Platon je v svojo Gostijo vpisal mitično zgodbo o tem, kako so ljudje pravzaprav samo celo(vito)st iščoče polovice. Vsakomur naj bi manjkalo natanko toliko, kot ga je. Druga polovica zagotovo obstaja, ni pa jamstva, da bo kdaj koli najdena oziroma ulovljena.
Pri filozofu, ki je sprožil višje intelektualne valove kot drugi misleci, je stvar jasna: starodavni mit govori o ljubezni. Dopolnitev ne more biti kakršna koli, temveč je iščoča polovica na isti ravni kot pogrešana.
Vznemirljiva pripoved o prizadevanju za celo(vito)st iz Gostije začuda ni našla nobenega posploševalca, ki bi jo razširil in poobčil, kakor je Charles Darwin Malthusova opažanja in sklepe o boju za obstanek. Je pa to vsekakor storila praksa. Kljub opozorilu, da je pri Platonu ohranjena mitična zgodba bolj absurdna kakor smešna, je bilo iskanja dopolnitev v vsem, kar se je skozi odsotnost občutilo kot naturni ali kulturni primanjkljaj, neizmerno mnogo. Svarilo, ki je bilo v Platonovem tekstu položeno v usta komediografa Aristofana, pač ni moglo biti razumljeno kot zares odvračevalno. Ljudje so se v vseh časih brez kančka slabe vesti ali bojazni pred absurdnostjo ali smešnostjo lotevali iskanja svoje manjkajoče polovice – pri čemer so si nemalokrat bodisi v šegavem bodisi v serioznem tonu zastavljali vprašanje, ali si prizadevajo uloviti njen boljši ali slabši del –, često pa si dali opravka tudi s trdovratnim stikanjem za komaj zaznavno manjkajočo mikrokoličino. Ali zgolj za odtenkom, pridihom in priokusom. Marsikomu se je zdelo, da mu na nobeni gostiji njegovega življenja ne manjka več kakor le ščepec soli.
Branje je bilo zmeraj dialoško dopolnjevanje samega sebe – na zelo različnih ravneh. Neredko tudi razširitev z novimi registri. Na marsikaj človek preprosto ne pomisli. Ne zato, ker ni dovolj pozoren ali razumevajoč, temveč ker njegovega duha konstituirajo takšne izkušnje – in ne drugačne. Pa zato, ker je kot Chamissov Peter Schlemihl prodal svojo senco. In ker ni bil dovolj pameten – a neredko tudi ne zadosti neumen –, da bi razumel to ali ono reč, ki so jo drugi imeli med sabo.
Knjiga pa lahko spremeni vse. Izkušnja, ki jo da, more biti tako močna in zavezujoča, kot je osebno doživetje. Don Kihot ni eden od mnogih likov, temveč (pra)usoda vsakega iskalca. V svoji cervantesovski uresničitvi je intenzivnejši od sleherne stvarne biografske variacije. Kralj Lear je v vseh osmoljenih načrtovalcih sijajne prihodnosti, a le on uteleša zanikanje starodavne modrosti Sapiens qui prospicit. Celo oče Goriot jo samo postavlja pod vprašanj. Prav tako je jasno, da se Richard III. – ne tisti, čigar posmrtni ostanki so bili odkriti leta 2012 in potem položeni k večnemu počitku v leicesterski katedrali, temveč Shakespearjev neutrudno dejavni menjalec kraljestva za konja – od drugih nezaustavljivih stremljivcev loči po tem, da je do vrtoglavega konca prehodil pot, na katere nižjih serpentinah se drenjajo ljudje njegove baže. In s Kantorjem še vedno ne gre trčiti nikomur, ki mu ima kaj očitati: resda ga kdo lahko hipnotizira, a položaj bo nazadnje zmerom obvladal on, kralj na Betajnovi. Čeprav je povsem odvisen od tistih, ki jim vlada, je pod svojim žezlom edini mož in – kakor Novačanov samosilnik Herman – kuje iz kaosa postave reda. Pri tem pa je nemara le za zgodovino oblik človeškosti pomembno vprašanje, ali je bila lady Macbeth med imaginacijo, pametjo, peresom, črnilnikom in papirjem porojeni prototip ali pa je le eksistencializirana kvintesenca mnogih, ki so obteževali zemljo.
