»Črni časi,« se mi potoži prijateljica po telefonu. »Preždela bi celo življenje doma, nobene energije nimam, istočasno sem pa ves čas tesnobna,« pojasni. »Nazaj v maternico in rolete dol,« sočustvujem jaz. Negativne novice te na naslovnicah časopisov čakajo že ob kavi, če pa se ti nasmehne sreča in kakšno vendarle izpustiš, bo čez dan gotovo priplavala po službenem hodniku – to je, če službo sploh (še) imaš. Kako torej delovati v svetu, ki nas, kot se zdi, vsak dan bolj pušča na cedilu?
Med popularnejšimi odzivi je gotovo intelektualni cinizem: nekakšen hate-watching modus operandi, pri katerem slabe novice vestno konzumiramo, predelujemo in umeščamo v kontekst, nato pa jih pospremimo s komentarjem, ki sporoča, da sicer dobro vemo, kako obupne so stvari, vendar nas to ne gane več pretirano. Pogosto je cinizem tudi način komunikacije, povezovanja z drugimi. Toda namesto občutka, da prostor za spremembo vendarle obstaja, prej poglablja otopelost, z njo pa vtis o razvrednotenosti t. i. progresivne družbe. Četudi ni nujno tako, pa se kmalu znajdemo v klasičnem kavlju 22 – ni zares pomembno, ali nam globoko v sebi vendarle je mar, pomembna so dejanja, ki to pokažejo. In ko dejanj več ni, tudi zlo nima več ovir na svoji poti – nasprotno, zmeraj hitreje gre, pljuska čez robove struge in se v grozečih valovih zliva proti nam, ki v strahu čakamo na rezultat.

Ena mednarodno najbolj uveljavljenih hrvaških pisateljic Ivana Bodrožić v svojem romanu Sinovi, hčere govori tudi o tem: na subtilen, a precej neposreden način prikazuje, kako se v družbi razočaranja, jeze in nestrpnosti neizogibno reproducira tudi nasilje. Kako vertikalno curlja skozi generacije v družini in položaje moči v družbi ter horizontalno med nami samimi, ko ne dopuščamo drugačnosti, ko se bojimo sprememb in ko prioritiziramo svojo cono udobja tudi takrat, ko bi morali požreti svoj ego in biti tam za druge.
Knjiga je razdeljena na tri dele, v vsakem pa spregovori eden izmed protagonistov: Lucija, njen partner Dorian in njena mama, ki ostaja brez imena. Kljub navidezni ločenosti pripovedi vsi svojo zgodbo gradijo v odnosu do drugih, zato se posamezni dogodki vračajo, vsakič osvetljeni z nekoliko drugačne perspektive. Avtorica tako razgrinja večznačnost in kompleksnost tistega, kar pogosto dojemamo kot eno samo resnico, hkrati pa nam omogoča, da iz posameznih, mestoma nasprotujočih si pogledov postopoma sestavljamo širšo sliko.
To je še posebej opazno pri Lucijini mami, ki skozi hčerino pripoved deluje predvsem kot konservativna in čustveno manipulativna oseba, v tretjem delu pa se skozi lastno zgodbo pokaže kot precej kompleksnejši lik – kot oseba, ki se ljubezni nikoli ni naučila izraziti drugače kot skozi očitke, ker je tudi sama ni bila zares deležna. »Moj DNK je bil stkan v glineni hišici prababice, dvaindvajsetletne vdove s štirimi otroki, ki se je preživljala s služenjem po hišah,« Lucija nakaže medgeneracijsko prenašanje travm. »Vendar mi je ob vsem tem jasno, da je bila nezmožnost emancipacije v mojem genskem zapisu, verjetno pa tudi v njenem,« se v redkih trenutkih razumevanja naveže še na mamo.
Tudi naslov Sinovi, hčere nas nagovarja na več nivojih. Razumemo ga lahko skozi njegovo vsebino, saj avtorica skuša aktivno prikazati, da ni nihče ločen od svojega neposrednega okolja in družinske zgodovine. Vsi smo sinovi in hčere nekoga, čigar pot je zaznamovala tudi našo. Po drugi strani pa se subtilno nanaša tudi na (mentalno) prehajanje – na Doriana, ki bo za mnoge hči, čeprav je v sebi od nekdaj sin.
