V spominu večine Slovenk in Slovencev je karizmatični črnogorsko-srbski gledališki, filmski in televizijski igralec Žarko Laušević (1960–2023) zapisan po vsaj dveh vlogah: v srbski televizijski nanizanki Sivi dom (rež. Darko Bajić, 1986) je odigral mladostnika Šiljo, ki se zaradi prestopništva znajde v popravnem domu (in ki je med drugim povzročil, da so si v tistem času številni srbski mladostniki delno obrili desno obrv), v povojnem filmu Oficir z vrtnico (Oficir s ružom, rež. Dejan Šorak, 1987) pa se je kot nekdanji partizanski poročnik Petar Horvat zaljubil v Matildo, žensko neustreznega stanu (Ksenija Pajić), in z njo uprizoril enega najlepših ljubezenskih prizorov jugoslovanskega filma. V filmski zgodbi je bila posledica tega prizora njegova službena premestitev in smrt, v resnični pa je prejel zlato areno v Pulju za najboljšega glavnega igralca.
Potem je, v času krvavih let na nekdanjem skupnem prostoru, tako rekoč poniknil in se v povsem drugačni vlogi ponovno pojavil leta 2013 s slovenskim prevodom prve – in v slovenščini žal edine – izmed njegovih štirih zaporniških knjig Leto mine, dan nikoli: dnevnik nekega kaznjenca (Modrijan, 2013, prevod Lili Potpara), ki podrobno razgrne njegovo nepredstavljivo žalostno usodo.
Potem je, v času krvavih let na nekdanjem skupnem prostoru, tako rekoč poniknil in se v povsem drugačni vlogi ponovno pojavil leta 2013 s slovenskim prevodom prve izmed njegovih štirih zaporniških knjig Leto mine, dan nikoli: dnevnik nekega kaznjenca.
Usodo, za katero se s pogledom nazaj zdi, da jo je igralec napovedal z vlogama v filmih Bolje od bega (Bolje od bekstva, rež. Miroslav Lekić, 1993) in Brata po materi (Braća po materi, rež. Zdravko Šotra, 1988), kjer se osrednja protagonista znajdeta v nasprotju s sistemom in pristaneta v beograjskem zaporu. Tam, kamor je bil nekaj mesecev kasneje priveden takrat triintridesetletni Laušević na prestajanje dolgoletne zaporne kazni, ker je konec julija 1993, zahrbtno napaden v črnogorskem lokalu, v obrambi sebe in brata Branimirja nehote ubil dva mladeniča in enega ranil. Dogodek, ki je za zmeraj tragično zaznamoval njegovo življenje ne zgolj zaradi dolgoletne sodne in zaporniške kalvarije, ki sta sledili, in smrtnih groženj družin umrlih mladeničev v imenu krvnega maščevanja, temveč tudi zaradi nenehnega lastnega preizpraševanja, ali bi bilo v trenutku napada možno odreagirati drugače ter kako živeti s to zaznamovanostjo.
V beograjski zapor je bil nekaj mesecev kasneje priveden takrat triintridesetletni Laušević na prestajanje dolgoletne zaporne kazni, ker je konec julija 1993, zahrbtno napaden v črnogorskem lokalu, v obrambi sebe in brata Branimirja nehote ubil dva mladeniča in enega ranil.
