AirBeletrina - »Ženska se mora za svojo umetnost preprosto boriti.«
Intervju 12. 3. 2021

»Ženska se mora za svojo umetnost preprosto boriti.«

 

Slavenka Drakulić Fotografija: osebni arhiv

Bralci, ki eno najbolj prevajanih hrvaških avtoric Slavenko Drakulić najraje dohitevajo v slovenščini, se od januarja lahko potapljajo v avtoričin roman Dora in Minotaver (Beletrina, 2021). Ali bolje: z romanom, ki je nekakšen logični naslednik njene Fridine postelje in Teorije žalosti, se lahko potopijo v življenje, pa tudi delo Dore Maar oziroma Henriette Theodore Markovitch, francoske fotografinje, ki je – zlasti kot pripadnica nadrealističnega gibanja – pred drugo svetovno vojno sooblikovala francosko umetnostno krajino. Sooblikovala: težko bi ji pripisali vodilni poriv. Najprej, jasno, ker je bila ženska in ker ženske tedaj niso vodile ničesar. Nato, ker se je usodno – in to ni demagogija – zaljubila v Pabla Picassa, s katerim sta imela erotično razmerje. In nazadnje, ker se je v ljubezni do Picassa razočarana iz umetnosti preprosto umaknila. Usahnila. Se zlomila. Prejemala elektrošoke. Obiskovala Lacana. Našla boga.

Roman, ki se prebere ravno tako hlastno, kot se pojè francoski rogljič, med drugim obravnava Maarino željo, da bi razvila veliko umetnost, kakor je to uspelo sodobnici Fridi Kahlo, ter se hkrati realizirala še preko svojega umetniškega partnerja. Da umetnost zanju – ali sploh nikdar? – ni bila par, ne zares, je spoznala prepozno.

Ni pa roman, o katerem sem se elektronsko, kaj pa, na kratko pogovorila z avtorico, samo prilika o zamujeni umetnosti ali izgubljeni umetnici. Roman je obenem zgodba o zamujanju in izgubljanju, ki pomembno sooblikuje vsako življenje. Cena življenja, bi rekla Deborah Levy.

V svojem delu še posebej izrazito preiskujete družbeni in politični položaj žensk. Kako uživate književno obdobje, v katerem se v ospredje končno prerivajo ženski glasovi, marginalizirani glasovi?

Zdi se mi, da ste to vprašanje zastavili s feminističnega gledišča. S tega gledišča velja – več ko je na področju žensk, bolje je. Gre za povsem legitimno pozicijo in seveda se vsakdo, ki mu je mar za žensko emancipacijo, tega lahko zgolj veseli. Toda hkrati smo na literarnem področju priča čedalje hujšemu razločevanju in etiketiranju. Mislim, da literatura ne potrebuje etiket. Bojim se, da me manj zanima to, ali so v književnosti na račun dobrega pisanja zastopane različne skupnosti. Moja bralska prioriteta je dobra knjiga, ne pa ideologija ali politika – kar pomeni, da naj bi pisatelj_ica in njegovi_njeni interesi počakali na drugem mestu. S tem ne mislim, da politika v literaturi ni pomembna, temveč zgolj, da naj v literarnem delu ne dominira, da se ne spremeni v pamflet.

Naš čas ni posvečen zgolj zagotavljanju vidnosti avtoric in marginaliziranih glasov, pač pa je tudi čas ponovnega odkrivanja in afirmacije tovrstnih glasov v zgodovini književnosti. Verjetno ni naključje, da avtorice, kot so Natalia Ginzburg, Inés Cagnati, Angela Davis iznenada zastopajo največje svetovne založbe. Sem naivna, če v tem prepoznavam tudi poskus redefinicije literarnega kanona? Bi lahko govorili o kanonih?

Seveda ne gre za naključje, ponovno odkrivanje pravzaprav sledi izjemno dolgemu boju. Doslej je nastopilo že toliko avtoric, da jih je preprosto nemogoče ignorirati. To dejstvo bo sčasoma po vsej verjetnosti res vplivalo na kanonizacijo. Toda kadar govorimo o kanonu, govorimo o pomenu izobrazbe in branja. Čeprav se trenutno zdi, da so knjige pomembne, ker zaradi pandemije ljudje berejo nekoliko več, bi rekla, da knjige bitko izgubljajo. Ljudje načeloma berejo manj, izobrazba ni cenjena, kot je bila poprej, saj so se vrednote spremenile.

