Zakaj vsak potrebuje svoj Prepovedani zvezek?

Marca letos se zaradi več vzrokov nisem počutila najbolje. Da bi se to spremenilo, sem se sklenila malce bolj ukvarjati »sama s sabo« – telovaditi, meditirati in, med drugim, po dolgih letih premora tudi pisati dnevnik. Malo pred to odločitvijo je na Instagramu do mene prišla novica, da je luč sveta ugledala neodvisna slovenska založba No!press, ki jo je ustanovila zgodovinarka, pisateljica in urednica dr. Manca G. Renko.

Kmalu zatem je bila v prednaročilu že na voljo njihova prva knjiga – Prepovedani zvezek italijansko-kubanske pisateljice Albe de Céspedes (1911–1997), fascinantne ženske, ki se je že pri petnajstih poročila, pri dvajsetih, ko je začela pisateljsko kariero, pa ločila. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je sodelovala v italijanskem partizanskem boju, po vojni je ustanovila svojo revijo in veljala za eno najuspešnejših italijanskih avtoric. Kljub temu je minilo več desetletij, preden je dobila pozornost, ki si jo zasluži. Mojo je, še preden sem knjigo vzela v roke, pritegnila najprej zato, ker sta avtorico oboževali tudi Annie Ernaux in Elena Ferrante, še bolj pa ker me je vrhunsko oblikovana knjiga (Zoran Pungerčar) takoj posrkala vase. K temu je nedvomno pripomoglo, da je napisana v obliki dnevnika, kar sem si takrat vzela kot »znak iz vesolja«, ker, saj veste – sem tega ravno začela pisati tudi sama.

Prepovedani zvezek je, kakor beremo v opombi prevajalca Miša Renka, med decembrom 1950 in junijem 1951 kot podlistek izhajal v reviji La Settimana Incom Illustrata, kar približno sovpada s časom, ki ga v Prepovedanem zvezku popisuje protagonistka, 43-letna Valeria Cossati. Neko jesensko nedeljo, ko v trafiko odide po cigarete za moža Micheleja, v izložbi zagleda svetleč črn zvezek in ga v afektu kupi, čeprav ga ne bi smela, saj ob nedeljah v trafikah takrat ni bilo dovoljeno prodajati ničesar drugega kot tobak. S tem dogodkom se Prepovedani zvezek začne in po tem dobi ime, hkrati pa se med branjem izkaže, da je zvezek prepovedan tudi zato, ker protagonistki daje njej lastni prostor, v katerem izreka, premišljuje in analizira svojo realnost. Torej počne nekaj, kar v tistem času za ženske nikakor ni običajno, prej prepovedano. Od njih pričakujejo marsikaj drugega – v prvi vrsti skrb za dom in družino, kar protagonistki pobere večino časa. Kadar ne skrbi za dom, moža in najstniška otroka Mirello in Ricarda, hodi v službo, kar jo razdvaja od njenih prijateljic, saj to za ženske v tistem času ni običajno. Časa zase Valeria največkrat nima, če si ga že vzame, pa ga zapolni z različnimi gospodinjskimi opravili ali te zanjo najdejo drugi.

»Še nekaj je, kar me odvrača od priznanja, da pišem: očitek, da s pisanjem zapravljam preveč časa. Pogosto se pritožujem, da imam preveč dela, da sem sužnja družine, doma; /…/ Vse to je res, vendar je to suženjstvo postalo tudi moja moč, avreola mojega mučeništva. Kadar se mi zgodi, kar je sicer redko, da za pol ure zadremam, preden Michele in otroka pridejo domov ali na večerjo, ali da si na poti iz službe malce ogledujem izložbe, tega nikoli ne priznam. Bojim se, da bi s priznanjem kratkega počitka ali razvedrila lahko izgubila svoj sloves, kako vsak trenutek posvečam družini,« pojasnjuje Valeria, ki se v prvih zapisih v dnevnik ukvarja skoraj izključno s tem, kje bi bilo zanj najboljše skrivališče ter da je med pisanjem kdo ne bi zalotil, saj ima slabo vest, da le zapravlja svoj čas. V zvezi s tem je pomenljiv zlasti odlomek, v katerem Valeria omeni, da bi si v lastnem stanovanju morda želela predal samo zase in za svoj dnevnik, na kar se ostali družinski člani odzovejo pokroviteljsko, celo posmehljivo. Ne verjamejo namreč, da bi Valeria sploh lahko razmišljala o čem drugem kakor o svojih gospodinjskih obveznostih ali imela kaj, česar s svojo družino ne bi želela deliti; Michele kasneje njeno željo po dnevniku celo označi za materinsko ljubosumje.

V enem začetnih zapisov v dnevnik Valeria ugotavlja, da se je najbrž »vse skupaj« začelo prav z dnem, ko jo je mož začel klicati mamica, saj da sta jo starša vedno klicala po vzdevku, za prijateljice je bila Pisanijeva, za znance Michelejeva žena, edino zanj je bila dolgo samo Valeria. Ob tej preprosti, na prvi pogled nedolžni spremembi se zdi, da je protagonistka v očeh svojega moža po rojstvu otrok reducirana le na materinsko vlogo, kar je v dnevniku eden pomembnejših uvidov, pa tudi gonilo vsega prihodnjega dogajanja; Valeria ves čas sanjari, da bi z Michelejem odšla na izlet v Benetke, torej v čas, ko je bila le Valeria. Enako velja za njene (sobotne) odhode v službo, ki so v resnici počitek od materinske vloge, za njeno neusahljivo željo, da bi iz ust »tujca« slišala svoje ime in da bi sama koga drugega poklicala po njegovem imenu ter da bi – na koncu – to, kar v svojem bistvu Valeria je, znova odkrila tudi v svojem dnevniku.