Konflikt se je začel tri leta prej z enim od najtemnejših dogodkov v zgodovini jugoslovanskega gledališča, z Lauševićevo (s Sterijevo nagrado ovenčano) naslovno vlogo v uprizoritvi Sveti Sava avtorja Siniše Kovačevića (rež. Vladimir Milčin; Bosansko narodno pozorište Zenica, 1990). Erotični prizor naslovnega protagonista – književnika, diplomata in prvega nadškofa samostojne Srbske pravoslavne cerkve – pred njegovim vstopom v meniški red je ob gostovanju v Jugoslovanskem dramskem gledališču v Beogradu konec maja 1990 izzval burne odzive in smrtne grožnje srbskih nacionalistov, kar je botrovalo k prekinitvi predstave. Dogodek, ob katerem je Laušević kasneje zapisal, da je pomenil začetek državljanske vojne, ni brez zveze s tragičnim konfliktom tiste vroče noči v podgoriškem lokalu Apple, v času, ko se je Jugoslavija že krvavo razstavljala na koščke, oziroma s trenutkom, ko je sodnik Miraš Radović prebral obsodbo. Laušević je bil spoznan za krivega in se soočil s petnajstletno zaporno kaznijo, »ker je med odvračanjem neizzvanega protipravnega napada drastično prekoračil silobran in v napadalce izstrelil trinajst nabojev«, kar je za zmeraj zapečatilo usodo renomiranega igralca ter idola generacij s celotnega prostora nekdanje skupne države, idealističnega borca za pravičnost, sina, moža ter očeta. Človeka, čigar samoobrambno dejanje bo, ne glede na prestano kazen in oprostilno sodbo takratnega srbskega predsednika Borislava Tadića, konec leta 2011 njegovo življenje zaznamovalo z zločinom, ki je, kot je nekoč ob slovitem romanu Dostojevskega zapisal literarni zgodovinar Tomo Virk, kazen. Najbrž ni naključje, da se ob avtorjevem iskanju izgubljene identitete v zaporniški celici lik Dostojevskega pogosto prepleta v njegovih dnevniških zapisih in ki s preizpraševanjem univerzalnih vprašanj o krivdi, kazni, trpljenju, odpuščanju in svobodi daleč presega osebno zgodbo. Zgodbo, ki ni samo za dlje časa ustavila njegove izjemne igralske kariere, temveč je grobo pomendrala njegovega občutljivega duha.
Najbrž ni naključje, da se ob avtorjevem iskanju izgubljene identitete v zaporniški celici lik Dostojevskega pogosto prepleta v njegovih dnevniških zapisih in ki s preizpraševanjem univerzalnih vprašanj o krivdi, kazni, trpljenju, odpuščanju in svobodi daleč presega osebno zgodbo.
Po prestanih štirih letih in sedmih mesecih v zaporniških celicah v črnogorskem Spužu, beograjskem centralnem zaporu in v Požarevcu se je Žarku Lauševiću kazen znižala na štiri leta in kasneje s strani nezadovoljnih črnogorskih oblasti ponovno zvišala na trinajst let. Laušević teh let ni preživel za zapahi, saj se je po izpustu na svobodo konec leta 1999 odselil v New York, kjer se je preživljal s priložnostnimi gradbenimi deli. Kasneje je pridobil tudi uradno dovoljenje za bivanje in tam ostal petnajst let. Vmes je zaradi neurejenih dokumentov tri mesece preživel tudi v zloglasnem zaporu v središču Manhattna. V Beograd se je vrnil leta 2015 in tako rekoč do smrti znova uprizarjal odmevne filmske in televizijske vloge, medtem ko kljub prigovarjanju kolegov na gledališke odre ni več stopil. Od javnosti se je poslovil na premieri Herojev Halijarda in dober mesec zatem zaradi karcinoma pljuč preminil.
Tragični dogodek in začetne procese sojenja je po motivih dela Leto mine, dan nikoli v televizijski seriji Padec (Pad, rež. Bojan Vuletić, 2023) pretresljivo odigral priznani srbski igralec mlajše generacije Milan Marić (intervju z njim smo ob drugi priložnosti objavili tudi na AirBeletrini), ki skozi tridelno formo – ob filmski in gledališki postavitvi se skozi vseh šest delov odvija tudi zanimiv intervju – igralčev duhovni, moralni in fizični padec prestavi na metafizično raven.
Tragični dogodek in začetne procese sojenja je po motivih dela Leto mine, dan nikoli v televizijski seriji Padec pretresljivo odigral priznani srbski igralec mlajše generacije Milan Marić.
Razen navedenih zadnjih treh delov Lauševićeve zaporniške kronike je beograjska založba Hepatia, tokrat s sodelovanjem Filmskega centra Srbije, nedavno izdala obsežno, dragoceno in oblikovno prestižno delo Žarko Laušević: monografija. Gre za edinstven, dokumentarno in vizualno bogat ter čustveno močan portret enega najpomembnejših igralcev nekdanje Jugoslavije, ki prinaša pričevanja več kot petdesetih igralcev, režiserjev, producentov, gledaliških in filmskih zgodovinarjev ter igralčevih prijateljev. Delo predstavlja dragocen in podroben vpogled v njegovo umetniško pot, osebne preizkušnje in bogato zapuščino, pri čemer ga razkriva kot izjemnega umetnika in kolega, občutljivega mentorja, toplega prijatelja ter skrbnega soproga in očeta, ki je kljub nezaslišani tragediji, s katero je živel vso drugo polovico življenja, skozi pisanje, slikanje ter vnovično igranje svojo nepredstavljivo težo nosil z dostojanstvom tihega, a vélikega človeka, ki jo njegovi kolegi nemalokrat primerjajo s tragiko antičnega junaka. Veličastna knjiga vključuje tudi bogato arhivsko gradivo iz zasebne zbirke Žarka in njegove soproge Anite Laušević ter fotografije Nebojše Babića.
