Ali je mogoče občinstvu nekega berlinskega gledališča leta 2014 pripovedovati o vojni v nekdanji Jugoslaviji, o obleganju Sarajeva in o ženskah, ki so bile posiljene med vojno v Bosni – ter uspešno prodajati predstavo, ki pripoveduje prav to zgodbo? Kaže, da je. Prav tako zgodbo že nekaj časa ponavljajo in že nekaj časa jo občinstvo v dvorani berlinskega gledališča Maxim Gorki Theater nagrajuje z aplavzi, pripovedujejo pa jo člani zasedbe predstave Common Ground. Neki nemški kritik je to zgodbo označil kot gledališko senzacijo.
Common ground je avtorski projekt izraelske režiserke Yael Ronen in članov zasedbe predstave. Sedem igralcev, med njimi dva Srba in tri Bošnjakinje, je dva od svojih igralskih kolegov, Nemca in Izraelko, za pet dni odpeljalo v Sarajevo, kjer naj bi drug drugemu poskusili pojasniti, kaj sem jim je zgodilo v času vojne na območju nekdanje Jugoslavije – in kako to, da so se znašli skupaj v Berlinu, pri gledališkem projektu. Na osnovi vtisov s petdnevnega potovanja je nastala predstava Common Ground
Gre za dokumentarno gledališče, za zgodbo igralcev, ki domala vse življenje živijo v Nemčiji, kamor so pribežali pred vojno v Jugoslaviji. Izraelska igralka Orit Nahmias, režiserkin alter ego, na začetku predstave pojasni, da je že sodelovala pri podobnih projektih, poskušala je ustvarjati predstave z Izraelci in s Palestnici, vendar so vsi ti projekti večinoma propadli. Igralka kot pojasnilo za njihov propad navaja problem »dveh narativov« v zgodbi o izraelsko-palestinskem konfliktu. Kljub temu se je odločila, da poskusi še enkrat, tokrat s spopadom, ki je ne zadeva in ki ni imel dveh, ampak šest narativov. To so narativi dežel, ki so nekoč sestavljale Socialistično federativno republiko Jugoslavijo. Predstavniki nekaterih od teh narativov so igralke Jasmina Musić in Mateja Meded iz Bosne in Hercegovine ter Vernesa Berbo, ki je med vojno prispela v Berlin kot mlada, že izoblikovana sarajevska igralka, in igralca Aleksandar Radenković in Dejan Bućin, prvi iz Novega Sada, drugi iz Beograda.
Besedilo predstave Common Ground pretežno sestavljajo s čustvi nabiti drobci osebnih usod igralcev. Denimo zgodba deklice, katere oče je izginil v Prijedoru, povedana prvoosebno, iz glave taiste deklice, ki zdaj kot mlada igralka stoji na odru Gledališča Maxim Gorki v Berlinu. Ali zgodba Vernese Berbo, ženske, ki je bila pred obleganjem Sarajeva v zgodnjih dvajsetih letih, zaljubljena v DJ Džema in v svoje mesto. Ali pa zgodba Aleksandra Radenkovića, nekoč dečka, ki so ga starši »pravočasno« spravili iz Jugoslavije in ga odpeljali v Nemčijo, ki pa tudi v Nemčiji ni mogel pobegniti pred mračnimi izkušnjami vojne na ozemlju, ki ga je zapustil. Kot protiutež težkim izkušnjam »jugoslovanskega« dela ekipe se je kot uspešen izkazal lik nemškega igralca Nilsa Bormanna, ki skupaj s svojimi kolegi odpotuje v Sarajevo, posluša zgodbe o vojni in pogosto ponavlja verstehe ich nicht, »ničesar ne razumem«, kajti Nilsu, nemškemu igralcu, ki je seznanjen samo z dobro organiziranimi nemškimi vojnami, se zdi državljanska vojna v Jugoslaviji precej neorganizirana.