V tem se postopoma izriše vse natančnejša podoba njenega odtujenega odnosa z možem, otroki, ki njenega dela ne cenijo in ga jemljejo za samoumevnega, ter hinavska pravila družbe, po katerih je ženska vedno manj vredna in manj primerna za delo kot moški ter pod nobenim pogojem ne sme priznati, da jo katerikoli vidik njene materinske vloge dolgočasi. »Zanima me, zakaj lahko otroci odkrito priznajo, da se dolgočasijo s starši, medtem ko mati nikoli ne sme priznati, da jo otroci dolgočasijo, ne da bi se pri tem zdela izprijena,« se v enem izmed zapisov sprašuje Valeria in to misel zaupa možu, pri čemer bralec v resnici ne more vedeti, kako točno jo upove, saj tega ne zapiše. Zmore dovolj poguma, da ta dolgčas pripiše tudi sebi? Med njenim pisanjem v dnevnik ima bralec včasih občutek, da si protagonistka določenih stvari ne prizna, jih noče videti oziroma jih namerno spregleda – recimo, v kateri vojni je bil Michele in kakšna je prava narava njegovih obiskov pri prijateljici Clari – in je zato do neke mere kot pripovedovalka nezanesljiva, bralec pa mora določene stvari iz konteksta raztolmačiti sam oziroma ostanejo neizrečene.

»Vem, da se s podrobnim zapisovanjem svojih odzivanj na dogajanje vsak dan bolj poglabljam v spoznavanje lastne intime. Morda obstajajo ljudje, ki se jim s samospoznavanjem uspe izboljšati; pri meni je drugače, več ko vem o sebi, bolj sem izgubljena. /…/ Zdi se mi, da je treba v življenju izbrati sistem vrednot, ga uveljaviti pri sebi in pri drugih in se potem ne ozirati na vse poteze in dejanja, ki so v nasprotju z njim,« zapiše pripovedovalka, za katero se zdi, da s prevpraševanjem svoje ženske vloge stoji na meji med starim (tradicionalnim) in novim (modernim) svetom. Čeprav se zaveda dvojnih meril in krivičnosti in čeprav občasno vsaj za trenutek izstopi iz svoje vloge skrbne in požrtvovalne mame ter žene, ima ob tem ves čas slabo vest. Bo kdaj lahko samo Valeria, kakor je bila včasih, ali mora, da upraviči in osmisli svoj obstoj, nenehno služiti drugim?

Kot njeno popolno nasprotje se v romanu kaže hči Mirella, trmasta, inteligentna in izobražena mlada ženska, ki se zaposli v odvetniški pisarni in se spusti v ljubezenski odnos s svojim šefom. Kot pripadnica novega sveta tradicionalnih spolnih vlog ne priznava (povsem), prav tako ji dom in družina ne pomenita absolutne življenjske vrednote. »Ti misliš, da si ženska ne more privoščiti ničesar za svojo dušo, ustvarjena je samo za dom in družino: njena edina naloga je služiti. Jaz tega ne želim, razumeš?« zabrusi mami v enem od številnih prepirov, v katerih večino časa stojita na nasprotnih bregovih; kar Valeria na skrivaj razmišlja, Mirella živi, in to brez slabe vesti, obremenjenosti in krivde. Nenehno Valerijino nasprotovanje hčerinim poskusom, da bi živela po svoje, lahko po eni strani razumemo kot tipičen materinski strah, dvom o tem, ali je družba v drugi polovici dvajsetega stoletja zares pripravljena na Mirello, po drugi strani pa tudi kot zamero. Mirella si lahko privošči nekaj, česar si Valeria ne more. »Prepričana sem, da Mirella nasprotuje temu mojemu čustvu /…/. Ne razume, da sem bila prav jaz tista, ki jo je osvobodila, s svojim življenjem, razcepljenim med staro tradicijo in klicem novih potreb. /…/«

Prepovedani zvezek pred bralcem tako v prepričljivi, jedrnati, iskreni pisavi razkrije notranji svet ženske, to pa naredi v času, ko je veljalo, da ženska notranjega sveta sploh nima. Ta, ki ga pred bralcem suvereno razkrije Valeria, je neizmerno bogat in dokazuje, da je za vsako še tako majhno spremembo najprej potrebna sprememba v naših mislih. Čas, da sploh lahko mislimo in premislimo. Zato so dnevniki tako pomembni; v njih se, čeprav čisto počasi, lahko začne sprememba. V Valerijinem se zagotovo je – ne le v njej, ampak tudi v številnih bralcih, s katerimi delimo navdušenje nad tem pomembnim dnevnikom, to knjigo, »ki nas presega na načine, ki jih še sami ne moremo razumeti«, kakor No!press na spletni strani strne svoje razumevanje kakovostne literature. Mednjo brez dvoma sodi tudi Prepovedani zvezek.