Monografija je razdeljena na posamezne sklope, ki prinašajo sistematični vpogled v Lauševićevo ustvarjanje v gledališču, filmu in na televiziji ter v literarno-izpovedni tetralogiji, zaključijo pa se s seznamom njegovih številnih nagrad. Vsako izmed njih uvede strokovna analiza njegovih vlog v posamezni panogi. Gledališki kritik, teatrolog in dramaturg Aleksandar Milosavljević je predstavil študijo igralčevih gledaliških vlog, odigranih med letoma 1976 in 2000: Gorski vijenac (1980), Romeo i Đulijeta (1981), Hrvatski Faust (1982), Teroristi (1983), Lova (1985), Baal (1988), Original falsifikata (1989), Sveti Sava (1990), Pozorišne iluzije (1991), Emigranti (2020 – Lauševićeva edina vloga v ZDA), če naštejem zgolj nekatere. Režiser uprizoritve Sveti Sava Vladimir Milčin se je poglobil v burna dogajanja okoli gostovanja v JDP, medtem ko so osebne spomine na igralca prispevali njegovi številni kolegi: Slobodan Unkovski, Voja Brajović, Božo Koprivica, Vesna Trivalić, Mima Karadžić, Ljiljana Todorović, Snežana Bogdanović in drugi.
Delo predstavlja dragocen in podroben vpogled v njegovo umetniško pot, osebne preizkušnje in bogato zapuščino, pri čemer ga razkriva kot izjemnega umetnika in kolega, občutljivega mentorja, toplega prijatelja ter skrbnega soproga in očeta.
Strokovna sodelavka Jugoslovanske kinoteke Marijana Terzin Stojčić je avtorica analize Lauševićevih najpomembnejših filmskih vlog med letoma 1982 in 2024, med katerimi izstopajo Direktan prenos (1982), Savamala (1982), Igmanski marš (1983), Lazar (1984), Jagode u grlu (1985), Lepota poroka (1986), Šmeker ili Dripački bluz (1986), Braća po materi (1988), Boj na Kosovu (1989), Original falsifikata (1991), Kaži, zašto me ostavi (1993), Nož (1999), Ranjena zemlja (1999), Smrdljiva bajka (2015) in Ime naroda (2020). Med drugim je poudarila njegov ključni doprinos v takratnem obdobju jugoslovanskega filma: »V letih, ko je stopil med filmske zvezde (1987–1991), je jugoslovanski film že tonil v krizo identitete. (…) Velikih likov takratnega časa ni upodabljal iz dolžnosti, temveč zato, ker je njegova notranja občutljivost natančno sovpadala z obdobjem, v katerem se je krhala država, mladina izgubljala smer in vzornike, razpadala je ideologija, morala pa se je umikala v zasebnost. Njegova prisotnost je bila zato hkrati generacijska in eksistencialna. Modernega človeka ni igral, temveč ga je v trenutku, ko je ta človek v kaosu zgodovine iskal svoj obraz, utemeljil« (vse citate je prevedla avtorica tega eseja). Spomine na sodelovanje z izjemnim igralcem so opisali kolegi Svetozar Cvetković, Slavko Štimac, Zoran Amar, Vladan Dujović, Petar Božović, Dragana Mrkić, Vuk Drašković, Petar Benčina in drugi.
Lauševićev televizijski opus med letoma 1987 in 2024 je predstavila televizijska kritičarka in novinarka Branka Otašević, ki je spregovorila o njegovih vlogah v projektih Hasanaginica (1983), Sivi dom (1986), Vuk Karadžić (1988), Boj na Kosovu (1989), Senke nad Balkanom (2017), Državni službenik (2019), Kalkanski krugovi (2021), Vreme smrti (2024) idr. O igralskih in osebnih izkušnjah z igralcem so med drugim spregovorili Branislav Lečić, Branko Đorđević, Milan Karadžić, Milan Marić, Vaja Dujović, Sergej Trifunović in Goran Šušljik.
