Marek Šindelka (1984), pesnik in pisatelj, po poklicu dramaturg in scenarist, diplomant praške FAMU, bo 20. maja gostoval na Festivalu literature sveta – Fabula, ki v tem mesecu poteka v organizaciji založbe Beletrina. Avtor bo v svojem nastopu predstavil tudi svoj večkrat nagrajeni roman Utrujenost materiala, presunljivo pripoved o dveh bratih, mladoletnih beguncih na poti iz Sirije v »obljubljeno« Evropo. Njegov roman, zapisan v reističnem, a hkrati zelo poetičnem jeziku, je povabilo bralcem k občutenju stisk beguncev na njihovi negotovi poti v novo življenje, zaznamovani s klavstrofobičnim vzdušjem, v katerega le redko pronicajo žarki upanja. Prevod romana, po mnenju mednarodne literarne stroke eden izmed najboljših, napisanih v češčini v zadnjem desetletju, je ob tej priložnosti izdala Beletrina.
V zadnjih letih je nastalo veliko literarnih in drugih umetniških del o krutih usodah beguncev na poti v Evropo, največkrat tudi s poudarkom na vprašanju Evropejcem in Evropi, ali so (še) zmožni empatije do prišlekov. Vaš roman sodi mednje, v njem na nikogar ne kažete s prstom, ne moralizirate, temveč pustite, da zgodba govori sama zase. Od kod takšna odločitev v snovanju romana?
V fokusu mojega romana so krute in ponižujoče izkušnje beguncev, vendar sem skušal v njem zajeti tudi bolj univerzalne aspekte, ki zadevajo odnos do sočloveka. Literatura že v osnovi izpričuje odnose med ljudmi, tudi med tistimi, ki prihajajo iz različnih okolij in kultur, s čimer bralcem ponuja ne le uvide, temveč jih vabi tudi k občutenju sveta iz različnih perspektiv. Verjamem, da lahko v tej svoji vlogi pripomore k boljšemu razumevanju drugega in drugačnosti, v primeru mojega romana beguncev, ki prihajajo v Evropo, zlasti stisk, s katerimi se spoprijemajo na tej negotovi poti. V romanu podrobno opisujem nepredstavljive fizične napore, ki so jim podvrženi, a tudi čustvene stiske, saj so mnogi izmed njih – tudi protagonista mojega romana – izgubili stike s svojimi bližnjimi. To so dejstva. Na tisoče otrok in mladoletnih je bilo v begunskih taboriščih ločenih od svojih družin, večina njih je danes povsem izgubljenih v Evropi.
Utrujenost materiala je seveda tudi zgodba o nas, Evropejcih. Evropa je celina, ki jo odlikujejo zelo lepe ideje in vrednote, vendar so te povsem nedostopne tistim zunaj nje. V očeh slednjih je Evropa lahko videti tudi kot trdnjava, do tujcev sovražno in zbirokratizirano okolje. Prepričan sem, da nas bodo, če bodo imeli priložnost napisati zgodovino Evrope 21. stoletja, zdajšnji prišleki opisali kot utelešeno zlo. Živimo v »inkubatorju« dobrega življenja, ki se imenuje Evropa, v katerega pa nočemo nikogar spustiti. Vse dobrine, ki so nam in našim otrokom zagotovljene in samoumevne, voda, hrana in zdravstvena oskrba, so bile beguncem odvzete. Vrženi so v prazen nič, v preddverja Evrope, čakajoč in upajoč na novo življenje.
Tudi na Češkem je bilo v letu 2015, ko ste pisali roman, veliko govora o »begunski krizi«. Koliko beguncev je pravzaprav sprejela vaša država?
