nisem navajena, živim na provinci, tam jemo bolj skuto, take bolj nevtralne stvari, a veste –,  vse bi si namislila in vse faking domislila, razen tega, seveda, da je bilo

živilo pač

o g a b n o in,

da m e  n e  d r k a j t e  v  g l a v o.

*

Enačba bi se iz napisanega zdaj morala že razjasniti. Ker me agens ni zapustil oziroma jaz nisem zapustila njega, ha, sem na poti do šestintridesetega leta postala pisateljica. Nase sem, nehote in sprva nevede, vzela mitresnico o pisateljičini aroganci, ki jo moram, ker sem, čeprav k sreči!, ne do temeljev, socializirana v ponižen lik, vseskozi mikromenedžirati. V praksi to pomeni, da moja ambicioznost in volja in drajv in samozavest špricajo na vse strani, iz najmanjših lukenj, jaz pa ves čas pazim, da ne pomažejo veliko sukenj, pardon slabi rimi. Nenehno prosim za razna dovoljenja; kot bi se morala v vsakem socialnem stiku – razen v tistih, ki niso stiki, marveč polnokrvni odnosi – vsakič znova registrirati za to ali ono vlogo, v zadnjem času zlasti za vlogo pisateljice. Neprestano presojam, in presojam pravilno, pri kom se lahko za to vlogo zares registriram. Kdo bo vlogo, ki sem si jo izbrala (in ki mi je, paradoksalno, družbeno tudi pripisana), sprejel in kdo me bo grobo zavrnil. Kdo bo vesel moje moči. Kdo bo oprezal za mojo močjo, da bi jo ob priliki veselo naskočil in jo prevrnil in si za to naposled čestital. Kdo bo vesel moje šibkosti in dvomov in nevroz. Samo štempelj bi rada, da ne bi slučajno kdo mislil, da sem važna.

Odveč je poudariti, kako sem izčrpana, ker jogurt pljuvam po kapljicah, se prirejam za vsak kurčevi štempelj. Pa bi vseeno rada poudarila, ha. Ne ljubi se mi več: prestopati, se opravičevati, se iz sebe norčevati, sebe zmanjševati, se razlagati, se pojasnjevati, pisati tekstov, kot je tale, se zatikati ali znajdevati v položaju, ko je treba pisati tekste, kot je tale, se izmikati, nasmihati, prositi, čakati, se vpisovati, izpisovati, streči in ustreči, jadidadida. Mogoče res ni bila trapasta tista misel, da je modrost zgolj simptom neke utrujenosti.

Tisto noč po Slimanijinem govoru me je žalost potemtakem zajela zaradi vseh zamujenih priložnosti, ko si nisem odločno, ne glede na to, kaj bo o tem porekel pletež uporabnikov in uporabnic Instagrama, rekla pisateljica, pa tudi – in to je verjetno še pomembnejši tudi –, ker me je končno zadelo, kako narobe sem si kot ženska razlagala družbeno vlogo pisateljice. Ta vloga med vsemi drugimi namreč že vsebuje nalogo reči si pisateljica, reči si bralka, ne glede na to, kakšen zločesti ali čudoviti imaginarij se ob tem sprosti v umu ljudi. Pisateljica si mora reči pisateljica in bralka ravno zato, da se sprostijo vsi mogoči družbeni imaginariji in predsodki. Da lahko prav pisateljica nazadnje, ko je vse to na pladnju, ko je vse lepo osvetljeno, pokaže, kako zelo se o ženskah in pisateljicah vsi motijo. Da ima lahko pisateljica o sami sebi, o svojem pisateljevanju – zadnjo besedo.