Zdravilna moč pripovedovanja zgodb

Knjiga Tega se ne da izbrisati je vase posrkala enormno veliko afekta in energije, zato se je na samem začetku smiselno vprašati, kako sploh pisati o oblikovanju postjugoslovanske identitete. Andraž Rožman (1983), ki sam nima izkušnje izbrisa, ustvari varen prostor za upovedovanje dolgo zamolčanih zgodb, predvsem pa pokaže, da izbris ni stvar preteklosti. Dvainštirideset pričevanj izbrisanih, ki so prepletena z desetimi prologi, ni reprezentativnih za vse izbrisane, vseeno pa je razvidno, kako kompleksno se je gradila identiteta v postjugoslovanskem času in kako usodne posledice ima izbris.

V ta proces je Rožman vključil različne profile, od mladostnikov, potomcev izbrisanih do žensk in patriarhalnega dela izbrisanih. S tako homogeno skupino gradi imaginarij, ki je politično, kulturno, jezikovno, narodnostno, razredno raznolik. Da pri tem ohranja stilske lastnosti in energijo vsakega govorca in govorke, pomeni, da v knjigo vnaša improvizacijski moment. Iz takšne odprtosti samoumevno vznikajo pripovedi, ki imajo za veliko pričevalcev tudi zdravilno moč, saj so mnogi med njimi o izbrisu prvič spregovorili. Zgodbe običajnih ljudi, kot piše Staša Zajović v zapisu Hodili sva naokoli, pili rakijo, kadili in uživali, vključenem v Rožmanovo knjigo, v dialogu s spoštljivim in občutljivim sogovornikom, pokažejo na njihov človeški potencial. Ljudje, ki so bili v času mlade slovenske demokracije izbrisani, niso zgolj žrtve, pač pa vsaka izpoved posamično doživi dramaturški lok. S tem je izpolnjeno tudi Rožmanovo poslanstvo – ne gre le za to, da skuša biti pravičen in da zaobjame dve nasprotujoči si zgodovinski realnosti, na eni strani zbrisane ter na drugi one, ki so izbris izvajali, ali kot se glasi impozanten prvi stavek v knjigi: »Šestindvajsetega februarja 1992 je Demosova vlada samovoljno, protizakonito in na skrivaj iz registra stalnih prebivalcev izbrisala 25.671 ljudi.«

Z intersekcijskim pristopom je avtor knjige Tega se ne da izbrisati spoštljivo pristopal k vsaki zgodbi, hkrati pa je imel pred očmi tudi knjigo kot celoto. Mikrozgodbe, ki so vkomponirane v celoto, imajo še eno pomembno funkcijo. Prekrivanje mnogoterih resnic, iz česar rastejo tudi mnogotere identitete, ustvarjajo kompleksno in izrazito polifono strukturo, ki slavi trenutek pripovedovanja. Vendar da ne bo pomote – razlog, zakaj je do izbrisa prišlo, je jasen. Tako slovensko ustavno sodišče kot Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu sta izbris označili kot množično kršenje človekovih pravic oziroma birokratsko etnično čiščenje. Slovenija je morala izbrisanim izplačati odškodnino, vendar je bilo to opravljeno le v manjšem delu. Določili so shemo, po kateri je manjši del izbrisanih, ki je izpolnjeval pogoje, v časovnem okviru treh let lahko zahteval 50 evrov na mesec izbrisa. Kot je na spletni strani navedel Mirovni inštitut, je jasno, da se je tedanje ministrstvo za notranje zadeve, oziroma minister Igor Bavčar, ki je o izbrisu obvestil tudi vlado, dejanja zavedalo. Toda spet, namen Rožmanove knjige ni iskanje krivca. Za izbris so odgovorni predstavniki tako desnega kot levega političnega pola, ki so od leta 1992, kot v uvodu piše avtor, večino časa imeli v rokah vzvode oblasti. Ključno je, da izbris ni nekaj, kar leži v preteklosti, ampak gre za proces, ki še vedno traja. Še danes namreč med nami živijo ljudje, ki veljajo za izbrisane in niso vpisani v register stalnih prebivalcev.

