Ženske v temi o narodu, jeziku, veri, vojni, ujetosti, sramu …

V drugem romanu Maje Haderlap Ženske v temi, ki ga je avtorica prav tako kot Angela pozabe napisala v nemščini in ki smo ga prav tako dobili v prevodu Štefana Vevarja, ob sklepu naletimo na motiv presunljivega srečanja med ostarelo koroško Slovenko Ani, eno od osrednjih v romanu, in naključno temnopolto žensko, ki na Dunaju, v Pratru, preživlja popoldan s svojim otrokom. Prizor se zdi pomembno izpostaviti, saj dobro povzame osrednjo temo romana in posredno pojasnjuje tudi njegov naslov.

Ani namreč v temnopolti neznanki prepozna sorodno dušo, domala samo sebe, vanjo po preprosti logiki projicira lastno zasužnjenost, lastno potlačenost, a v isti sapi v njej nemalo osupla prepozna svobodo, emancipiranost, izpolnjenost, žensko moč, ki njej sami ni bila dosegljiva in je tako tako zelo drugačna od moči mučenic, kakršne so sveta Magdalena, sveta Barbara, sveta Katarina, sveta Lucija ali sveta Agata, ki so ji večino življenja kot idoli naseljevale dušo:

»Ani je ta ženska povsem uročila. Njena skoraj črna koža, pokončna drža, resni, pozorni pogled, s katerim je merila otroka, suveren način, kako je sedela na klopi, vse to je Ani jemalo sapo. Preplavil jo je val občudovanja. Otrpnila je, a jo je vendar obšlo, da mora poskočiti in nekaj ukreniti, se vreči na kolena, vse naenkrat. Hip zatem jo je preplavila nežnost, ena sama nežnost, kakršne Ani še ni občutila ob pogledu na neznanega človeka. Najraje bi razširila roke in jih visoko iztegnila ali kar nekoga objela. Sveta Madona Čenstohovska, Mati božja, je šepetala, kaj se dogaja z mano? Potem pa jo je prevzelo globoko obžalovanje, da jo bo lepota, ki jo je ravno opazila, vsak trenutek zapustila.«

Trenutek prepoznanja je silovit in vse prej kot razumski, Ani preprosto začuti skupno usodo, vendar ob stiku ostane sama, brez odmeva, v nemi gluhoti: »Ne bi mogla reči, kaj je spoznala, vse in hkrati nič.«

Lastno življenje ji je, tudi v poznih letih, tako rekoč ob koncu, še vedno nekakšna uganka. Lahko se sicer ozira v preteklost in razmišlja o pokojni hladni mami Neži, lahko gleda v prihodnost in opazuje hčer Miro, ki z možem Martinom živi na Dunaju, vendar za vse doživeto, napetosti, odnose, občutke kakor da nima pravih besed, predvsem pa nima orodij, s katerimi bi zares lahko razumela in potencialno zgradila zaupnejši, pristnejši odnos tako do svoje mame kakor do sebe in hčerke. Prepad med njimi je velik in kljub poskusom zbliževanja se zdi do konca knjige nepremostljiv. Ženske vseh treh generacij koroških Slovenk ostajajo druga za drugo v temi: »Ani je nejeverno strmela v hčer z izbuljenimi očmi. Nič ne zastopiš, je rekla Mira, še nikoli nisi nič razumela.« Toda za nas, bralke in bralce njihove usode, v pripovedi zaživijo v vsej kompleksnosti in se pod tudi boleče rezko lučjo izrišejo kot (tudi zlovešče) sence starih čipk.

Pripoved se začenja na prelomu, ko je treba za to, da bi lahko mlajša generacija gradila na novo – Anin nečak, Mirin bratranec, bi rad hišo predelal v delavnico – staro izseliti in mami poiskati novo domovanje. Ekspozicija je torej klasična situacija mnogih (slovenskih) družin, ne le tistih na avstrijskem Koroškem oziroma v Podjunski vasi, kamor je umeščeno dogajanje, a tudi nadaljevanje z vsemi zamolčanimi izkušnjami, potlačenimi čustvi, odprtimi spori in sploh navzkrižnimi pogledi na odnos do Boga, doma, poklica, družine, otrok, partnerstva … se zdi docela domače in kljub specifiki zamejskega prostora univerzalno pereče.