Uradno smo sprejeli 12 beguncev, saj so naši politiki ocenili, da je to maksimalno število ljudi, ki smo jih sposobni sprejeti. V primerjavi z Nemčijo ali Švedsko, ki sta jih sprejeli več sto tisoč, so njihove trditve zvenele kot šala, slaba šala. Beguncev pri nas ni bilo, tudi z njimi povezane »krize« ne. Krizo so ustvarili mediji, v dobršni meri je bila le virtualna, toda ljudje, na smrt prestrašeni, so se navkljub omenjenim dejstvom odzvali s sovraštvom do beguncev. Povsod je bilo tako, tudi v moji družini. Bratranec si je kupil puško in začel vaditi z njo. Vrstili so se pozivi, da bi problem beguncev »reševali« z gradnjo koncentracijskih taborišč. Sramoval sem se besed in pobud mojih sonarodnjakov, vendar nisem krivil »navadnih« ljudi, temveč politike, saj niso storili ničesar za umiritev razmer. Nasprotno, ravnali so oportunistično, prilivali so olje na ogenj, zavedajoč se, da je s prestrašenimi ljudmi lažje manipulirati in zlorabiti njihove strahove za udejanjanje sebičnih političnih interesov. Jezilo me je spoznanje, kako zlahka je mogoče z netenjem strahu, ki je enostavno, primarno čustvo, manipulirati z voljo ljudi. Zdelo se mi je, da umetno ustvarjena »begunska kriza« s trditvami, da ogrožajo našo družbo, ne zlorablja le nesrečnih usod beguncev, temveč svobodno misel vseh nas, državljanov in nacije. Znova se je potrdila teza, da sta strah in panika čudovita politična valuta. Vzniknile so nove, skrajno desne stranke, kakšnih prej v naši politiki nismo poznali. Tudi danes so v parlamentu še vedno zelo glasne, čeprav zdaj, ker je o beguncih v javnosti manj govora, iščejo nove grešne kozle za sejanje sovraštva in jih znova »odkrivajo« v pripadnikih romske populacije. V tem kaotičnem času, v vrtincu neizmernega sovraštva, v katerem so celo politiki pozivali k gradnji taborišč in strašili z begunci, z govoričenjem o »trojanskih konjih«, sem se odločil napisati knjigo. Neverjetno se mi je zdelo, kako zlahka smo kot družba zdrsnili v stanje, ko ljudje na ulicah pozivajo k »rešitvam«, ki se – kot nas svari polpretekla zgodovina – vedno končajo tragično.
Nekje ste dejali, da ste se sprva hoteli odzvati na razraščanje sovraštva do beguncev s knjigo, ki bi z nazornim opisom njihovih fizičnih in čustvenih preizkušenj na poti v Evropo šokirala bralce.
Ključni povod za pisanje knjige so bili odzivi na novico, da se je 71 beguncev zadušilo v tovornjaku na poti prek Avstrije. Grozljivo je bilo brati te zapise na družabnih omrežjih. Mnogi so slavili njihovo smrt, pozivali k linču, k novim takšnim tragedijam. Od tu moja namera, da bi ustvaril roman, ki s svojo šokantnostjo prisili bralce, da nekaj začutijo, jih ozavesti, da smrti, ki jih komentirajo, niso le dogodek na Facebooku, temveč gre za usode resničnih ljudi. Roman je sicer subtilnejši, vendar se, utemeljen na dogajanju, ki bi lahko bilo resnično, večkrat približa robu znosnega. S fokusom na podrobnosti, na klavstrofobično vzdušje, prisili bralca, da je zares tam, z begunci.
Na Nizozemskem in v Belgiji se Utrujenost materiala uvršča na sezname najbolj branih leposlovnih knjig. Povedno pa je, da je prevod knjige izšel tudi v nekaterih državah na t. i. »balkanski poti«, ne le na Hrvaškem, v Makedoniji, zdaj torej v Sloveniji, temveč tudi na Madžarskem. Kakšni so bili odzivi v teh državah?
Z največjo negotovostjo smo jih pričakovali v procesu nastajanja madžarskega prevoda. Prevajalka, s katero sem bil nenehno v stiku, je v določenem trenutku dejala, da nas verjetno čaka zaporna kazen, saj Orbanova vlada izrecno prepoveduje objavo ali kakršnokoli javno izražanje mnenj v prid priseljevanju ali beguncem. Dolgo nismo vedeli, ali bo knjiga v madžarskem jeziku ugledala luč sveta. Na vse smo bili pripravljeni. A knjiga je izšla in bila lepo sprejeta tudi v zapisih recenzentov. Podobno je bilo v drugih državah, ki ste jih omenili. Značilno pa je, da so roman mnogi, zlasti tisti, ki ga niso prebrali, opredelili za politični statement, čeprav je s fokusom na stvarne izkušnje migrantov predvsem intimna pripoved.
Takšna »branja« romana in odzive nanj ste verjetno pričakovali?