Seveda sem se prejle nanašala na globalno gibanje, ki lahko zamete regionalna ali lokalna. Kako bi v tem oziru opisali hrvaško literarno sceno?

Mnogo mladih, še posebej žensk, piše in pišejo dobro. To je opogumljajoče. Toda prodaja je slaba in bralne statistike niso laskave. Če se spomnim prav, samo 50 odstotkov hrvaških državljanov prebere eno knjigo na leto! Lahko torej v takih razmerah  govorimo o pomenu branja, kanona, izobrazbe?

Vaši romani o Fridi Kahlo, Milevi Einstein in Dori Maar – slednja sta bila prevedena v slovenščino in izdana pri Beletrini – raziskujejo položaj izjemno nadarjenih žensk znotraj patriarhalnih razmer(ij). Ste si vsaj Maar in Einstein želeli dvigniti iz relativne megle »žene« in »ljubice«?

Po mojem mnenju bi raziskava njihovih družbenih položajev pomenila drugačno zvrst pisanja, analitični esej, morda. Zakaj roman? Ker me je zanimalo, kako je lahko tako ustvarjalna umetnica opustila svojo življenjsko strast, fotografijo. Na to sem lahko odgovorila zgolj v obliki romana, da sem se torej poglobila v njena čustva in njen odnos s Picassom. Ko sta v razmerju dve ustvarjalni osebi, je bitka za premoč hujša kot običajno, zajema vse od profesionalne tekmovalnosti do moško-ženske dominacije. Dora je podlegla Picassovemu neustavljivemu umetniškemu geniju, ampak zakaj in kako?

Roman Dora in minotaver ste razvili na podlagi Maarinih rokopisov oziroma dnevnikov. Ste, kadar gre za oblikovanje lika na podlagi resnične osebe, previdni? Kako dejstva kombinirate z avtorsko interpretacijo in ne odjadrate predaleč od dejanske osebe?

Pisati o taki osebi je hkrati težje in lažje. Lažje, ker so na voljo dokumenti, biografije, knjige. Težje pa, ker moraš oblikovati lik, ki je sicer dramatiziran in obogaten z notranjim življenjem, a še zmeraj odgovarja dejanski osebi.

Delati na podlagi biografije je zelo zanimivo. Razpolagaš s časovnim okvirom in osnovnimi dejstvi, toda še vedno si lahko zamisliš določene poteze historične osebe, njena čustva, na primer. Kot bi tisti osebi pridal dodatno dimenzijo. Biografija, čeprav dobro spisana, ne more predstaviti notranjega življenja osebe. Prav zaradi tega sem ustvarila Dorino notranje življenje. Doro imenujem »moja Dora«, Frido »moja Frida« in Milevo »moja Mileva«. Vsekakor so to književni liki. Toda upam si reči, da so te književne junakinje prav zato, ker sem delala na podlagi dokumentarnega materiala, blizu realnim osebam.

Kot ste omenili, kakor Frida Kahlo in Diego Rivera sta bila tudi Pablo Picasso in Dora Maar umetniški par. On svetovno znan slikar, ona fotografinja. Kasneje se je odmaknila v likovno umetnost in se naposled umetnosti v celoti odrekla. Kahlo se ni ustrašila svoje avtorske avtoritete, Maar pa, čeprav je po takšni avtoriteti hlastala. Namesto, da bi razvila svojo, jo je umestila v Picassa. Seveda lahko razumemo družbene razloge za njeno neaktivnost, toda kaj jo je blokiralo kot posameznico?

V splošnem morajo biti ljudje, če želijo uveljaviti svojo agendo, talent, interes, močni … in družba, ki preferira moške, ženske ovira. Toliko je jasno. Toda v življenju mnogi nimajo moči in niso dovolj vztrajni, da bi premagali družbene ovire. Dora je imela visoka pričakovanja, mislila je, da bo lahko več kot zgolj muza, pričakovala je, da bo Picassova ustvarjalna partnerka. To prepričanje jo je psihično uničilo in doživela je živčni zlom. Picasso ni potreboval partnerke. Picasso je bil izjemno produktiven in ustvarjalen in zaposlovala ga je zgolj njegova umetnost.