Tako je bilo: teksti so oblikovali ljudi. Kot posameznike in kot skupnosti. Celo cenovno zelo dostopne mohorjanke so bile za večino naročnikov – med njimi je bil v začetku 20. stoletja, ko so družine v Srednji Evropi neredko štele še po deset ljudi, bržčas vsak petnajsti Slovenec –, preprosto prevelik strošek, da bi jih samo posedovali. Brali so jih. Živeli so z njimi. Sprejeli so jih v misel in srce. Personalne avtorsko-bralne re-publike so potem stkale planetarno mrežo in ustvarile svet. V kdove koliki izpopolnjeni izdaji.
Dandanes je drugače. Kot vzorni interjerji bivališč in brlogov naše dobe, o katerih se v javnosti besede izgubljajo le v bombastičnih absolutnih presežnikih, se praktično povsod prikazujejo prostori brez knjižnih polic. Tako na ekranih kakor v revijalnih prikazih na lesketajočem se papirju, ki tudi po zavrženju ni navaden odpadek, temveč nadvse imenitna specialna surovina. Že mogoče, da so lastniki – ali celo prebivalci – arhitekturno v nebo kovanih škatel prešli k zaslonskemu branju, a vsaj v nišnih pramenih literature je ponudba še ozka. Takoj se porodi vprašanje: Bi se modeli našega časa, ki so tako posebni pri bivališčih, zadovoljevali z dušnim prehranjevanjem v planetarni informacijski menzi? To bi pomenilo, da niso izbranci oziroma elita, temveč da se jo trudijo zgolj imitirati – nekako tako, kakor je skušal Napoleon improvizirati aristokracijo, revolucionarji na oblasti pa avantgardo. Brez knjig je dandanes vendarle mogoče odstopati predvsem v smeri navzdol. Doma smo večinoma še toliko dialoški, da jih potrebujemo. V času, ko se v javnem življenju išče samo multiplikativno pritrjevanje in je vse drugo razumljeno kot zakrknjeno nasprotovanje, berejo knjige tisti, ki ne morejo brez pogovornih nians in večdimenzionalnih srečevanj z edinstvenostmi drugih. Ostali skandirajo – bodisi za bodisi proti.
Je pa ob tem nekako le treba vzeti na znanje dejstvo, da stanje v večini primerov ni več tako rožnato, kakor je bilo sredi 18. stoletja v duhovski hiši na božjepotnem Kureščku. Indignus sacerdos Matija Črtanec, ki je tedaj izdelal inventar ondotnih premičnin, je zabeležil, da je v njem »ena almara [tj. omara] za guant noter obeišat«, druga »pak ie za buque noter postaulat«. Pri hraniliščih oblačil in knjig bi danes verjetno zaman iskali ravnovesje, ki ga je zmogla srečna peščica pismenih v terezijanski dobi. Zapriseženi bralci odstopajo v eno smer, oni, ki po zgledu nacionalsocialističnega barda Hannsa Johsta ob besedi kultura pripravijo svojo pištolo za strel – ali vsaj povlečejo iz žepa topi pipec in ga začno brusiti –, pa v drugo.