V prvem delu se pripoved osredotoča predvsem na Miro, ki se začasno vrne v domačo vas, da bi asistirala pri selitvi oziroma mamo Ani sploh pripravila nanjo. Njen prihod v rojstno vas sproži nepričakovano zunanjo dinamiko, a tudi potovanje navznoter, soočanje s preteklostjo, z vsem doživetim. Podrobnosti iz Mirinega življenja, kasneje pa tudi iz življenja njene mame in babice, se pred našimi očmi odstirajo zlagoma, kot bi luščili čebulo: več listov olupimo, ostreje zareže, na dan mezijo spomini danes zrele ženske, ki je prelomila s tradicijo, zapustila domači kraj, odšla študirat in se v velikem mestu tudi ustalila. Na videz preprost in dandanes običajen podatek iz življenjepisa pri koroški Slovenki sproža občutke krivde:

»Bojevala se je z dejstvom, da lahko študira, saj je čutila nekakšno krivdo v razmerju do tistih, ki so ostali doma, ta pa se je mešala še z globljimi občutki krivde. Vedela je, da ji bodo ta vzpon oponesli pri vsaki najmanjši napaki, in še zdaj, po vseh letih, je imela občutek, da ni prišla prav veliko dlje kot v času študija, saj je mislila, da se mora opravičiti za vse, o čemer razmišlja, za kar se zanima.«

Pripoved torej nikoli ne juriša v srčiko problema, temveč se središču, ki se pravzaprav ves čas izmika in na novo izrisuje, približuje s počasnimi, previdnimi koraki, ne razgalja na silo, v želji šokirati, o težkih občutkih, travmatičnih izkušnjah, zamolčani preteklosti poroča prek osebnih spominov v središče postavljenih junakinj.

Spomin pa je, kot vemo, vselej toliko prizanesljiv, prikrojen, olepšan oziroma prestavljen v telo, da je doživeto mogoče prenesti, vsaj dokler telo ne zakriči po svoje, denimo v obliki poželenja, paničnih napadov, slabosti … V tem pogledu je roman res prepričljiv, z razumevanjem zapletenega procesa spominjanja in pozabljanja, kar je bila navsezadnje že naslovna tematika prejšnjega romana, domišljeno, predvsem pa subtilno načenja najobčutljivejše bivanjske teme, vse bolj ali manj povezane z osnovnim vprašanjem, kaj pomeni biti ženska v različnih časih, družbeno-političnih okoliščinah, konstelacijah. Razmeroma zgoščeno, a zgodbeno dobro utemeljeno, se v pripovedi pojavijo tematike travmatične izgube, spolne zlorabe, vojne, napetosti med podeželskim in mestnim življenjem, vprašanje jezikovne, narodnostne identitete, meje, odnosa do vere, Boga, telesa, užitka, družine, dela, preteklosti …

V romanu ima Mira kot najmlajša najbolj aktivno življenje, čeprav tudi njo ves čas vleče v spomin, otroštvo, zaznamovano s tragično smrtjo očeta; navsezadnje je tudi romanca, ki jo ob prihodu v vas splete z Jurijem, vrnitev v minuli čas, morda celo poskus spremeniti preteklost. Hkrati je Mira tista, ki ima v lastno usodo največ vpogleda, kar ji je omogočil prav odmik od primarnega okolja, prednikov in preprosto čas, v katerem ukvarjanje s samim sabo, z lastno psihologijo, ni več tabu, temveč potreba. Že v času študija sociologije jo je gnala želja, da bi usode žensk v svojem primarnem okolju doumela tudi skozi znanstveno raziskovanje. Vprašanja, ki jih je raziskovala – denimo, kako je potekal prehod iz ruralnega življenja v industrijsko dobo, kakšne možnosti izobrazbe so imele ženske nekoč, kako so usklajevale družinsko in poklicno življenje, zakaj je večina v primarnem okolju ostala ipd. – pa so bila zanjo tudi poskus razumeti samo sebe in najti svojo pot.

Prav v tem delu je roman najbolj sociološki, družben, pripoved skozi obujanje izsledkov raziskave približuje osebne zgodbe, a tudi na domala znanstven način razlaga kontekst, okoliščine. Z vpeljevanjem vinjetnih likov, kot sta prijateljica Sonja ali teta Dragica, se pogled na življenje konkretne zamišljene skupnosti tudi v nadaljevanju romana razširja, pridobiva nove zorne kote, ne pa tudi dokončnih odgovorov.

Pripoved se tako ves čas dogaja in gradi od spodaj, iz konkretnih usod ljudi, njihovih spominov, na neki točki začne delovati kot roman skupnosti, s posebnim poudarkom na ženskah, v kateri se nekatere tematike kar naprej ponavljajo, denimo neizpolnjujoča partnerska razmerja, hladni, tudi surovi odnosi, problem slovenske identitete, občutki (ne)pripadnosti ipd.

