Motivacija za pisanje literature je največja skrivnost vsakega pisatelja in pesnika (zapis v moški slovnični obliki velja za oba spola).
Cela paleta teh skrivnosti pa je vseeno zelo jasna in preprosta. No, najbolj pogosta oblika samopojmovanja biti pesnik ali pisatelj in tistih vedno številčnejših, ki so še esejisti in performerji povrh, recimo jim mešančki (tisti, ki so ugotovili, da samo enovrstni izdelki, samo poezija na primer, na trgu pač prinašajo preveč tveganja), je, da so geniji, da imajo v sebi božjo iskro in da morajo vsi na svetu to razumeti, sprejeti, spoštovati, ceniti in tudi plačati.
Brez verjetja vase pa se vendarle ne da ustvarjati. Zato imamo vsi pisatelji (ed consortes) pravico biti prepričani, da smo od boga poslani, da smo nosilci božje iskre na tem svetu. Nekateri to celo javno razglašajo in kljubujejo s ponosno dvignjeno glavo, polno božanskih (po videzu bujnih las ali pa le z golo jajčasto bučo) misli, vsem, ki morda v božjo iskro teh živih po svetu premikajočih se spomenikov vendarle dvomijo in pozi pač ne nasedajo brezpogojno.
Edina prava motivacija, ki morda, v resnici zelo redko, da dober rezultat in dalj časa vzdržuje pisateljski brbotalnik znotraj pišoče duše, je seveda notranja. Tukaj pa se lahko zadeva zelo zaplete, ker je zelo nepredvidljiva in morda celo skrivnostna tudi za samega pisalca, ki noče biti pisun.
Morda je še najmanj zgrešeno zapisati, da je zunanja motivacija, ki je lahko ob dobrem talentu uspešna, od sebe zahtevati, da napišeš bestseller. Temu, da je bogat, se najbrž nihče izmed nas ne bi a priori odrekel (še najbolj načelni bi si skoraj zagotovo premislili in vzeli denar iz tega grdega, smrdljivega kapitalističnega bazena krivic). Večine med nami tudi ne bi motilo, če bi postali slavni; vabljen si v medije in na večerje, prevajan si in potem še svetovno slaven, zato ni pomembno, ali uspeš s plažo ali morda s čim, kar bo eden izmed vsaj stoletnih, če ne tisočletnih temeljev literature. Nepomembno se je ukvarjati s to malenkostjo, ker si bogat, imaš vse in si svoboden. To je zelo pomembno – biti svoboden (če morda še kdo pomni Kraljevsko pot, ve se, kdo jo je napisal, in kako je tam utemeljena svoboda mlajšega od obeh pustolovcev).
Pri nas doma, doma v slovenščini, pa tudi po svetu, lahko sklepam, so zadeve večinoma precej klavrne. Malo jih je, premožnih literatov, malo je slavnih, množica je, ki niso prav premožni, pa tudi slavni niso pretirano. Kaj moremo, veliko povabljenih, malo izbranih, piše v nekem bestsellerju.
Vsi vemo, pot do slave in denarja je tudi Nobelova nagrada, ki je t. i. zunanja motivacija. Zagotovo je kdo med nami obdarjen z norostjo, da v njem živi ta divja in pregrešna misel kot najbolj žareč čarobni bruhalnik literature, ki mora ven iz njega, na svetlo. Nekoga sem poznal, zelo bežno sem ga poznal, ki je bil tako obdarjen, da je neprestano govoril samo o tem. Mislim, da je po celem New Yorku in drugod sejal to seme samopromocije.
In tudi sedaj srečaš sem in tja na Slovenskem koga, ki je tako pošten in tudi tako zaverovan vase, da javno pove, da mu končno že pripada. In prav ima. Vsem tistim, ki javno razglašajo, da je že čas, in vsem tistim, ki s(m)o na videz skromni in pošteni, je treba priznati – začnimo se poganjati za to nagrado. Tudi tukaj bi bilo denarja dovolj. In vsega ostalega tudi.
Saj vemo, težko, da bo kaj. Podobni smo drugoligaškim postaranim zakotnim nogometašem, ki bi recimo radi igrali pri Barceloni. No, tam je selekcija, preko katere prideš v moštvo, enaka.
Na tistih pravih, realnih tleh biti nagrajen in biti uspešen in biti plačan so stvari pač pritlehne. Ne vem, kakšne pogodbe si izposlujejo tisti res pomembni med nami na Slovenskem in okoliškem plitvem vesolju, kamor so prevajani, za ogromno večino pa je jasno, da denarja in blišča ni in ni. Nikoli in nikdar in od nikoder. Pa če že je nekaj, treba bi bilo imeti vsako leto res obilno žetev, da bi živel od svoje pisateljske in pesniške genialnosti. In tudi te ni in ni od nikoder. Brbotalnik idej in pisanja pa usiha, vedno mirnejši je in vedno bolj nesmiseln se nam zdi. Notranja motivacija pada in pada.
