V preteklem letu je izšlo kar pet knjig izpod peres slovenskih zdravnikov, ena izmed njih, V sivi coni mladega zdravnika Davida Zupančiča, pa je postala celo knjiga leta na Slovenskem knjižnem sejmu. Zanimalo nas je, kaj je tisto, kar zdravnike žene k pisanju in ali se zaradi zdravniškega poklica razlikujejo od drugih piscev. V prvem delu se bomo ozrli v preteklost, saj se je med znanimi svetovnimi in slovenskimi pisatelji zvrstilo kar nekaj medicincev.
Svetovno znani pisatelji, ki so bili zdravniki
V zgodovini svetovne književnosti je kar nekaj zdravnikov, ki se jim je uspelo prebiti v sam literarni vrh in so v svetu besede dosegli večjo prepoznavnost in slavo kot v svetu medicine.
François Rabelais (ok. 1494–1553)
Rabelais je znan kot avtor satiričnih, grotesknih in opolzkih del. Najbolj znan je njegov roman Gargantua in Pantagruel, ki opisuje prigode dveh velikanov, očeta in sina, izšel pa je kar v petih delih. V tem romanu je očiten vpliv njegovega zdravniškega poklica, saj sta velikana izrazito telesna in Rabelais prav sočno opisuje njune biološke funkcije. Seveda je bil s tem tudi kritičen do tedanje miselnosti, ki je vse telesno dosledno zavračala kot nekaj grešnega in nespodobnega. Nasprotno pa v delu najdemo pozitivne misli o učenju iz narave, skrbi za telo, zdravje in osebno higieno. Rabelais je zagovarjal humanistične ideale, med katere spada tudi ideja, da se zdrav um lahko razvije le v zdravem telesu. Tako ne smemo postavljati duševnih užitkov pred telesne, poudarja pa tudi nujnost telesne aktivnosti.
Friedrich Schiller (1759–1805)
Schiller se je uveljavil kot pesnik in dramatik, poznamo ga kot enega vidnejših predstavnikov literarne smeri, imenovane weimarska klasika. Deloval je ob boku Goetheja in Herderja, preden pa je postal profesor zgodovine in filozofije na sloviti univerzi v Jeni, pa je študiral medicino na vojni akademiji in delal kot vojaški kirurg. Pisal je tudi filozofske spise, v delu, naslovljenem Filozofija fiziologije (1779), pa je svojo medicinsko izobrazbo združil s filozofsko mislijo. Spis je bil sprva napisan kot disertacija, ko je bil še mlad študent medicine, ampak je bil zavrnjen, saj je bil v njem kritičen do tedanjih zdravniških avtoritet in praks, poleg tega pa se njegove ideje o človeškem življenju in zdravju niso omejevale na zgolj telesno, fizično dimenzijo. Najbolj znan pa je Schiller po svojih dramah, ki so imele močno družbenokritično noto, na primer Razbojniki (1781) in Devica Orleanska (1801). Njegova poezija je imela močan vpliv tudi na glasbenike, uglasbili so jo Schubert, Brahms in najbolj slavno Beethoven, ki je Schillerjevo pesem Oda radosti uglasbil v svoji Deveti simfoniji.
Gertrude Stein (1874–1946)
Gertrude Stein je avtorica, ki je življenje preživela med ZDA in Evropo, že od otroštva je bila svetovljanka. Njen opus je obsežen, pisala je poezijo, prozo in dramska dela, od tega pa imamo v slovenščino zaenkrat prevedenega le malo, na primer roman Ida (Obzorja, 2001). Stein so v 20. stoletju ponovno odkrile feministične avtorice in postala je pomembna feministična in lezbična ikona, saj je bila tudi sama homoseksualno usmerjena in tega ni skrivala, kar je bilo v njenem času izjemno pogumno. Medicino je študirala štiri leta, nato pa je študij opustila, saj jo je dolgočasil. Poleg tega se je kot ženska na izrazito moškem področju počutila izključeno in nedobrodošlo, čeprav je bila odlična študentka. V delih iz tega obdobja se pogosto opisuje kot depresivno in frustrirano nad tem, da se je primorana uklanjati določenim družbenim vlogam. Gertrude Stein se v medicini ni našla in jo je opustila. Morda je nanjo najbolj vplival študij psihologije, saj se je v svojem pisanju v modernistični maniri pogosto posluževala toka zavesti.
