To je ljubezensko pismo težki in naporni literaturi. Je pa tudi ljubezensko pismo smrti, poletju, morju in želji po maščevanju.
Tisti teden letošnjega junija sem se čisto preveč ukvarjala s smrtjo. Predvsem s smrtjo, ko te par kilometrov pod morsko gladino kot speštano konzervo sardin pokonča nekaj ton pritiska. Ali pa ko se potopi preslaba in z imigranti prenatrpana ladja v Jonskem morju. Tisti teden, ravno ko smo nestrpno čakali na prvi vročinski valček, ne zaresni vročinski val, za tega temperatura več kot teden dni ne sme pasti pod 25 stopinj ali nekaj podobnega, je bila smrt povsod. No, takrat, v tistem tednu je nek model tudi skočil v motor aviona, ravno ko je ta vzletel. Ampak se mi to ni zdelo niti pol tako strašljivo kot to, da umreš na morju. V ladji. Ali v konzervi, v podmornici. Povsod po družbenih omrežjih pa #morjezdravi. Kaj pa takrat, ko ne? Herman Melville v Moby Dicku sprva ponudi le napotek:
»Kadarkoli se zalotim, da se mi kotički ust povešajo, kadarkoli v moji duši zavlada novembrska moča, kadarkoli ugotovim, da se, ne da bi to res hotel, zaustavljam pred skladišči krst in se na repu priključim vsakemu pogrebnemu sprevodu, ki ga srečam, in zlasti kadarkoli se znajdem v oblasti tako hudega malodušja, da mi zmorejo le moja visoka etična načela preprečiti, da ne zakorakam na ulico in začnem mimoidočim metodično zbijati klobukov z glav – takrat presodim, da je skrajni čas, da se, kolikor hitro je to mogoče, spravim spet na morje.«
O čem sploh govori?
Ko izrečemo besedo Moby Dick, takoj pomislimo na kita, na leviatana. Pomislimo na norega kapitana Ahaba, pomislimo na našega enigmatičnega pripovedovalca, ki nas prosi, naj mu rečemo Ishmael. Roman se začne s pozivom:
»Recite mi Ishmael. Nekaj let tega – koliko točno, ni važno – sem, ker je bil moj mošnjiček povsem ali skoraj prazen in ker ni bilo ničesar, kar bi me na kopnem v tistem trenutku pretirano zanimalo, pomislil, da bi malce pojadral naokoli in si ogledal morski del tega našega sveta.«
Tako kot njegov svetopisemski rojak je tudi Ishmael izobčenec. Pripoveduje nam zgodbo o zadnjem potovanju ladje Pequod, kitolovke, ki se odpravi na pot bolečine, lepote in norosti. Kmalu po začetku pripovedi se naš pripovedovalec, njegov ljubimec Queequeq in prvi časnik Starbuck zavejo, da kapitan Ahab izgublja razsodnost. Njegova obsesija z belim kitom Moby Dickom se iz dneva v dan povečuje, a Pequod kljub temu odpluje. Posadka se kmalu zave, da ta plovba ne bo takšna kot druge kitolovske misije. Zgodba se začne.
Kako ga brati?
Gre za eno največjih in najpomembnejših literarnih del, napisanih v angleškem jeziku. Melville je napisal mojstrovino, pripoved o strašljivo kompulzivnem shizoferniku Ahabu, ki se poda v noro vojno proti bitju, ki je tako veliko, neustavljivo in nevarno kot morje samo. Knjiga pa je več kot pustolovski roman, več kot enciklopedija kitolovskih legend in pripovedk. V resnici gre za meditacijo o Ameriki, o iskanju smisla, o našem lastnem, osebnem potovanju.
Preden se lotite branja tega okoli 800 strani dolgega romana, se vprašajte, kaj je vaša naloga in na kakšnem potovanju ste. Osrednja tematika Moby Dicka so kitolov, maščevanje in iskanje, ampak tisto, kar ga dela tako mojstrskega, je to, da je prežet s simbolizmom in alegorijo. Moby Dicka moramo brati, tako kot beremo in poskušamo razumeti svoje nezavedno in svoje sanje. Da, beremo Mobyja Dicka, ampak v resnici beremo in reflektiramo svoje lastno potovanje. Vsi smo na potovanju skozi svoje življenje, na lovu za nečim.
Zelo zgodaj v romanu se Ishmael odloči, da bo šel na potovanje po vodah tega sveta, ker bo drugače zapadel v depresijo. Mora se oddaljiti od ljudi, od družbe. Mora oditi na potovanje.
»[…] toda kar se tiče mene – mene muči neodjenljiva želja po vsem oddaljenem. Rad jadram po prepovedanih morjih in pristajam na barbarskih obalah.«
Zato se na to potovanje, branje, odpravite, ko razmišljate o tem, kaj bi vi dali v svojo potovalko, ko vas srbijo pete in bi najraje nekam odšli. Pomembno pa je, da se zavedate, da ni nujno, da za potovanje spremenimo svojo fizično lokacijo. Tu govorimo o metafizičnem potovanju, ki nas prisili, da se potopimo globoko pod gladino morja, gremo v kitov želodec in pobegnemo. Včasih protagonist pobegne, včasih se utopi in se znova rodi. V vseh religijah se ta motiv vseskozi pojavlja in to je motiv ponovnega rojstva. Ki pa je pomemben zato, ker nagovarja naše kolektivno nezavedno – morda moramo umreti in se znova roditi. Pišem seveda o smrti našega ega. Odpravimo se, z besedami Karla Gustava Junga, v naše senčno območje in se trudimo, da bi dele svojega nezavednega uspešno integrirali v naše zavedno. Moramo se začeti zavedati svojih temnih plati in se z njimi spoprijateljiti.
