S pesnico in dramaturginjo Katjo Gorečan smo ob izidu njenega romanesknega prvenca Materinska knjižica (LUD Literatura, 2022) spregovorili o moči pisanja, soočanju s travmo v literaturi ter pisateljskem procesu ustvarjanja prvega romana. Katja je diplomirana komparativistka ter magistra dramaturgije, ki trenutno zaključuje študijski program Pomoč z umetnostjo na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Njen literarni prvenec, pesniška zbirka Trpljenje mlade Hane, je bil leta 2012 nominirana za Jenkovo nagrado. Je tudi avtorica koreopesmi Neke noči neke deklice nekje umirajo (Poetikon, 2017).
Roman Materinska knjižica je tvoj romaneskni prvenec. V štirih delih opisuje zgodbo mlade ženske, ki je doživela spontani splav. Zgodbo pripoveduje glas njenega nerojenega otroka. Kako si se približala tej boleči temi, ki v naši književnosti še ni bila prisotna na tak način?
Že pred pisanjem sem veliko razmišljala o tej temi. Nisem vedela, na kakšen način bi pripovedovala o spontanem splavu, da ne bi bilo preveč direktno. Napisala sem nekaj pesmi, a sem začutila, da bi raje spregovorila skozi roman v nelinearni pripovedi, ker o taki temi pač ni možno govoriti skozi linearno zgodbo v celoti. Tudi ko sem prebirala druge tekste, članke o tej temi, sem dojela, da o temi splava ni možno pisati skozi vidik ženske, ampak da potrebujem glas, ki je izven tega sveta, ker se mi je tudi zazdelo, da bo zgodba nastala kot nekaj onkraj. Zato mi je nerojeni otrok, ki sem ga izbrala za pripovedovalca, dal veliko več svobode in domišljije. Ta pripovedovalec je narejen iz nejasne, nedefinirane snovi, ne vemo njegove starosti, ne vidimo njegovega obraza. Zato sem se spraševala tudi, kakšen naj bo njegov glas: je ta otrok dojenček, je fetus, kakšna oseba? Tu sem se trudila biti konsistentna, ker pač ne more pripovedovalec na eni točki govoriti zelo otroško, na drugi pa odraslo. Kako naj bo ta glas skozi zgodbo nekdo, ki mu verjamemo? Pri pisanju me je motiviralo iskanje ravnotežja tega glasu in morda mi tudi ni vedno čisto uspelo, upam pa, da mi večinoma je.
V tem romanu si dosegla ravnotežje med rabo literarnih sredstev in pripovedovanjem zelo čustveno zaznamovane izkušnje, ki je še vedno tabu tema. Iz tabu teme si naredila poetičen roman. Kako si se tega lotila?
Uporaba poetičnega jezika je zame kar logična, ker izhajam bolj iz poezije, in se mi je zdelo, da drugače kot tako ne bom znala napisati tega besedila. Morda poetični jezik prinaša neko drugo dimenzijo, ker so situacije, ki jih opisujem, zelo realne in zelo brutalne. Tako grem poetično onkraj vsakdanjosti. Ta jezik prikliče tudi neko sanjsko dimenzijo v tekstu, saj je tu vprašanje bitja, ki pripoveduje kot duh, in vprašanje resničnosti, v kateri se nahaja njegov svet v razmerju z našim svetom. Zanimalo me je predvsem, kaj je tisto, kar lahko pove, česar ne more povedati nekdo drug.
Materinska knjižica popisuje občutke samote in odtujenosti. »Mami«, ki je izgubila otroka, nihče ne prisluhne, okolica pa ne razume njene potrebe po žalovanju, ampak jo sili, da bi šla »z življenjem naprej«. Je njeno žalovanje zelo osamljeno?
Se mi zdi, da je osamljenost še bolj poudarjena, ker živimo v svetu, ki poudarja večinoma telo ženske, ki je popolno noseča, ne pa telo ženske, ki nekaj izgubi, in morda je tudi zaradi tega takšna nejasnost pri teh občutkih krivde, ki se pogosto pojavljajo pri osebah. To vpliva na občutek izgubljenosti, identitetne krize v družbi. V knjigi sem želela predvsem izpostaviti razmerje med tem, kako žaluje najprej fizično telo protagonistke po izgubi, in kako v bistvu kasneje pride do nekega celostnega žalovanja ter kako temu sledita osamljenost in izoliranosti po taki izkušnji.
Kako vidiš odziv slovenske bralske publike in literarne kritike na svoj roman?