Zakaj torej Prešeren v takih časih in nasploh? Ker ve, česar marsikdo ne. In ker podarja izkušnje, ki nikomur ne morejo postati odvečne. Nekaj zaslug za to ima seveda kronologija: Prešeren je pač ustvarjal v času pred velikimi redukcijami interpretacij človekovega mišljenja, čustvovanja in ravnanja, ki so med stoletno plimo determinističnih ekonomističnih ter psiholoških doktrin preplavile svet. Res se je tedaj – v časovnem oknu med koncem predmarčne dobe in sklepom velike vojne – razkrinkala ali celo odpravila marsikakšna ponarejenost v vsakdanjosti, a zoženje in sploščenje življenja na določenost z zunanjo situacijo ali notranjo konstelacijo človeka postavlja v položaj agregata. Tak pa ni, četudi vse njegove misli izvirajo »iz ljubezni ene«. Prav tako ne gre spregledovati, da je slednja v Prešernovi variaciji bližje stendhalovski kristalizirani prostosti kakor freudističnim obveznim smerem v blodnjakih sanj in stvarnosti. Vsaj to more sleherniku dati srečanje s Črtomirjem, ki je občutenjsko vzporeden svojemu upesnjevalcu. To pa že presega vsakršno zgolj iz kronologije izvirajočo pomembnost. Pa tudi vse, kar literarna veda dandanes imenuje ego dokument. Gre za nekaj iz davnine vsečasnega – za poezijo.
Pa še je globlje pomenljivih stvari pri Prešernu. Sonetje nesreče podarjajo vednost o neizogibnostih in o edinstvenosti sredi njih. Posameznik iz Vrbe, popotnik – ki ni nič drugega kot romantična varianta slehernika – in vse, kar raste, je zapisano propadu. Zgodba prvih treh sonetov je vzporedna tisti, ki jo poznamo iz Michelangelovih skorajda aforističnih stihov o univerzalnosti propada (Rime XXI). Razširitvi perspektive od posameznika k brezizjemni usodi obstoječega potem sledi stopnjevanje vsega, kar ni sreča. Najprej v življenju, potem v smrti. Slednja je tematizirana v negativnem slovarju: o onstranstvu je mogoče izreči le, da je nekaj povsem drugega kot eksistenca v tukajšnjosti in zdajšnjosti. Tam ni kakor je hic et nunc. A pot zaostrovanja v tej točki ni končana. Še težja ne-sreča je mogoča – neživljenje v bivanju. Nečutenje. V zadnjem od Sonetov nesreče se slednje znajde v tostranskosti, sredi neskončnih možnosti, ki jih podarja eksistenca v času. Zavestno sprejemanje takšnega položaja in njegova refleksija v strogi sonetni formi – to pa je stvar osebne odločitve. Pesnika. Ustvarjalca. Človeka. Sodobnika Sørena Kierkegaarda in Aleksandra Ivanoviča Herzna.
Ob vsem tem je vznemirljiva tudi zgodba besedne figuralike v Sonetih nesreče: od začetne evokacije goljufive kače iz Stare zaveze pride do premika k sklepni navezavi na Novo. Toda trnovka bodeča pri Prešernu ni naznanilo ali celo jamstvo poveličanja po načelu popolnega kontrasta, temveč le napoved eksistiranja onstran čutenja in čudenja. Vmes pa je mogoče srečati vso razviharjenost romantike – z življenja gnusom, ki se več kot sto let pred Sartrovim pojavi tudi v formalno harmoničnem Sonetnem vencu – in vsestranska umerjenost klasike. Svetovna literatura v miniaturi.
In še na drugi ravni so razlogi za branje: Prešeren izreče, kar se je namenil, tako, da je tudi to vredno pomniti. V izrazu pesmi, iz katerih so zrasle Poezije – njegova pesniška in bivanjska enciklopedija –, sta ekspresivistični in komunikacijski pramen oziroma vidik zlita v neločljivo celoto. Prešeren ni takoj prišel do formulacij, ki bi ga povsem zadovoljevale: verze je vztrajno približeval osebni predstavi o popolnosti. Dokler je ni dosegel. Sonetni venec iz leta 1834 je tako izrazno opazno drugačen od onega v Poezijah. A tudi ta obstaja v dveh variantah – z akrostihom in brez njega. V branju Prešerna, ki je zapisal tako svojo prvo kot poslednjo besedo, nikakor pa ne zadnje misli, potemtakem ni konca, temveč je vedno lahko le začetek.