Lidija Dimkovska v spremnem zapisu Ne, tega se res ne da izbrisati poudari, da so si »pred problemi izbrisa zatiskali oči mediji in Evropska unija«. Vpraša se, »kako je Slovenija sploh postala članica EU s problemom, kot je bil in še vedno je izbris«. Rožman posebej v drugem delu knjige opozori na evropsko razsežnost izbrisa, vendar se zdi, da ga namesto obsodbe zanima nekaj drugega. Nacionalistična ideja, ki je nedvomno bila izvor izbrisa, odpira starodavno vprašanje razdelitve in podrejanja, pripoveduje o tanki, pa vendar neločljivi meji med političnim in življenjem, pa potem upiranju na strani izbrisanih, in tem, kako se je (birokratsko) »ubijalo« ter hkrati skušalo preživeti. V knjigi večinoma slišimo zgodbe preživelcev, ki nam pripovedujejo, kako je birokracija kot tehnika dominacije v mladi državi dobila neverjetno moč. O tesni povezanosti etnije oziroma rase in birokracije je na primer pisala Hannah Arendt, ki med drugim v knjigi Izvori totalitarizma (Študentska založba, 2003, prevedle Z. Erbežnik, P. Fajon, P. Glavan) trdi, da je »birokracija kot tehnika dominacije v moderni dobi prvič izrabljena prav ‘med pehanjem za Afriko’«. Akumulacijo moči razlaščanja in uničevanja seveda omogočajo politične skupnosti. Kot pravi Hannah Arendt, označiti nekoga za drugačnega pomeni ponuditi zasilno razlago glede tega, kdo je civiliziran in človeški, kdo pa ni. Izbrisane so, vsaj na začetku, ponižali in prestrašili, predvsem pa jih poskušali ločiti od skupnosti »zavednih«. In ravno ob tej zadnji besedi se porodi posebnost, o kateri je pri nas poglobljeno pisal Nikolai Jeffs. Slovenskega nacionalizma, kot beremo v knjigi Tega se ne da izbrisati, naj ne bi bilo mogoče primerjati z balkanskimi nacionalizmi, saj je »slovenski nacionalizem zamejen znotraj okvira patriotizma«.

Rožman o organizirani nedolžnosti govori s pomočjo fikcijskega glasu, ki ugotavlja, da je bil »naš nacionalizem žlahten, saj ne sproža vojn niti sovraštva, ampak zgolj ljubezen do svojega naroda, svojih korenin in nakazuje, da se ne bomo več pustili teptati, temveč se bomo postavili zase, kar ne nazadnje ni le naša pravica, ampak tudi dolžnost«. Kako zelo je defenzivni narativ o Slovencih, ki »niso rasisti«, ponotranjen, nas opozori tudi Dimkovska v spremnem zapisu. Celo slovenski literati po njenem niso tako zelo pogosto pisali o »negativnih dogodkih po osamosvojitvi, kot je izbris«. Omeni literarna dela Kakorkoli Polone Glavan, Izbrisana Mihe Mazzinija, Konec. Znova Dina Bauka, Figo Gorana Vojnovića ter Ćrtice Tine Perić. Rožman sicer s temi literarnimi deli ne vstopa v dialog, pač pa oporo najde v raziskovalnih študijah; v njegovi knjigi se na primer kot pričevalka znajde Jelka Zorn, soavtorica knjige Zgodbe izbrisanih prebivalcev (Sanje, 2011), ki pomembno osvetli Aca Todorovića. Jasno je, da se je prostor za »drugo« izkušnjo odprl, že davno preden je nastala ta knjiga, ter da avtor ustvarja alternativni kanon, če uporabim Saidov izraz. Zdi se, da je njegovo načelo podobno načelu Staše Zajović, ki v svojem zapisu osvetli vzpostavljanje hierarhij v času vojne: »To etnično čiščenje mi je bilo nepoznano, dokler nisem spoznala Mirjane Učakar.« Sledi vprašanje: »Zakaj nisem vedela?« Mimogrede izvemo, da so bile feministične povezave med Beogradom in Ljubljano v osemdesetih močne. Kljub aktivizmu v protivojnih gibanjih, kot zapiše, so se ob začetku vojne povezave med mestoma izgubile. Medtem ko je na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini, na Kosovem divjala vojna, so v Sloveniji množično brisali ljudi, in tega dolgo nihče niti ni verjel. Mnogi pričevalci povedo, da so sorodnikom šele po vojni ali celo pred kratkim razkrili svojo tragedijo.