Sir Arthur Conan Doyle (1859–1930)
Avtor, ki je ustvaril briljantnega detektiva Sherlocka Holmesa, je imel tudi pestro medicinsko kariero. Začel jo je kot kirurg, končal pa kot oftalmolog. Najbolj znan je seveda po svojih romanih in kratkih zgodbah, detektivkah o Sherlocku Holmesu, pisal pa je tudi fantastično in znanstvenofantastično prozo, kot tudi drame, poezijo, stvarno literaturo in zgodovinske romane. Morda se zdi, da njegovo medicinsko znanje ni imelo nobenega vpliva na njegovo literarno ustvarjanje, pravzaprav pa je bil sam lik Sherlocka Holmesa navdahnjen po zdravniku, njegovem profesorju z medicinske fakultete v Edinburgu, Josephu Bellu. Ta je zagovarjal, da je treba pri postavljanju diagnoze posameznika kar se da natančno opazovati. Da bi to pokazal svojim študentom, je pogosto iz množice izbral popolnega neznanca in samo z opazovanjem sklepal o tem, kaj je po poklicu in s čim se je pred kratkim ukvarjal. Zaradi svoje izjemne sposobnosti opazovanja in dedukcije je postal pionir forenzične znanosti in forenzične patologije. Sherlock Holmes je zaživel v štirih romanih in šestinpetdesetih kratkih zgodbah, ki jih je napisal Doyle, kasneje pa se je pojavljal v številnih delih drugih literarnih avtorjev, upodobljen je bil tudi v filmih in serijah ter še danes ostaja pomembna referenca.
Anton Čehov (1860–1904)
Čehova poznamo predvsem po njegovih dramskih delih in kratkih zgodbah, pred kratkim pa je bil v slovenščino preveden tudi njegov edini roman Drama na lovu (LUD Šerpa, 2022). Pisati je začel že med študijem medicine v Moskvi ter se tako s pisanjem kot z medicino ukvarjal celo življenje. Sam je v nekem pismu zapisal, da je medicina njegova žena, literatura pa ljubica. Ne eno ne drugo udejstvovanje pa mu nista prinesla velikega zaslužka. Revne je namreč zdravil zastonj, sodeloval je tudi v medicinski oskrbi velike lakote med letoma 1891 in 1892. Njegova literarna dela pa so dobila veljavo šele po prvi svetovni vojni. Med bolj znanimi sta drami Češnjev vrt in Ivanov, slednja je bila pri nas nazadnje uprizorjena leta 2019 na odru ljubljanske Drame. V svojih delih se Čehov poglablja predvsem v globine likov, zato so izrazito psihološka.
William Carlos Williams (1883–1963)
Ameriški pesnik, ki je bil za svoje literarno ustvarjanje nagrajen s Pulitzerjevo nagrado, je znan po svojih modernističnih in imagističnih delih. Pesniki imagizma so stremeli k prikazovanju občutij z jezikovnimi podobami, ki jih niso več omejevale toge forme, temveč so prosto eksperimentirali z ritmom, pa tudi pri izbiri snovi se niso omejevali. Uporabljali so prosti verz in težili k čim večji neposrednosti in jasnosti izraza, brez okraskov. Ustvarjal je ob pesniku in prijatelju Ezri Poundu, kasneje pa je bil mentor Allena Ginsberga. Poleg poezije je napisal tudi veliko proznih in dramskih del, ukvarjal pa se je še s prevajanjem. Kljub temu da se je obsežno posvečal literarnemu ustvarjanju, pa je redno delal kot pediater in družinski zdravnik. Nekaj njegove poezije imamo prevedene tudi v slovenščino, in sicer izbor z naslovom William Carlos Williams (Mladinska knjiga, 1999).