Če se torej lotite branja Moby Dicka, bo ta knjiga postala vaš zvesti spremljevalec, saj vas bo vodila in vam stala ob strani. Ker gre za obsežno delo, ki pa je sestavljeno iz kratkih poglavij, predlagam, da se romana lotite s tempom enega poglavja na dan. Naj vam bo pripoved spremljevalec druge literature, ki jo morda študirate ali berete ta trenutek.
#morjezdravi
»Da, kot vsi vemo, sta meditacija in voda zvezani na vekov veke.«
Voda je del vsakega pomembnega duhovnega, religioznega rituala. Čisti, obenem pa tudi simbolizira (jungovsko) nezavedno vračanje v naše primarno stanje, odkrivanje naše podzavesti. Tu se lahko potem ponovno vprašamo, zakaj sploh razmišljamo o procesih, ki se v nas odvijajo na nezavedni ravni? No, prostor, v katerem se nahajamo ta trenutek, poznamo in nam je v njem udobno. V nepoznano, temačno odhajamo, tam nas čakajo leviatani in morske pošasti. Njihova naloga je, da nas uničijo. Naša naloga pa je, da preživimo. In upamo, da ko bomo pošasti premagali, ko se bomo borili in preživeli, se bomo vrnili močnejši. In ta potovanja, potovanja duše, na katere se odpravljamo kljub bolečini, so ključnega pomena. Nietzsche recimo omeni, da je največja bolečina vedno bolj vplivna kot največji užitek. Bolečina je nerazdružljivo povezana s pomenom, spominom in moralnostjo.
»Človeška blaznost je namreč pogosto zvita, prav lisičja reč. Ko že misliš, da je odšla, si je morda v resnici zgolj nadela drugačno, bolj pretanjeno podobo.«
In to nam tudi narekuje Moby Dick, ko smo depresivni, žalostni, ko nas kaj boli, takrat se vrnimo k bolečini. Na potovanja pa torej odhajamo in se borimo s svojim nezavednim zato, ker kot je rekel že Jung, dokler ne obvladamo našega nezavednega, do takrat nam bo to vladalo.
LGTBIQ+!
»Moby Dick je morda prvi roman zahodnega leposlovja, v katerem se zgodi istospolna poroka,« zapiše literarni kolumnist New Yorkerja Philip Hoare. Samemu romanu lahko sicer prav toliko stvari, zaradi katerih ga hvalimo, tudi očitamo, a kljub temu ne gre spregledati Ishmaelovne in Queeqeugove medsebojne naklonjenosti, zaroke, poroke in njunega stiskanja v poročni postelji. »Stisnil je čelo k mojemu, me objel okoli pasu in rekel, da sva odslej poročena.« Tudi v drugih poglavjih v knjigi smo soočeni s homoerotičnimi prizori masiranja rok s semenskim oljem, penisovo kožico itd.
»Zakaj je tako, ne vem, toda na svetu ga ni boljšega kraja za izmenjavo zaupnosti med prijatelji, kakor je postelja. Mož in žena, tako pravijo, v njej drug drugemu odpreta globine duše; in nekateri stari pari dostikrat ležijo in se pomenkujejo o starih časih vse do zgodnjih jutranjih ur. In tako sva torej tedaj na medenih tednih svojih src ležala s Queequegom – zaupen, ljubeč par.«
Vsa knjiga je ljubezensko pismo (žal neuslišano) obsedenega Melvilla svojemu junaku Nathanielu
Hawthornu, ki mu je tudi zapisal v pismu: »Svoje severne korenine si pogreznil v mojo južno dušo.«
Za konec: »V tej čudni mineštri, ki ji pravimo življenje, tu in tam napočijo bizarni trenutki oziroma priložnosti, ko človek posumi, da je celotno vesolje ena sama velikanska šala na njegov račun, prav njegov, in nikogar drugega, čeravno se mu njena poanta le slabotno svetlika v temi, vendar hkrati šala, v kateri ni ničesar takšnega, kar bi mu jemalo pogum, ničesar, kar bi se mu zdelo nujno izpodbijati. Človek zatorej požre vse, kar se mu zgodi, vse veroizpovedi, vsa verovanja in prepričanja, kot tudi vse, kar je gotovo, pa naj bo vidno ali nevidno, prav vse reči, ne glede na to, kako grčavo trde so morebiti.«
Moby Dicka lahko beremo skozi različne interpretacije: okoljevarstveno, homoerotično, seksualno, lahko ga beremo preko interpretacij ameriške sublimne literature. Ampak edina prizma, preko katere pa vedno in nujno beremo to gromozansko literarno delo pa je, da v zgodbi iščemo in se sprašujemo o našem lastnem iskanju smisla. Preko Moby Dicka boste zagotovo vstopili v stik z bibličnim, Shakespearom, poezijo, ameriško literaturo 19. stoletja, pojmom tako sublimnega kot tudi pojmom unheimliche – ultimativno pa boste postali strokovnjak zase in človeško naravo.
Zdi se mi, da se bralci bojimo tega literarnega dela. Tudi tisti, ki beremo klasične romane. Je pa pomembno, da se zavedamo, da gre za delo, h kateremu se bomo vračali vse življenje. V resnici gre za zgodbo simbolne narave, ki jo bo marsikdo pozabil na svojem zaprašenem to be read seznamu, ampak je tudi mnogo več kot le to – je pripoved o življenju, upanju in o tem, kako najti smisel, predvsem pa o tem, kako najti več življenja.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.