Odlika pripovedi Žensk v temi se izkaže prav v prikazu, kako je eno področje bivanja nemogoče ločiti od drugega ali tretjega, četrtega, da so torej problemi kompleksni ter bolj kot trdni in ravni betonski plošči podobni blatnim gmotam, sprimkom, zavozlanim klopčičem … Ko Mira na primer prijateljici pojasnjuje odločitev, zakaj je zapustila domači kraj, slovensko Društvo, ne pripoveduje o načelnih razlogih, velikih idejah, temveč o občutkih ujetosti, sramu, a tudi o begu pred spolnim nasiljem, ki ga je doživljala v najbližji okolici:

»Ampak šlo je za več, za prostor na svetu, ali kako naj rečem. Seveda je šlo za posredni pritisk, ki sem se ga hotela otresti. Pa sem se uklonila, priznam. Ampak veliko bolj me je tiščalo pomanjkanje denarja doma, ki sem se ga sramovala, kot sem se sploh sramovala še zaradi nečesa drugega, o čemer ti še nikoli nisem pripovedovala, zaradi izživljanja nad mano kot otrokom, v Beli, ko je oče še živel.«

Nekje prej pa z mamo razmišlja tudi o spominu, v katerega se ni hotela ujeti:

»Mira se je sklonila h grobu, da bi razrahljala trda tla. Doslej se je upirala misli, da bi se poglobila v smrt svojih prastaršev, saj se je bala, da se bo morala za nekaj opredeliti, pa četudi le za zgodovino svojih prednikov. Vedela je, da bi se ob ukvarjanju z njuno nasilno smrtjo nepreklicno preobrazila v ranjeno bitje, z vsemi dolžnostmi spominjanja, to pa se ji je boleče upiralo. Bala se je, da se kot potomka žrtev nasilja ne bi več rešila iz klopčiča vezi in ne bi mogla nikomur razložiti, zakaj se ne vidi kot Slovenko. Po tej zgodbi bi jo enkrat za vselej popredalčkali, kot na sodni obravnavi, na kateri nimaš besede, je pomislila in se hkrati zavedela, da je njen čezmerni strah pretiran in neumesten. Ko je posejala vijolice, je začutila tiščanje v grlu. Z nogami je trdo potlačila zemljo okoli sveže posajenega in se postavila k Ani, ki je ravno končala molitev in se prekrižala.«

Iz zgornjega odlomka tudi lahko vidimo, kako pripoved prehaja iz stvarne naracije v metaforično, mestoma tudi govorico sanj. Mešanica esejističnega, domala znanstvenega diskurza in docela pesniških postopkov, ki pripoved lirizirajo, skozi celotno knjigo ustvarja nezamenljivo dinamiko nenehnega zgodbenega in pomenskega razpiranja. In podobno se ponovi tudi na strukturni ravni, pripoved namreč ne ponudi nobenega enoznačnega odgovora, usode protagonistk ostajajo do zadnje strani razprte in posledično presenetljivo žive.

Ženske v temi izstopijo iz nevidnosti, njihovo doživljanje je približano do skrajnosti, poti spomina in s tem čustvovanja so razrahljane, življenja postavljena v kontekst časa in prostora, nikakor pa niso razrešena, morda le za spoznanje bolj pomirjena. In to predvsem v drugem delu, ko je v središče postavljena Ani in njena osebna pripoved, njen odnos z nedostopno mamo Nežo, »temno gorsko kraljico«, njeni občutki osamljenosti, zapuščenosti, dolgočasja, neizživetosti, zamujenih priložnosti.

V romanu vsaj dvakrat nastopi motiv odpiranja škatel, ki preraste v osrednji simbol romana. Najprej škatle s študijskim gradivom odpira Mira, ki s tem izkopava pozabljeno in zamolčano, v sklepnem delu pa predale in škatle s svojimi osebnimi predmeti, fotografijami odpira mama Ani. Na tem mestu pa nastopi tudi temeljni preobrat, uvid, da je škatle vendar mogoče tudi polniti! »Kaj, če bi tudi jaz sestavila zapuščino te vrste, preden bo šlo vse v nič, škatlo s spominki? se je domislila.« In se sprijaznjeno preselila … v spomin. In to je le eden od ganljivih zaključkov romana brez zaključka.

Tudi prevod je odličen, a se ob njem velja vprašati, ali morajo tudi v zgodbi, ki je vendarle pisana danes in se tudi dogaja tu in zdaj, poti vselej nekam držati, nikoli voditi ali peljati. Knjiga zaradi izbranega (prevodnega) jezika, ki upošteva oziroma vpeljuje tudi nekatere narečne izraze, deluje bolj klasično kot moderno, a kot celota vendarle prepričljivo in zaokroženo. Se pa pri takih knjigah seveda vselej poraja radovednost, s kakšno občutljivostjo in kakšnimi jezikovnimi sredstvi bi avtorica pripoved izpisala v slovenščini.

Vsekakor so Ženske v temi pomembo delo, h kateremu se lahko vedno znova vračamo, prebiramo posamezne odlomke in razmišljamo, kako je biti ženska v svojem času in prostoru. Maja Haderlap namreč tudi nam podarja jezik, s katerim je mogoče najbolj zbito in utišano razrahljati, nežno ozvočiti in navsezadnje vzdržati.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.