Luka lovi, Marko miži je zbirka drobnih zgodb iz družinskega vsakdanjika. Marko in Luka sta bratca, s katerima bralci preživimo dobro leto. Po nekaj začetnih vragolijah odpotujemo z njima na morje in k jezeru, nato pa z Markom v prvi razred, z Lukom pa v drugega. Na koncu leta, ko Marko že tako dobro piše, da kakšno besedo v Lukovem zvezku, ki se mu ne zdi najbolje izbrana, kar pobriše in na novo napiše s pisanimi črkami, pa spet na počitnice.
Marko in Luka nikoli nista sama. Ponavadi sta z njima mamica in očka, mlajša bratca in sestrica, ki jo spoznamo šele sredi knjige, ko se stiska v maminem naročju in pije po steklenički. Le kje je bila prej, se lahko vprašamo z malimi (so)bralci. Prosti čas pa z Markom in Lukom pogosto preživljata tudi babica in dedek. Z njima gresta na bazen, pa k jezeru, v katerem živi zmaj, na čokoladno goro in na igrišče. Marko bi dedka vzel tudi v šolo, da bi mu obuval čevlje, šilil barvice in iskal prave strani v delovnem zvezku. Čeprav zna vse to tudi Marko sam, le nekaj pravih besed in potrpljenja je potrebnega. Knjiga Luka lovi, Marko miži je nenazadnje tudi knjiga o kuhanju mule, o joku in smehu, o loputanju vrat, o stikanju za sladkarijami in o kakšnem »Ne!« več, kot bi si ga fanta želela. In o odraslih, ki se znajo v pravem trenutku oglasiti s: »Stop igra!« ter odpihniti slabo voljo. Predvsem je to knjiga o toplih družinskih odnosih.
Kot učiteljica slovenščine, pogosto v večjezičnem okolju, knjižničarka, strokovna sodelavka Cicibana in Cicidoja, avtorica in soavtorica beril, delovnih zvezkov in številnih strokovnih prispevkov ter nenazadnje ustvarjalka leposlovnih del, ki jih namenja predvsem najmlajšim bralcem, ima Barbara Hanuš bogate izkušnje na področju bralne kulture, kjer se odnos do knjig pogosto povezuje z odnosom do drugega, s srečevanjem, z učenjem strpnosti in (medkulturnega) dialoga. Vse to odmeva tudi v delu Luka Lovi, Marko miži. Kratke zgodbe so idealne za družinsko branje. Lahko beremo skupaj, z mladim bralcem v naročju. Ali pa zgodbe mladi bralec, ki morda šele osvaja branje, bere sam, odrasli pa ponudimo samo ušesa za poslušanje in/ali naročje za pogovor.
Luka in Marko s svojimi težavami in rešitvami zanje, s svojimi dogodivščinami in pogruntavščinami bosta mladim bralcem in poslušalcem blizu. V kratkih zgodbah je dovolj akcije in smeha, da bodo všeč Lukovim in Markovim vrstnikom. Hkrati pa se v drobnih pobliskih v družinsko življenje skriva marsikatera modrost in izhodišče za pogovor, ki ga lahko izkoristijo starejši (so)bralci.
Zgodbe o Marku in Luku, kot zapiše tudi avtorica v spremnem besedilu, že dolgo izhajajo v revijah Ciciban in Cicido, sedaj pa so izšle zbrane v zbirki dvainštiridesetih zgodb. Dejstvo, da so zgodbe izhajale že v revijah, zaslutimo tudi pri branju knjige. Ne le, da spremljamo po eno zgodbo za vsak mesec, kot so pač izhajale v revijah, revijalne predobjave odmevajo predvsem v likovni podobi. Zgodbe je namreč ilustriralo šest vrhunskih ilustratorjev: Marta Bartolj, Suzi Bricelj, Maša Kozjek, Polona Lovšin, Igor Šinkovec in Ana Zavadlav. Vseh šest je izjemno upodobilo otroško nagajivost, toplino medsebojnih odnosov, otroški svet in lepoto skupnih trenutkov – na plaži, na snegu, za mizo. Vsak od ilustratorjev pa si je naslovna junaka in njuno družino zamislil nekoliko po svoje. Plešastemu očiju tako včasih zrastejo lasje, suhljatemu dediju pa trebušček.
»Kako je Marka narisala Maša Kozjek? Kako pa Marta Bartolj? Kako bi ga narisali vi? Kako smešen je Marko v zgodbah, ki jih je ilustriral Igor Šinkovec! So vam všeč ilustracije Suzi Bricelj in Polone Lovšin? Tako kot si vsak bralec v svoji glavi ustvari podobo likov, o katerih bere, se tudi vsak ilustrator odloči, kako bo zgodbo ilustriral. Zanimivo je opazovati njihove slike.« Tako zapiše Barbara Hanuš v spremnem besedilu.
Različne upodobitve slovenskih ilustratorjev so lahko še eno, prav imenitno izhodišče za pogovor z otrokom. Tak pogovor nam bo pozornost preusmeril k ilustracijam, mimo katerih starejši sobralci pogosto kar preveč hitimo, odprl pogovor o naši lastni domišljiji (kako pa si mi predstavljamo Marka? ), nam dal možnost, da se še za nekaj trenutkov pomudimo pri Marku in Luku pa njunih bratih Jaru in Kevinu ter sestrici Diani (kje vse jo najdemo?).
Kaj pa če mladi bralec zgodbe prebira sam? Ga bo zmotilo, da se barva Markovih las menja in da si očka mimogrede obrije zares košato brado? Mladi bralci so namreč pogosto zelo natančni opazovalci in strogi ocenjevalci.
Knjižna izdaja zgodb o Marku in Luki, ki sta jih v preteklih letih prinašala Ciciban in Cicido, je nedvomno zelo dobrodošla. Prinesla nam je premišljeno zasnovane, hkrati pa hudomušne in tople zgodbe, napisane s posluhom za ciljno publiko. Dejstvo, da so poprej izhajale v revijah in se v njih družile z različnimi ilustratorji prinaša svoje prednosti in slabosti. A po mojem mnenju lahko potencialne slabosti knjige (npr. dejstvo, da oči kar naprej menja frizure) rešimo s pogovorom ob knjigi, ta pa je, kot bi se lahko podučili že pri Markovi in Lukovi babici, vedno dobrodošel.
Barbara Hanuš: Luka lovi, Marko miži, Mladinska knjiga, ilustracije Marta Bartolj et al, Ljubljana 2022.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