Kljub navidezni ločenosti pripovedi vsi svojo zgodbo gradijo v odnosu do drugih, zato se posamezni dogodki vračajo, vsakič osvetljeni z nekoliko drugačne perspektive.
Pisateljica, ki je za delo prejela prestižno književno nagrado Meše Selimovića, zgodbo umešča v postjugoslovanski prostor sodobne Hrvaške, ki ga vse bolj zaznamujejo nacionalizem, družbena nestrpnost in sovražni govor. Njena iskriva duhovitost, jezikavost in besedna ostrina, ki v odličnem prevodu Miša Renka še dodatno zasijejo, pri tem ne prizanašajo nikomur. Še posebej neizprosna je do Lucijinega brata Tomislava: »Odkar je našel Boga, kakor se to včasih zgodi skrajnežem, ljudem, ki ne premorejo dovolj poguma, da bi v negotovosti življenja našli mir v sebi, je tudi njega na koncu poti objestneža pričakal vsemogočni Bog, muhast in naklonjen bizarnim pravilom.«
Ko se Lucija znajde v bolnišnici, naj bi prav ta Bog Tomislavu dal moč za soočenje z nepokretno sestro – isti Bog, ki mu je, kot cinično pripomni Lucija, »dal moč tisto lansko pomlad, ko je ves zaripel v obraz stal na stojnici sredi mesta in neznane ljudi cukal za rokav ter jih skušal prepričati, naj podpišejo papir, ki bo zakonsko omogočal, da boš spoznan za bolnika, označen kot izmeček, kot bitje nižje vrste, razčlovečen v vseh pogledih«. Kaj vse smo pripravljeni narediti v imenu idej – in kako zlahka v njihovi skrajnosti spregledamo človeka, ki stoji pred nami!
Ob tem avtorica izpostavlja tudi manj opazne primere pozitivne diskriminacije, ki kljub dobronamernosti pogosto vodijo v izključevanje ter poglabljanje že obstoječega občutka drugačnosti. V knjigi opisuje, kako se je Lucija, ko je obiskovala očeta v zdravilišču, igrala z otroki, ki so jih med vojno poškodovale granate: »Med nami ni bilo nobene razlike, dokler nas na to niso spomnili tuji pogledi, polni sočutja,« zapiše.
Kljub temu pa je knjiga več kot zgolj ogledalo družbi. Avtorica je na pogovoru na Vodnikovi domačiji namreč povedala, da njen namen ni bil obsojati posameznikov, temveč predvsem pokazati, kako lahko ljudje postanejo »tako kruti in brez občutka … čeprav je življenje tako kratko«. Še posebej do pripadnikov manjšin, ki jih morda sami niso niti nikoli spoznali in ki jih desna politika rada prikazuje kot pošasti. V resnici pa ljudje, ki naj bi nam vzeli službe, otroke, žene, stanovanja …, pogosto nimajo niti možnosti, da bi bil njihov glas slišan, kaj šele, da bi se lahko branili. »Želijo si zgolj (pre)živeti,« je na pogovoru pojasnila avtorica.
Kljub temu pa je knjiga več kot zgolj ogledalo družbi. Avtorica je na pogovoru na Vodnikovi domačiji namreč povedala, da njen namen ni bil obsojati posameznikov, temveč predvsem pokazati, kako lahko ljudje postanejo »tako kruti in brez občutka … čeprav je življenje tako kratko«.