Književno tetralogijo Žarka Lauševića, eno najmočnejših avtobiografskih serij na prostoru nekdanje Jugoslavije, je, tudi v obliki pisma avtorju, predstavila režiserka in pisateljica Vida Ognjenović. Razen v slovenščino prevedenega prvega dela Godina prođe, dan nikad (2011) jo sestavljajo še Druga knjiga (2013), Sve prođe, pa i doživotna (2018) in Padre, idiote (2022).
Na tem posnetku Žarko Laušević bere odlomke iz Druge knjige:
Osebnoizpovedni spomini, v katerih se igralec suvereno pokaže tudi v vlogi slogovno izbrušenega pisatelja, se ne berejo zgolj kot usoda posameznika, ki v nehumanih, ponižujočih okoliščinah zapora, ki cefrajo identiteto, išče način, kako – naj se sliši še tako sizifovsko – ohraniti zdrav razum, temveč kot usoda človeka, ki je zaman iskal pravični red v razpadajočem in skorumpiranem sistemu razpadajoče države. Med prijatelji, ki razkrivajo, zakaj so ga cenili in imeli radi, so Svetlana Bojković, Vlade Divac, Vita Mavrič, Zoran Golubović, Vladan S. Bojić in številni drugi. Iz osebnih zapisov pričevalcev vejejo Lauševićevo globoko razumevanje igralske umetnosti, prijateljstvo in povezanost, občutek pripadnosti, hvaležnosti in sreče, da so bili del njegove ustvarjalne ali osebne zgodbe. Ganljivi osebni spomini so pogosto prepleteni z njegovo tragično usodo, kljub oddaljenosti skorajda sinonimom za ime, ki je pomenilo vrhunsko igro, nenadomestljivo karizmo, globoko spoštovanje, razumevanje, toplino. Z obema vidikoma je kot nevidna koprena prevlečena tudi celotna monografija, ki se zaključi z Lauševićevim osebnoizpovednim zapisom Moja istina, prvič objavljenim v srbski reviji NIN oktobra 1999, tik pred njegovim odhodom v ZDA, v katerem je edinkrat opisal svoje videnje tragičnega dogodka in posledic, ki jih je neizogibno nosil.
»Od prizadetih ne prosim, da mi odpustijo. Vem, da tega ne morejo, saj si tudi sam ne odpustim. To zmore samo Bog.
Njihova pravica je, da sovražijo, moja pravica pa, da se kesam, ker nisem mogel drugače. V cerkvi vedno prižgem tri sveče. Za očeta in zanju. Če grešim s tem, kar sem izrekel, grešim tudi zoper očeta.
Mora biti, da smo vsi trije, onadva in jaz, zagrešili nekaj težkega. Zato nas je Bog tako združil tistega 31. julija 1993. Da njiju kaznuje z mojo roko, mene z njunima glavama.«
Osebnoizpovedni spomini, v katerih se igralec suvereno pokaže tudi v vlogi slogovno izbrušenega pisatelja, se ne berejo zgolj kot usoda posameznika, ki v nehumanih, ponižujočih okoliščinah zapora, ki cefrajo identiteto, išče način, kako ohraniti zdrav razum, temveč kot usoda človeka, ki je zaman iskal pravični red v razpadajočem in skorumpiranem sistemu razpadajoče države.
Žarko Laušević: monografija je globoko, dragoceno pričevanje o pronicljivem umetniku neustavljivega šarma, zavidljive karizme in melanholične duhovitosti, simbolu filma in generacij od osemdesetih let prejšnjega stoletja naprej, o neponovljivem, prevratnem igralcu, občutljivem pisatelju, predvsem pa osebnosti, ki je svoje življenje in delo kljub osebni tragediji živel z dostojanstvom med nemočjo in odgovornostjo razpetega človeka.
Leta 2014 je nastal tudi dokumentarno-igrani film Lauš (rež. Branka Bešević Gajić), ki obravnava resnične dogodke in fenomen osebnosti Žarka Lauševića.