Mihail Bulgakov (1891–1940)
Bulgakov je ustvaril eno največjih literarnih mojstrovin 20. stoletja, Mojstra in Margareto, ki je tudi v slovenščini doživela že več izdaj. Izida romana sam ni doživel. Ko ga je prvič prebral svojim prijateljem, so bili vsi zaprepadeni in prestrašeni nad njegovo namero, da bi delo izdal, saj bi to lahko imelo strašne posledice – Mojster in Margareta je namreč kritika sovjetske družbe, ideološke literature in cenzure. Roman je šele 26 let po njegovi smrti objavila njegova žena. Bulgakov je imel kot zdravnik zelo težke preizkušnje. Sprva je delal kot prostovoljec na fronti med prvo svetovno vojno, kjer je bil vsaj dvakrat huje poškodovan in je zaradi kroničnih bolečin razvil odvisnost od morfija, ki ga je kasneje popolnoma opustil. Konec njegove zdravniške poti pa je zaznamovalo njegovo delo vojnega zdravnika na severnem Kavkazu. Tam je zbolel za tifusom, ki ga je skoraj pokončal. Prav tako je tam začel delati kot novinar in po vrnitvi se je odločil, da bo opustil medicino in se posvečal le še pisateljevanju.
Khaled Hosseini (1965)
Hosseini je avtor dveh knjižnih uspešnic, romana Tek za zmajem in Tisoč veličastnih sonc, ki sta tudi v slovenščini že doživela več ponatisov. Obe sta povezani z njegovimi koreninami, saj je dogajanje postavljeno v njegov rojstni Afganistan. Državo je z družino zapustil zaradi vojne, ko je bil star 15 let. V ZDA so prišli kot azilanti in nato tam tudi ostali. V Afganistan se je Hosseini, podobno kot njegov junak v romanu Tek za zmajem, ponovno vrnil, ko mu je bilo 38 let. Z medicino se je ukvarjal več kot deset let, a je delo videl kot dogovorjeni zakon, ki ga je zapustil takoj, ko je njegov prvi roman doživel velik uspeh. Danes deluje predvsem kot humanitarec, saj je po obisku Afganistana ustanovil svojo dobrodelno fundacijo Khaled Hosseini Foundation, ki zbira denar za gradnjo domov tistim Afganistancem, ki se iz begunstva vračajo v domovino.
To je bil kratek pregled svetovno znanih avtorjev-zdravnikov in njihovih del. Nekateri so v medicini našli navdih za svoje literarno ustvarjanje, spet drugi so se od nje s pisanjem oddaljili. Njihova dela so izjemno raznolika, tako kot tudi dela petih slovenskih zdravnikov, ki so izšla v lanskem letu: roman Karantena Alojza Ihana, zbirka kolumn Smešno, ma non troppo Marka Pokorna, Življenje v sivi coni Davida Župančiča, v kateri so zbrani njegovi vtisi in razmišljanja iz obdobja specializacije, roman Noč na obisku Franja Najija in avtobiografija Škarje, prosim Eldarja Gadžijeva. Te si bomo ogledali v drugem delu članka, še pred tem pa bomo pogledali v preteklost in povedali nekaj o slovenskih avtorjih, ki so bili zdravniki. Na koncu se bomo o tem, kaj žene zdravnike k pisanju, pogovarjali z Eldarjem Gadžijevim, specialistom za kirurgijo jeter, žolčnega sistema in trebušne slinavke, avtorjem avtobiografske knjige Škarje, prosim (Beletrina, 2022), ter Franjem Najijem, predstojnikom oddelka za kardiologijo in angiologijo v UKC Maribor, ki je napisal že več leposlovnih del, nazadnje roman Noč na obisku (Litera, 2022).