Staša Zajović potem spregovori o mreži Ženske v črnem, »ki je veliko delala na vzpostavljanju prostora, v katerem ima vsaka bolečina in vsaka žrtev enako vrednost«. Tudi ali pa predvsem v vojni namreč deluje patriarhalni princip. Če so zločini neprepoznani ali pa nižje rangirani, žrtve ostanejo tiho. Pomembno je torej, da žrtve pridobijo legitimnost. Ko spregovorijo o objektivni krivici, izoblikujejo pogled, ki jih spremeni v akterke, »ki hočejo povedati, kaj so se naučile, kaj lahko naučijo svojo družino, skupnost, planet …« Zgodba Mirjane Učakar, »ki nas je informirala o zločinih v Sloveniji«, je za Rožmanovo knjigo nekako simptomatična: najprej so bili tu tišina, strah, molk, nejevera, da se je to zgodilo ravno njej, osamljenost, nezmožnost upreti se državnemu aparatu, potem pa je sledilo srečanje s Todorovićem. V tem trenutku so individualne krivice postale kolektivne. »Zelo pomembo je, da individualna bolečina dobi javno dimenzijo,« zapiše Staša Zajović. Omeni Hannah Arendt, ki je nasilje definirala kot obliko instrumentalnega delovanja. Nasilje ni samostojno, temveč je sredstvo, ki se uporablja za dosego določenih ciljev. Da je do izbrisa sploh prišlo, sta bili v nekem trenutku potrebni kolektivno delovanje in soglasje, zato je spraševanje, kdo je povzročil izbris in bi zanj moral tudi kazensko odgovarjati, za Rožmana in njegove sogovornike relevantno, vendar ni bistveno.

Vsak posamični glas, ki ga zaslišimo v Rožmanovi knjigi, nabit z emocijami, kot da bi vsi ti pričevalci neskončno dolgo čakali, da upovejo svojo bolečino, prevprašuje našo vest, hkrati pa priklicuje misel Hanne Arendt, da prava politika temelji na moči, ne na nasilju. Rožman uvodoma opozori, da je šlo pri izbrisu za diskriminacijo na podlagi narodnosti in da Slovenija ni odvzela stalnega bivanja, na primer, državljanom Nemčije, Italije, Velike Britanije, Italije. V enem od prologov, napisanem, v prvi osebi, vendar nanašajoč se na tretjo osebo, zaslišimo stavek, ki je sprožilec vsega zla: »Ukinitev prepovedi retroaktivnosti! Dovolitev diskriminacije v izjemnih primerih! Puščanje pravne praznine!« Šlo je torej za to, da so se tisti, ki so izbris izvajali, zavedali, kaj počnejo. Če je ukinjeno arhaično načelo prepovedi retroaktivnosti, se ustvarijo razmere, v katerih nezaželena skupina ljudi izgubi pravico do bivanja v mladi demokraciji, ne glede na to, da je te pravice uživala leta in desetletja. Izguba pravice do stalnega bivališča pomeni izgubo vseh drugih pravic, ali kot beremo v knjigi Tega se ne da izbrisati: »Torej imajo člani te skupine le še tri možnosti, odidejo, postanejo živi mrliči ali se ubijejo. Genialno! A to še ni vse.« Znebiti se je bilo treba tudi vseh tistih, ki so se skušali preriniti skozi ozko šivankino uho pridobivanja državljanstva. Tovrstna organizirana nedolžnost, kjer ni jasno, kdo je storilec, morebiti pravnik, javni uslužbenec (uslužbenka?) ali pa celo »tolsti policist«, odpre filozofsko in etično vprašanje zla, ki se dotakne vprašanja svobodne volje, moralnih meja in družbenih norm.

Vrednost Rožmanove knjige je med drugim tudi v tem, da morda prvič zaslišimo zgodbe otrok, ki so zaradi izbrisa svojih staršev živeli v pomanjkanju. Ko so nekateri prodajali zgodbo o Sloveniji kot drugi Švici, so otroci izbrisanih delali v klavnici in z odporom ter polni jeze opazovali očete, ki so brez služb in zafrustrirani pretepali svoje žene. »Če so v hiši prepiri, začneš bežati … Mož je delal z menoj, kar je hotel. /…/ Ko sva se ločila, se mi je odvalil kamen od srca,« izreče ena od pričevalk. In kasneje doda, da ji je izbris uničil življenje, a ji ga je po drugi strani tudi polepšal. Tisti, ki je prvi začel uporabljati besedo izbrisani, je bil Aco Todorović. Kasneje je s somišljeniki ustanovil društvo izbrisanih. Rožman postavi nekakšen spomenik Todoroviću. Vprašanje, zakaj je Todorović naredil samomor, ostane brez odgovora, čeprav – pomembno je predvsem, da je Todorović mlajše generacije naučil političnega boja. »Bil je individualist. Ni verjel v ideologije, sisteme, države, religije … Distanciral se je tudi od tistega, kar je bilo v Jugoslaviji /…/,« beremo v prispevku Grande maestro, pod katerega sta se podpisala Barbara Beznec in Andrej Kurnik. Todorović je bil torej tisti, ki je naredil potreben premik; ne samo da so zgodbe izbrisanih prišle v javnost, pač pa je z gladovno stavko, ki ni bila uperjena proti tedanji oblasti, »saj je vedel, da pri oblasti ne more ničesar doseči«, pri svojih podpornikih dosegel zaobljubo. Sledilo je evropsko sodišče za človekove pravice in zmaga v Strasbourgu.