V knjigi se to jasno pokaže pri obeh glavnih likih: eden kot pripadnik manjšine metaforično nima glasu, drugi ga po prometni nesreči izgubi tudi dobesedno; eden se v svojem telesu počuti ujetega, drugi lahko tudi v resnici premika zgolj oči; oba sta ujeta v kletki telesa, ki ju je zatajilo. Njuni izkušnji pa povezuje tudi tišina – pri enem vsiljena, pri drugem naučena kot pogoj za sprejetost: »Veliko molka je treba, če ne želiš biti ›izjema‹, vendar se zaradi takšnega molka nihče ne zgraža, saj je značilen za bivanje v družbi in nas oblikuje tako, da se ji dobro prilegamo. Razen v primerih, ko je ›izjema‹ temelj tvojega obstoja, ko se boj, da bi se vključil v katerokoli družbo, začenja z obrisi tvojega prvega odseva v ogledalu,« zapiše Bodrožić.
Prav zato je ključno, da se take knjige pišejo – ter izdajajo in berejo: težko si predstavljamo, kako drugi doživljajo svet, še posebej, če jih družba vsak dan opominja na njihovo drugačnost ali jih zanjo celo kaznuje. »Vsi se še spominjamo, kako je bilo, ko smo se pri trinajstih letih pogledali v ogledalo in to, kar smo videli, ni imelo zveze s tem, kar smo čutili navznoter. Ni treba biti transspolen, da se lahko s tem poistovetiš – samo pomnoži ta občutek s sto in ga razširi na celo življenje,« je še povedala Bodrožić.
S tem, ko je svoj glas in položaj uporabila za ta roman, nam je dala priložnost, da poskušamo razumeti, razvijati empatijo in biti bolj strpni do sveta zunaj naše neposredne resničnosti. Slednja se namreč skriva v drobnih detajlih, na katere morda ne bi pomislili, če jim ne bi Bodrožić v knjigi namenila posebnega prostora. Najdemo jo v opisu, kako lahko ena neporavnana guba na rjuhi nekoga, ki se ne more premakniti, boli vso noč; kako mu slabo zagrnjena zavesa onemogoči spanec; kako je prisiljen poslušati besede, ki ga ranijo, ker je njegov obstoj neupoštevan.
Namesto da ljudi razvrščamo na podlagi etnične ter verske pripadnosti ali spolne usmerjenosti, bi morala biti naše merilo empatija, zapiše avtorica. »Mora nas zanimati, kaj so počele naše mame in babice, ne zaradi sebe, ampak ravno zato, da znamo stopiti ven« – iz lastne izkušnje, iz lastnih meril – in pogledati na svet skozi doživljanje drugega. Če že ločujemo, potem ločujmo med tistimi, ki so se pripravljeni vživeti v druge, in tistimi, ki ne. »Pomembno je, da smo v življenju prisotni za druge ljudi, potem šele, da poskrbimo zase,« v intervjuju za MMC ubesedi za današnji čas precej radikalno misel. To zahteva zavesten trud, odraža pa se že v navidezno majhnih trenutkih: ko nas nekdo na nekaj povabi, pa mu ne sporočimo, da nas ne bo, ker »tako ali tako pridejo drugi«; ko se nekdo opogumi in nam napiše prvo sporočilo, pa ga pustimo čakati v njegovi ranljivosti; ko se odpeljemo mimo človeka s predrto gumo, ne da bi vprašali, ali potrebuje pomoč; ko zaradi lastnega položaja spregledamo položaj drugega.
Prav v teh trenutkih se odločamo tudi, kakšno družbo ustvarjamo. Če se nam zdi, da je vse v kurcu, je to razlog več, da fajtamo naprej. Lažje se je zaviti v celofan cinizma in svoje nedelovanje upravičiti s tem, da tako ali tako nima smisla, kot vztrajati, ko se trud zdi zaman in bi raje počeli kaj drugega. A preden empatijo izpustimo iz družbe kot helijev balon iz roke majhnega otroka, se vprašajmo: Je to svet, v katerem si želimo – ali sploh zmoremo – živeti? Vsi se kdaj znajdemo v manjšini, vsi se kdaj počutimo nerazumljene in osamljene, vsi tu in tam potrebujemo pomoč. Boj za empatijo je zato tudi boj za svet, v katerem nam bo vsem bolje.
Kritika je objavljena s pomočjo Javne agencije za knjigo.