Mislim, da je bil najtežji predvsem odziv družbe, ker si nisem predstavljala, da je še vedno tako nastrojena proti izpostavljanju teh tem oziroma proti raznim načinom, na katere se vse to izpostavlja, ter načinom dojemanja avtoric.
Tvoj roman je pomemben korak naprej k iskrenejšemu pogovoru o splavu. Katere so tiste ovire, ki jih opažaš, kadar javni diskurz nanese na to temo?
Nekako največja ovira se mi zdi predvsem izogibanje temu in uporaba pretiranih klišejskih in stereotipnih sredstev, pa ne samo kar zadeva javni diskurz o splavu, ampak nasploh o oblikah nosečnosti, izgubah in reproduktivnosti ter da se te teme še vedno premnogokrat smatra kot ženske teme.
V romanu opisuješ tudi zdravstveno obravnavo žensk z izkušnjo spontanega splava, a nekoliko drugače, saj se zgodba odvija med epidemijo.
Roman se dogaja v času epidemije, v katerem so ženske rojevale in bile pri tem procesu same, prav tako med doživljanjem splava, ker obiski na oddelku niso bili dovoljeni. Tako je to verjetno še dodatno vplivalo na neko odcepitev izkušnje in na samo doživljanje. Prav tako sem želela izpostaviti ta jok po splavu v bolnišnici, ko protagonistka komajda diha skozi masko, ko nastopi popolna utesnjenost, skorajda zadušitev, in hkrati potiskanje izkušnje ne navzven, ampak vase. V bistvu je to prisila, da se protagonistka utopi v lastni tesnobi.
V romanu si žalujoča mami čas za vsakodnevno žalovanje odmerja med vožnjo v službo, saj ji njen položaj ne dovoli, da bi lahko dala odpoved. Tudi sicer v romanu obravnavaš položaj osebe, ki jo eksistencialna situacija sili v stalno pretvarjanje, da je okej, da zmore, da lahko dela tudi medtem, ko je v bolnici tik po splavu, in se to od nje zahteva v službi. To je družbenokritična ost, ki prežema tvoje pisanje tudi sicer. Kako so povezani varstvo žensk, finančni status ter prekarnost?
Žalovanje je v knjigi za tiste, ki si ga lahko privoščijo. Oziroma za tiste, ki si lahko privoščijo čas za žalovanje. Tudi v romanu je spontani splav prikazan kot zelo fizična izguba, ampak kapitalistični sistem sili, da protagonistka dela še naprej in se ne ustavi, kljub temu da se njeno telo očitno sesuva. Roman je tudi o tem, kaj se dogaja z ženskim telesom, ki ne zmore več, ki je v zamrznitvi. Prekarnost hkrati spodbuja to vprašanje, kdaj je zadosti ter ali sploh obstaja možnost počitka. Tu je seveda tudi vprašanje materinstva – ko se protagonistka prevprašuje, če bo slaba mama zaradi tega, ker se ni dovolj potrudila.
Kako bi lahko kot družba podprli ženske, ki so doživele spontani splav?
Verjetno bi se najprej moral vzpostaviti sistem celostne psihološke podpore, ki bi bil predvsem brezplačen in na voljo po izkušnjah spontanega splava. In to ne mislim samo v Ljubljani, ampak povsod po Sloveniji, ker se splavi ne dogajajo le v Ljubljani.
V romanu se ukvarjaš s travmo, a tudi z zdravilnim potencialom umetnosti, ki lahko to travmo olajša. Kako vidiš razmerje med travmo in potencialom literature, ki travmo izpoveduje?
Ta zdravilni potencial umetnosti je predvsem ustvarjanje v skupnosti, kar se mi zdi predvsem jasno v zadnjem delu romana, kjer protagonistka prvič na glas izusti ime nerojenega otroka v prisotnosti drugih žensk, ki so doživele spontani splav, če primerjam z začetnim delom spontanega splava, kjer je na nek način utišana z lastnim jokom pod masko. Na začetku in med samim pisanjem se nikoli nisem spraševala, ali pišem o travmi, ampak sem hotela samo napisati zgodbo, zato se tudi nisem toliko spraševala o razmerju travme in literature, ker mi je bilo bolj bistveno, da v samem besedilu ohranim samo življenje nerojenega otroka, ki se tudi kdaj poheca in ne jemlje stvari tako zelo resno, ampak bolj življenje kot igranje. Na to hecanje in igranje je imelo velik vpliv branje knjige Vesolje Gregorja Strniše, ki pogosto izpostavlja pretiran strah pred smrtnostjo in to, da je resničnost neulovljiva, nepredstavljiva. Kot živa čarovnija zemlje, vode in neba.
