Protagonist (oziroma protagonistka) dokumentarnega romana sodobnega hrvaškega pisatelja Pavaa Pavličića je verjetno eden izmed največjih, a tudi najbolj izmuzljivih, kar si jih lahko zamislimo ̶ reka Donava. »Da bi vse ostalo isto, se mora vse spremeniti; da bi se vse spremenilo, mora vse ostati isto,«pravi pripovedovalec o Donavi.Ker je delo razdeljeno na dvanajst poglavij, od katerih vsako ustreza enemu mesecu, preobrazbam veletoka bralec najprej sledi skozi nenehno kroženje letnih časov: od trdno zamrznjene reke, ki služi kot most do drugega brega, do prvih pogumnih kopalcev in rečnega prometa v zgodnji pomladi, živahne poletne kopališke in ribiške sezone ter postopnega jesenskega umirjanja. Spreminjanje Donave pa poteka tudi v linearnem, zgodovinskem smislu (»To so bile prave ladje, ne pa te zdaj,« nam potoži pripovedovalec), zanje pa je seveda bolj ali manj odgovoren človek, ki na reki postavlja nasipe, industrijo, jo preoblikuje in regulira. Spremembe Donave narekujejo utrip življenja na njenih bregovih, usmerjajo rečni promet, ribiče, kopalce in veslače, zato Donava ni samo pripoved o neki reki, temveč avtor z največjo skrbnostjo zarisuje tudi etnološki, zgodovinski in družbeni vidik življenja v Podonavju.
Zelo zanimiva je naratološka shema; pripovedovalec se ̶ tako kot Donava ̶ nenehno izmika. Najpogosteje gre sicer za nevtralnega vsevednega pripovedovalca, ki se trudi kar se da natančno predstaviti nekatera dejstva, povezana z Donavo (na primer opisati tipične čolne ali sezono ribarjenja). Perspektiva pa se včasih nenapovedano zamenja, avtor začne bralca nagovarjati bodisi v drugi osebi množine bodisi ednine; pripovedovalec ni več zgolj pasivni opazovalec in poročevalec, ampak prične z bralcem koketirati, ga usmerjati in mu dajati razne napotke, denimo, kaj mora nujno vedeti, če se kdaj slučajno znajde v tam in tam: »Morate se, na primer, podati v tisto krčmo na drugi strani, v krčmo, ki se zares tako imenuje, namreč »KRČMA«, kar piše tudi na izvesku. […] Glavno je, da imaš dobro družbo; ne družbe za veseljačenje niti za popivanje, niti za pameten pogovor, marveč družbo, ki ne potrebuje veliko besed, zgolj družbo za umirjeno izmenjavo mnenj in pogovor o ne prav pomembnih rečeh. Najboljše je, če v družni niso več kot štirje ljudje; ženske niso potrebne.«Tako postane jasno, da ne gre za pripoved o Podonavju in Donavi na splošno, ampak da ima pripovedovalec v mislih točno določen kraj – in to je Vukovar, Pavličićevo rojstno mesto, čeprav to nikjer nikoli ni eksplicitno omenjeno, postane pa še bolj razvidno iz občasnih preskokov v prvo osebo množine ali celo ednine, ki prav tako nakazujejo, da pripovedovalčev odnos do Donave ni zgolj odnos natančnega poznavalca do njegovega predmeta, ampak da sta z Donavo povezana mnogo bolj intimno.
Zato Donava ni samo dokumentarna literatura, ampak vseskozi prehaja med polliterarnim žanrom in fikcijo. Pavličićev stil je celo takrat, ko govori o čem (za nepoznavalce) dolgočasnem (denimo o tehničnih podrobnostih čolnov), precej literaren in nesuhoparen, veliko je na primer pesniških figur, kot so ponavljanja, retorična vprašanja, brezvezja in podobno. Nekatere dele romana bi brez konteksta prav tako težko umestili med dokumentarno literaturo, saj ne gre niti za spomine (oziroma avtor tega ne pove eksplicitno) niti za podatke informativnega značaja, temveč preprosto za fikcijo. Tak je denimo čisto samosvoj odlomek o spraševanju v šoli iz poglavja November: »Profesor ̶ nizek, mišičast mož, ki se vozi s kolesom, tisti, ki se spomladi prvi kopa in jeseni zadnji odide s kopališča, te je izbral, da ponoviš, kar ste se nazadnje učili, in to je bilo, na tvojo srečo, že predvčerajšnjih, in ti se tega še dobro spomniš, kajti tvojega sošolca, s katerim si deliš klop, in s katerim ves čas klepetata, tistega dne ni bilo v šolo, zato si si snov tudi dobro zapomnil. Vse boš lepo zrecitiral in potem boš nekaj časa spet imel mir. Pa vendar, ko vstaneš, ti ne gre tako dobro od rok, kot si upal, razlog ni v tem, ker ne bi vedel odgovora, marveč v tem, ker ti pogled, tako iz navade, podobno kot vsem drugim, medtem ko stojiš in se s telesom naslanjaš na klop, bega proti Donavi.«
Slovenski izdaji je priključenih še Sedem vukovarskih razglednic iz leta 1991, kjer pa je precej jasno, da gre za prvoosebno spominsko prozo. V zgolj kakih stran in pol dolgih (oziroma bolje rečeno kratkih) tematsko razdeljenih refleksijah pripovedovalec v mehkem poetičnem (a nikakor sentimentalnem) slogu govori o svojem rojstnem mestu Vukovarju, o njegovih prebivalcih, narečju, odhajanju in vsakokratnemu vračanju. Iz podobe porušenega Vukovarja se čuti srhljiva prisotnost vojne, ki pa nikoli ni naravnost omenjena, ampak deluje le kot nepojasnjen mehanizem iz ozadja. Vukovar niso ulice in zgradbe, ampak duh, ki ostaja, četudi mesto izgine, meni pripovedovalec.
Kot dokumentarna literatura ima Donava seveda številne kvalitete, ki jih dodatno obogati avtorjev mehkozvočen stil. Prav zaradi slednjega in navsezadnje tudi nenehnega prehajanja v fikcijo pa bo knjiga prijetno branje tudi za tiste, ki jih podonavski običaji in zgodovina ne zanimajo preveč. No, če ne drugega, lahko zanje nezanimive odstavke verjetno enostavno preskočijo.
Pavao Pavličić: Donava. Prevedel Dušan Šarotar. Novo mesto: Goga, 2016. 244 strani, 22,90 €.