Takšne vrste humanizem, ki je tudi kozmopolitski, pri čemer posrka nekatere nauke preteklosti, ter ostaja uglašen s porajajočimi se glasovi izbrisanih, izgnanih, marginaliziranih, Rožmanu predstavlja ideal. Z njim nasprotuje mehanizmu, ki človeka razglaša kot potrošno robo in o katerem je že pisal v svojih drugih knjigah. Empatija in spoštljivost, s katerima se loteva pogovorov z izbrisanimi, pa ne preprečita vprašanja, ki najbolj očitno splava na površje ob koncu – ali kot se vpraša Staša Zajović – mar ni Rožman le še eden od tistih pripadnikov intelektualnih in umetniških elit, »za katere so žrtve resursi za pisanje knjig«. »Ne vem, ali je odnos med tistimi, ki pišejo knjige, in tistimi, ki govorijo za knjige, enakopraven. Imam različne izkušnje, večinoma niso pozitivne,« Rožmanu navrže Staša Zajović. »Ne vem, kaj ti delaš s temi zgodbami. Je to za to tvojo kariero ali za kolektivno znanje?« Ena od svetlih izjem je Svetlana Aleksijevič, ki je pisala po principu demokratičnih zgodb, kjer so do glasu prišli običajni ljudje. Pisati o njihovih potencialih, pa ne le skozi spraševanje, kaj bi bilo z njihovimi življenji in življenji njihovih potomcev, če do izbrisa ne bi prišlo, pomeni prinašati v branje novo dimenzijo življenja in novo moč. »Pisanje naj ne bi reduciralo ljudi, to počne vojna, in to je najhuje,« nas nagovarja Staša Zajović. Hkrati ve, da to vprašanje postavlja tistemu, ki resnično vidi in sliši, in to vstavlja v nikoli do konca pojasnljivo mrežo pomenov – v sveženj neke doslej zamolčane zgodovine. Rožman je pri pisanju imel samo to moč, da je določeno zgodbo slišal in da je vzpostavil okvirje, v katerih so besede doslej marginaliziranih postale razumljive in razločne.

Posebnost Rožmanove knjige Tega se ne da izbrisati je torej tudi v tem, da ne hierarhizira žrtev. Vsi pričevalci imajo eno samo skupno željo – da bi bili prepoznani kot človeške osebe, kakor vsi drugi. Toda ravno skozi to željo vidimo, v kolikšni meri so izpodbijali njihovo človeškost. Spor glede deleža »človeškosti« izbrisanih vodi k vprašanju rase. Vsaj od Fanona dalje je znano, da spor okoli rasizma poteka v polju telesa. In vsa »telesa« v Rožmanovi knjigi so zapredena v negotovost. Najsi gre za tiste, ki so izgubili dom, možnost dela, izobrazbe, delovne dobe, zdravstvenega zavarovanja, so bili deportirani na vojna žarišča, ali pa so delali na črno, so bili osamljeni, so živeli v revščini. V knjigi vidimo, da so postali predmet nekogaršnje domišljije in hkrati nevednosti. Ob izbrisanih se je dolgo porajal stereotip, da bi si lahko uredili državljanstvo, »čeprav status državljanstva in status stalnega prebivanja nista povezana«, kot zapiše Rožman. Posameznikova pravica je, da izbere, ali želi določeno državljanstvo ali ne, medtem ko že pridobljenega stalnega bivanja ni mogoče odvzeti, predvsem pa ne brez odločbe. Ker je bila urejevalna fikcija tako zelo dolgo na delu, je morda dokumentaristično-literarni žanr res najboljši pristop.

Toda tu se vse šele začenja. Rehabilitacija izbrisanih bo dolgotrajen proces. Smiselno pa bi bilo premišljevati tudi v tisti smeri, kjer se je vse skupaj začelo – na ravni administracije in njenega odnosa do »drugih«. To nenazadnje še vedno neizogibno vodi k vprašanju, kako razumemo univerzalizem, osebne pravice, odnos med sredstvi in cilji, nacionalno skupnostjo, mednarodno zakonitost …

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.