Drage bralke, dragi bralci,
nič nas ne združuje bolj kot delo, naša dolžnost, pravica, privilegij. Ne glede na čas, politični sistem in svetovnonazorsko prepričanje, je spoštovanje sočlovekovega dela nekaj, na kar bi večkrat morali pomisliti. In ker ne – imamo k sreči 1. maj, praznik dela, ki nas na to opominja. Da sami ne bi zmogli preživeti – in da sami ne bi mogli delati ničesar, če ne bi imeli rudarjev, tiskarjev, gozdarjev, učiteljev, zdravnikov, kmetov, inženirjev, pravnikov, novinarjev, uradnikov, zidarjev … in vseh drugih, ki nam s svojim znanjem in delom lajšajo, ali pa – kot umetniki – celo osmišljajo življenje. Vsi smo povezani v verigo, v kateri bi vsak člen moral stremeti k skupnemu cilju, boljšemu življenju za vse. Še posebej v negotovih časih.
Tega nihče ni ubesedil bolje od Georga Orwella v delu Pot v Wigan (prevedla Tina Mahkota), čigar odlomek vam v branje ponujamo ob današnjem prazniku. In ne pozabite, “da je revščina revščina, pa naj bo orodje, s katerim delaš, kramp ali nalivno pero.”
“Praktično vse, kar počnemo, od lizanja sladoleda do prečkanja Atlantika in od pečenja kruha do pisanja romana, obsega uporabo premoga, neposredno ali posredno. Za vse početje v miru potrebujemo premog, če izbruhne vojna, ga potrebujemo še toliko bolj. V času revolucije mora rudar nadaljevati z delom ali pa se mora revolucija ustaviti, kajti tako revolucija kot reakcija potrebuje premog. /…/ Zato, da lahko Hitler paradira s pruskim korakom, papež denuncira boljševizem, da se navdušenci za kriket lahko zberejo na osrednjem londonskem igrišču Lord’s, da lahko poženščeni pesniki drug drugemu praskajo hrbet, mora prihajati premog. Vendar se tega ne zavedamo v celoti; vsi vemo, da ”premog moramo imeti”, redko ali nikoli pa ne pomislimo, kaj vse zahteva pridobivanje premoga. Tukaj sedim in pišem pred svojim udobnim kaminom na premog. April je, pa še zmeraj potrebujem gretje. /…/
Tako je z vsemi vrstami manualnega dela; ohranja nas pri življenju, mi pa pozabljamo na njegov obstoj. Morda lahko rudar bolje kot kdorkoli drug zastopa tip manualnega delavca, in to ne samo zato, ker je njegovo delo tako pretirano strašno, temveč tudi zato, ker je tako življenjsko potrebo, a vendar oddaljeno od naših izkušenj, tako rekoč nevidno, da smo sposobni pozabiti nanj, kot pozabimo na kri v svojih žilah. Na neki način je opazovati rudarje pri delu celo ponižujoče. V tebi porodi trenuten dvom o lastnem statusu ”intelektualca” in o ljudeh, ki so nekaj višjega. Kajti šele tedaj doumeš, tisti čas vsaj, ko opazuješ njihovo delo, da rudarji potijo krvavi pot zato, da lahko ljudje, ki so nekaj višjega, nekaj višjega tudi ostanejo. Vi in jaz in urednik Timesove literarne priloge in vsi tisti poženščeni pesniki in canterburyjski nadškof in Tovariš X, avtor dela Marksizem za malčke – vsi mi v resnici dolgujemo hvaležnost za relativno dostojnost svojih življenj tem ubogim podzemnim težakom počrnelega videza in grl, polnih premogovega prahu, ki z rokami in trebušnimi mišicami iz jekla brez prestanka krampajo.”
Živel 1. maj!