Bera nas vseh skupaj, rekel bi literaturcev, je fantastično velika, rezultat na finančni strani pa prekariat. Ima to svoj smisel? Ali vsi verjamemo, da smo obdarjeni res tako zelo, da vztrajamo kljub posmehu realnosti, ki nas opozarja, da z nami nekaj ni v redu? Vsi stokajo, da so honorarji premajhni, pišejo pa še naprej. Ali gre za samoslepljenje, ki je oblika blage ali kar hude duševne bolezni, ali pa je pač samo norost. Samo bedaki namreč neprestano izvajajo isto vajo na enak način ter se pri tem pritožujejo, zakaj ni drugačnega rezultata.
Če se vrnem k tihi notranji motivaciji, ki je nihče ne sme odkriti, nikomur je ne zaupamo, potem moram trditi: je edini tip, ki funkcionira in nas priganja (mogoče pa je eros, tisti nezavedni bog, ki ne odpušča – ampak o tem naj pišejo drugi).
Kot star pedagog – vsak pravi pedagog ima v sebi skritega, jeznega in strogega jezuita, ki seveda zagovarja trdo delo, samouničevanje in samoodpovedovanje, skratka: ora et labora (pa naj bo bog recimo literatura) – sem prepričan, da je sedanji sistem družbene pomoči literatom goljufiv, ker nenačelno in perfidno zavaja avtorje; jih nagrajuje z bizarnimi denarnimi zneski, jim podeljuje nekakšne štipendije, če na nekakšnih lestvicah le zberejo dovolj točk, s čimer avtorje pravzaprav sili k tako imenovani funkcionalni pismenosti in preračunljivosti. Za svoje delo (vse je merljivo in vse je dokazljivo) boš dobil nek drobiž, če boš le zbral dovolj točk. Ampak dobro preberi pravilnike in se pravočasno javi.
Ker sem upokojenec, sem lahko kolekcionar mnogih takšnih popustov v obliki točk: ko zberete dovolj točk, pa naj bodo recimo Mercatorjeve pike, boste deležni posebne milosti – pri zobni pasti boste prihranili 0,40 evra. In srečni boste. Ali drugače: nagrajujejo me s točkami, namesto da bi mi plačali ali pa znižali kupnino za to zobno pasto.
Tudi v službi je enako – točkovniki, lestvice, pravilniki –, pehanje za biti na lestvici, v plačilnem razredu, dobiti zdaj tu, zdaj tam kakšen dodatek, pri čemer pomaga recimo sindikalna pogodba – če imaš srečo in podjetje ne propade in si kaj kmalu na cesti. S podporo ali celo brez.
Ali niso morda naši pisatelji in pesniki v resnici nekakšni pomožni javni uslužbenci, samo da so na najnižjem klinu plačilne lestvice? Uborno plačilo se jim odreja preko države ali kakšne paradržavne institucije, ki dodeljuje pomoč založbam in izid knjige omogoča preko točkovnikov pri nominacijah in nagradah, s svojimi literarnimi deli pa pri prej omenjenih morda konkurirajo na enak način, kot če bi se nadejali naključnega najnižjega dobitka na loteriji?
Tako nekako izgleda sreča slovenskih pisateljev, ki se morajo za svoj obstoj pehati z ustvarjanjem literature. Knjiga se nekako še izda, morda se uvrstijo na lestvico in ponižno sprejmejo igro suspenza v grdem notranjem upanju, da bo mogoče tudi nagrada. Potem bo še več točk in potem bom brez denarja samo devet mesecev v letu in ne celih enajst.
Zelo sem proti. Izrecno sem proti nagradam in še bolj proti nominacijam. Nima se smisla ukvarjati s pisanjem in pesnjenjem, če je zunanja motivacija nekaj točk in katerakoli nagrada. Nobelove pa ni in ni, nikogar na Slovenskem ne obišče. Bog je udaril s prazno vrečo po nas, ljudeh, polnih idej in besed. Toliko samozadostnosti pa še premorem, da točk ne potrebujem. V Mercatorju in v Šparu (kako nagnusno in priskutno ime – ravno pravo za Slovenčke) so zagotovljene, pri državi pa niso. Imam srečo, ker imam pokojnino iz čisto navadne usrane službe. Priporočam.
Dušan Merc, upokojeni javni uslužbenec
