Avtorica prodajnega hita Dekle na vlaku Paula Hawkins je urbano okolje tokrat zamenjala za vaško in se podala po sledeh nenavadnih utopitev žensk, ki jih golta Tolmun pogubljenih. Zasnova njenega novega romana je precej preprosta; Jules izve, da je njena odtujena sestra Nel končala v tolmunu, o katerem je pisala knjigo, za seboj pa pustila najstniško hčer Leno. Začetek nezadržno spominja na Temino Gillian Flynn, saj gre v obeh primerih za vračanje v domači kraj in nevarno dreganje v skrivnosti, ki so bile z razlogom zakopane.
Vzdušje romana je primerno temačno, za kar poskrbi že glavni motiv utopljenih žensk, ki vleče vzporednice s čarovništvom, še najbolj prefinjena literarna domislica pa se skriva v omembi znanih slik, ki se navezujejo na utopitev, od Millaisove Ofelije do Goyevega Utapljajočega se psa. Temne globine prevzamejo tudi Julesine atmosferične sanje: »Približevala se mi je. Nekaj mi je govorila, a je nisem slišala. […] od njene žalne črne obleke se je cedila voda. Lasje so se ji lepili na obraz, njena koža je bila sivkasta, ustnice pomodrele. Bila je mrtva.« Tako kot je ženske zadušila voda, se mestece duši pod težo skrivnosti, groženj in nepojasnjenih dogodkov.
Razmerje med skrivnostmi, družinsko dramo, spomini, iskanjem novih dokazov in preiskovanjem je uravnoteženo, zato ne gre samo za rodbinsko dramo med platnicami kriminalke, ni pa tudi niti prava, napeta in žmohtna predstavnica žanra, za kar ni toliko kriva vsebina, ampak j izvedba. Ker je v Dekletu na vlaku kraljevala nezanesljiva pripovedovalka (oziroma kar tri), Hawkins formule ni spremenila, ampak se jo je odločila dodelati – tako je vsaj načrtovala. Do 45. strani naštejemo kar sedem pripovedovalcev, številka pa se kasneje še poveča, kar pa še ni vse. Nekatera poglavja se dogajajo v sedanjosti, nekatera pa posegajo v preteklost, zaporedno si včasih sledita tudi dve poglavji istega govorca znotraj iste časovne premice, vmes pa nam Hawkins postreže še s poglavji iz Neline knjige o zgodovini tolmuna, tako da se struktura ne samo prikupno razdrobi, ampak razpade na prafaktorje.
To ni Kurosawov Rašomon, kjer vsak pogled nudi drugačno izkušnjo, ampak gre za povprečno ali podpovprečno izdelane like, ki nimajo prepoznavnih glasov, zato jih sproti pozabljamo do te mere, da je listanje nazaj velikokrat neizbežno. Najlažje je slediti Jules, ki ima kot osrednja pripovedovalka tudi največ prostora, čeprav po govorici niti ne izstopa, res premišljeni pa so samo trije; Nelina hči Lena, ki se izraža in obnaša primerno uporniško (s preklinjanjem in pretiranimi reakcijami vred), njen prijatelj Josh, ki kot naiven in iskren deček odraslega pokvarjenega sveta še ne razume povsem, ter Nickie, vaška posebnica, ki se pogovarja z duhovi. Vsi ostali zbledijo v nepovezano zmešnjavo. Če bi število govorcev oklestila, bi vsaj prva polovica knjige stekla neprimerno bolje, sploh pa bi bilo smiselno izpustiti tiste najbolj stranske like, ki se pojavijo zelo redko in samo dodatno otežijo branje, ponudijo pa ničesar svojega.
Ena od možnosti bi bila tudi to, da bi zavzela nevtralno vsevedno pripovedovalsko pozicijo, s katero bi lahko preudarneje spletla niti med vsemi nastopajočimi. A tudi to bi težko rešilo roman pred najočitnejšim in najbolj pogubnim vplivom predhodne uspešnice – Dekle na vlaku oziroma, natančneje, njegove ekranizacije, saj se Pod gladino vse preveč na silo trudi, da bi bila napisana tako, da bi jo bilo mogoče kar najhitreje pretopiti v scenarij. Dejansko pa bi taka struktura na platnu delovala čisto solidno.
Še vedno je v ospredju intimna izkušnja in ne nek zapleten primer, ki bi zahteval mnogo preiskovalnih veščin ali bi vzbujal napetost v iskanju morilca kot v pravem whodunnit, pa tudi tisti namigi, ki bi lahko vodili v bolj bizarne vode (Julesino čudaštvo, čarovništvo), se izpojejo in so samo klavrna puška, ki strelja tiste rdeče zastavice z napisom bang. Preveč je tudi klišejev, od prizorišča do lika vaške norice, ki je nihče ne posluša – zgodba niti za korak ne izstopi iz okvirjev.
Hawkins poskusi vplesti tudi nekaj kritične misli, a se nekako ne more odločiti, v katero smer bi šla. Gre za kritiko čarovniških procesov, stigmatizacije duševnih bolezni, patriarhata (»Kadar mož skače čez plot, zakaj žena zmeraj sovraži drugo žensko? Zakaj ne sovraži njega? On jo vara, on je prisegel, da jo bo ljubil in skrbel zanjo in kaj vem, kaj še. Zakaj njega ne porinejo s pofukane pečine?«), rape culture …? Roman se preprosto ne izjasni. Čeprav se Hawkins potrudi s presenetljivim končnim obratom à la Harlan Coben, bralca ne zapustita občutka kaotičnosti in neizpolnjenosti, še največ značaja od vseh pa pokaže krvoželjni tolmun.
Paula Hawkins: Pod gladino. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2017. 422 str., 29,95 €.