V dolgem in silovitem prvem prizoru liki pred mikrofonom, v nenehnem gibanju in ob hrupni glasbi, svoje usode postavljajo v zgodovinski kontekst 20. stoletja. Tako se gledalci ob glasbi Nirvane spominjajo časa, ko je Steffi Graf prvič in še drugič osvojila pokal Wimbledon in ko je Nemčija prešla na petštevilčne poštne številke, sočasno pa se je začelo obleganje Sarajeva, na beograjskih demonstracijah proti Miloševiću sta bila ubita dva človeka, Slovenija je razglasila neodvisnost … Režiserka Yael Ronen ob pomoči članov zasedbe na koncu prvega prizora s kratkim in jasnim stavkom nemškemu gledalcu poda idealen fokus: »Leta 1991 se Nemčija združuje, preostanek sveta pa razpada.« In v hipu, ko je gledalec postavljen v zgodovinski kontekst in ima pred očmi vzporednico med Nemčijo, ki se vzpenja iz pepela, in Jugoslavijo, ki bo pepel šele postala, se predstava Common Ground spretno preusmeri k osebnim zgodbam. Po napadu na čute gledalcev iz prvega prizora je zdaj odprt pogled na mirnejši zaplet, na rekonstrukcijo potovanja igralske ekipe v Sarajevo, do katerega pride več kot dvajset let po obleganju mesta.
Zgodba s potovanja se začne s spomini igralke Vernese Berbo, najstarejše v ekipi in edine, ki je doživela obleganje Sarajeva. Svojim kolegom pripoveduje o tem, kako je bila prepričana, da bodo Olimpijske igre v Barceloni leta 1992 odpovedali, saj ni mogla verjeti, da bo svet dovolil olimpijske igre v času, ko je konec dvajsetega stoletja eno od olimpijskih mest pod okupacijo. Igralci so bili med bivanjem v Sarajevu nameščeni v hotelu Holiday Inn, zgradbi z mračno zgodovino. Njihove sobe so bile v bližini tiste, iz katere je Radovan Karadžić opazoval zasedeno mesto. Igralci na odru rekonstruirajo pogovor z bosanskim točajem iz Holiday Inna, ki pripoveduje, kako je hotel deloval med vojno. Tema tega prizora je resna in zapletena: najmlajša članica ekipe, igralka Jasmina Musić, je jezna, ker je Ratku Mladiću dovoljeno obiskati grob svoje hčerke, medtem ko številni ljudje zaradi zločinov njegove vojske sploh nikoli niso našli grobov svojih najbližjih. Dialog je napet in se sklene s prepirom, v katerem igralci omenjajo krivdo in haaško sodišče (igralec Aleksander Radenković se jezi, ker v Haagu obsojajo samo Srbe), pripelje pa tudi do hrvaškega generala Anteja Gotovine, ki so ga na Hrvaškem pričakali kot junaka … Skratka, ne igralcem in ne režiserki ni bilo mar, ali se bo nemški oziroma kateri koli gledalec ob posameznih prizorih spraševal, o čem govorijo ljudje na odru. Prav nasprotno, izraelska režiserka je postregla s čustvi kot najboljšim sredstvom za pojasnjevanje celo najbolj zapletenih tem, igralci pa so s svojo iskreno igro gledalcem predstavili to, o čemer so razmišljali in kar so občutili, ko so hodili po mestu, ki je bilo del vojne, ki jim je spremenila življenje. Toda njihove izkušnje so različne v vseh pomenih, skupaj z dobrimi dramaturškimi posegi Irine Szodruch pa so služile kot različni pogledi na zapleten položaj, o katerem je govor. Odlični dramaturgija in režija predstave Common Ground dosežeta, da se vojna zgodba, opisana z zornega kota posamičnih izkušenj, na trenutke zdi preprostejša.
Dialogi o vojni so kombinirani s komičnimi spomini igralcev, nekajkrat tudi s kratkimi glasbenimi premori (igralka Vernesa Berbo bleščeče izvede pesem Sarajevo, ljubezen moja, igralec Dejan Bućin pa uspešno posnema Partibrejkerse) in z absurdnimi vprašanji Nemca Nilsa, ki eni od igralk, medtem ko ta govori o nikoli najdenih truplih ubitih v vojni, predlaga, naj na to vprašanje poskuša pogledati z drugega kota. Nils je ljubitelj književnosti Arthurja Clarka in ne zavrača možnosti, da so ljudi, ki so izginili med vojno na območju SFRJ, nemara ugrabili vesoljci. Tako predstavi uspe, da se zlahka izvije iz vojnih tem, v katerih bi se utegnila tudi izgubiti. To na videz lahkotno ukvarjanje z resnim besedilom je posledica tega, da je tudi režiserka tujka v témi državljanske vojne v Jugoslaviji, s čimer se je izognila temu, da bi bil njen zorni kot eden od narativov konflikta.