Dorin beg od lastne avtorske avtoritete, da bi si pridobila ljubezen, je zame pravzaprav njena največja tragedija. Ali Maar lahko delno razumemo kot Picassovo žrtev ali bi to pomenilo, da ji odrekamo življenjski agens? Kako patriarhalni družbeni kontekst misliti s specifičnim?

Vedno sta neločljiva, cena, ki jo kot umetnica plačaš v družbi, ki umetnike vrednoti višje od umetnic, je precej visoka. Nemogoče se je izogniti tej pasti, toda ženska mora biti močna in se za svojo umetnost preprosto boriti. Dora tega ni storila.

Nočem upravičevati Picassovega ravnanja z Doro in drugimi ženskami, toda mislim, da bi morali razumeti, kaj vse skupaj pravzaprav pomeni. Pomeni, da je vsa bitja okoli sebe, od prijateljev do ljubic, izkoristil in jih predelal v material svoje umetnosti. Zanj je bila njegova umetnost nad ljubeznijo. V tem smislu je bil tudi on žrtev svoje ustvarjalnosti. Picassovo življenje je bilo zgolj v funkciji njegove umetnosti. Ljudi, vključno s sabo, je požrl. Dora se je tega zavedala, dejala mu je: samo Picasso si, nisi pa Pablo. Umetnik si, nisi pa človek. Morda mora umetnik svoje življenje v celoti podrediti umetnosti.

Navzkrižje, v katerem se je znašla Maar – ni prejela ljubezni, po kateri je hrepenela, ni delala umetnosti – jo je pripeljalo na rob norosti. Med hospitalizacijo je prejela terapijo z elektrošoki, obiskovala je tudi Lacana. Od Picassa se je naposled zatekla k bogu.

Picassa je oboževala, a se je morala naučiti preživeti brez njega in najti nekaj, na kar se je lahko naslonila. Njena mama je bila globoko verna katoličanka, torej je imela vero pri roki, nudila ji je precejšnje zatočišče.

Za razliko od Kahlo Maar ni razvila velikanske umetniške kariere. Sta pa se umetnici srečali oziroma spoznali in med branjem romana sem dobila občutek, da bi prav onidve lahko postali umetniški zaveznici, saj sta imeli podobno družbeno in umetniško izkušnjo. Čeprav je Frida Doro navdušila, se je Dora spet zatekla k Picassu in trenutek potencialnega zavezništva je bil izgubljen.

Pravite, da bi lahko postali umetniški zaveznici … ampak nista. Nemogoče je vedeti, kaj bi se zgodilo z umetnico Doro, če bi dejansko postali zaveznici. V tistem krogu so bile tudi druge ženske, na primer krasna fotografinja Lee Miller, da ne omenjam Nusch, dekleta Paula Eluarda. Toda zdi se, da jim prijateljstvo ni ravno pomagalo. Sestrstvo tedaj ni bilo močno in dvomim, da je takšno danes. Umetnost je samoten poklic in, kot je dejala Susan Sontag, umetnost ne zaposluje po principu enakih možnosti. Kot je razvidno, ne verjamem ravno v sestrstvo, kadar gre za umetnice.

Picasso ni bil edini mizogin v svetu umetnosti, pravzaprav je mizoginija v družbah zasejana globlje kot, no, Challenger Deep. Pogosto se sprašujem, kako interpelirati takšne moške in kaj z njimi storiti po interpelaciji. Mi lahko pomagate?

Vsi umetniki živijo in delajo v določenih družbenih okoliščinah. V patriarhalnih družbah so umetniki, moški, pomembnejši in bolj privilegirani in verjetno vrednoteni drugače od umetnic, žensk. Toda tega nočem tolmačiti kot nekakšno globalno moško umetniško mizogino zaroto. Bralec ali gledalec naj se vsekakor zaveda zgodovine in družbenih okoliščin nastanka določene kreacije, drugačnega položaja umetnikov in umetnic, toda previdno z vrednotenjem dela na podlagi umetnikovega značaja.

Kahlo, Einstein, Maar. Gre za trilogijo ali lahko pričakujemo še koga?

Ne načrtujem več nobenih romanov, osnovanih na biografiji.

 

 

Knjigo Dora in Minotaver, ki je v prevodu Mateje Komel Snoj izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.