S prepletanjem osebnih izkušenj se ekipa predstave Common Ground ni izognila niti še posebno pomembnemu in univerzalnemu vprašanju – vprašanju krivde. Toda ne tiste, ki jo označujemo z odgovorom na vprašanje »Kdo je kriv?«. V prizoru, ki se ukvarja s to temo, igralska ekipa obišče Bakiro Hasečić, predsednico Združenja posiljenih žensk BiH, ki jim z mirnim glasom pripoveduje svojo velikokrat povedano zgodbo o posilstvih, ki so jih med vojno v Bosni zagrešili Srbi. Aleksandar Radenković v svojem najboljšem in obenem najmočnejšem prizoru celotne predstave Common Ground izrazi prepričanje, da ga izraelska kolegica »čudno gleda«, kot bi od njega pričakovala izraz krivde, ker je Srb. In nato: Aleksandar Radenković na praznem odru, med telesno napornim boksanjem z nikomer, skuša poiskati vzrok za ta svoj občutek. Sprašuje se, ali bi se moral počutiti kriv, ker je njegov narod zagrešil zločin. Spominja se, da ga takrat, ko se je začela vojna, sploh ni bilo v Srbiji. Sprašuje se, zakaj bi se moral počutiti drugače od kogar koli drugega. Spominja se, da je bil po zaslugi svojih staršev v Nemčiji že pred začetkom vojne. Spominja se tudi, da se je nekaj let pozneje, leta 1999, zabaval po klubih, medtem ko je ostale člane družine v Beogradu bombardiral Nato. In da je to pravzaprav edina krivda, ki jo čuti, krivda, da je živel lahkotno in srečno, medtem ko so ljudje, ki jih ima rad, živeli v strahu pred novimi bombardiranji. Tako je ekipa predstave Common Ground tudi vprašanje krivde omejila na posamezne občutke tistih, ki se spominjajo svojih zgodb. To je še ena odlična rešitev in obenem uspešen umik predstave s položaja, v katerem bi se zgodba v iskanju odgovora na težko vprašanje »Kdo je kriv?« utegnila grdo zaplesti.
Tudi brez pretirano patetičnega konca, ko igralska ekipa objeta prepeva, bi bila predstava enako dobro dokumentarno gledališče, ki bi berlinskemu občinstvu iskreno in precizno skozi umetnost podala posamične izkušnje igralcev različnih generacij, združenih v izkušnji vojne, ki je pripeljala do konca SFRJ.
Common Ground je predstava, ki še ni bila na ogled v državah, o katerih je govor. Bilo bi več kot zanimivo, če bi bili pred ljubitelje gledališča v Sloveniji, Hrvaški, Črni gori, Srbiji ter Bosni in Hercegovini postavljeni igralci, ki jim govorijo zgodbo o dobro znani vojni, vendar v nemškem jeziku in s podnapisi, kajti z odra bi jim govorili igralci, ki so prav zaradi vojne, o kateri govorijo, ta območja tudi zapustili, v gledališču pa nikoli niso govorili v svojem maternem jeziku. Tako je ekipa Common Grounda izvedla umetniški »trik«, ki ji utegne zagotoviti uspeh, kjer koli bo igrala to predstavo: igralci Nemcem pripovedujejo zgodbo, ki ni nemška, vendar v nemškem jeziku, »Jugoslovanom« govorijo zgodbo, ki je njihova, vendar v jeziku, ki ni jezik »Jugoslovanov«, preostanku sveta pa inteligentno in čustveno govorijo o sledeh, ki jih vojna zapusti v ljudeh, kjer koli že poteka in v katerem koli jeziku že.
Prevedla Aleksandra Rekar