Seveda, vendar ne tudi njihove intenzivnosti. Moj spletni poštni nabiralnik so kmalu po izidu romana preplavila sovražna sporočila. Sprva sem skušal nanje odgovarjati, ko pa so začeli groziti tudi moji družini, sem bil prisiljen umakniti navedbo kontakta s spletne strani. Resda so mi tedaj mnoge znane osebnosti v javnih pismih izrazile podporo, a se mi je v nekem trenutku zazdelo, da je moj poskus seznanjanja javnosti z resničnimi usodami teh ljudi v temelju spodletel. Z nikomer se nisem hotel prepirati, hotel sem le, da ljudje ob branju, čeprav morda le na nekaj straneh, občutijo stiske beguncev. Iz odzivov sem spoznal, da sem bil v svojih pričakovanjih očitno naiven, saj nisem razumel, kako širok razkol je v češki družbi v odnosu do vprašanja beguncev in priseljevanja. Tudi na javnih branjih, ki so se jih udeležili nasprotniki priseljevanja, sem uvidel, kako težko se je pogovarjati z ljudmi, ki imajo popolnoma drugačen pogled na to problematiko. V redkih, zelo redkih primerih, se je zgodilo, da smo se na branjih lahko o različnih aspektih »begunske krize« vsaj pogovarjali, si na koncu tudi segli v roke, čeprav je vsak ostal na svojem bregu. Ti pogovori so mi dali največje zadoščenje. Večje kot književne nagrade, ki sem jih prejel za roman.
Ločnice v družbah so bile vedno prisotne. Ena izmed teh ločnic je tudi delitev na liberalno in iliberalno Evropo. Je to lahko problem?
Vsekakor globoka delitev zaznamuje tudi našo družbo in nacijo. V Republiki Češki, ki je bila eden izmed sovjetskih satelitov, so vplivi in interesi Rusije še vedno zelo močni, tudi v političnih sferah. Pomemben del družbe se bolj istoveti z ruskim kot pa z zahodnoevropskim svetom. Od tu mnoge napetosti v družbi. Sam občudujem ruske književnike, glasbenike in druge umetnike, toda Rusija, njen pogled na ustroj družbe in sveta, me navdaja s strahom. Nočem biti del tega sveta. Zagovarjam evropsko Češko, nasprotujem nacionalizmu, vendar bi bil vesel, če bi lahko slišal argumente tistih, ki zagovarjajo drugačno Češko. Morda bi takšna razprava razkrila, da so delitve v družbi utemeljene na različnih izkušnjah, a verjetno tudi na strahovih. Predpogoj zanjo pa mora biti spoznanje, da nobeno prepričanje ni edino zveličavno. Dokler takšnega dialoga v naši družbi ne bo, bo v njej ostala globoka brazgotina, ki je verjetno ne bomo uspeli nikoli zaceliti.
Paradoksalno je, da sodobne komunikacijske tehnologije ponujajo vrsto orodij za razpravo o določenem problemu v družbi, a v resnici le še utrjujejo obstoječe in nove ločnice v družbah, kajne?
To je očitno ena izmed značilnosti sodobnega sveta. Pravzaprav je vprašanje ločnic ena izmed ključnih tematik vseh mojih knjig. V njih razmišljam o naših prepričanjih, o njihovem ustroju in o temeljih, na katerih so ustvarjena. Spoznavam, da so procesi njihovega formiranja precej naključni. Danes si lahko vsak izbere svoj vir informacij in si ustvari svoje lastno vesolje pomenov. V romanu Map of Anna (Zemljevid Ane) sem skušal ponazoriti, kako zelo smo ločeni vsak v svojih celicah, vsak s svojo filozofijo in pogledom na življenje in svet. Ta neizmerna svoboda v ustvarjanju lastnega pogleda na svet in družbo je nekaj novega. Vse je prepuščeno naši osebni presoji. Ničesar nam ni treba vzeti za samoumevno, nobeni informaciji nam ni treba verjeti, za vsako lahko najdemo svoja pojasnila. Takšna so danes naša življenja, kar je lahko po svoje zelo nevarno, kajti ustvari lahko pošasti.
Se vam zdi, da so se v času epidemije covid-19 tovrstni »echo chambers« utrdili?
Da, vendar se mi zdi, da je kriza pokazala, da še znamo biti dobri do sočloveka. Veliko ljudi je v času epidemije pomagalo ljudem v stiski, tudi s prostovoljno pomočjo v bolnišnicah. Lepo je videti, da imamo svojo svetlo plat. Res pa je, da ljudje postajajo jezni, poslušamo grozljive podatke in zgodbe o povečevanju nasilja v družinah, a vendar veliko ljudi, vsak po svojih močeh, skuša prispevati k dobrobiti družbe. V primerjavi z begunsko krizo, ki je bila v naših družbah pravzaprav le virtualna, se zdaj vsi čutimo ogrožene. V Franciji, Nemčiji ali v Belgiji, kjer sem v času begunske krize veliko gostoval, sem videl, kako drugače je, če se ljudje soočijo s tem vprašanjem v resničnem življenju. V teh družbah so v beguncih videli resnične ljudi, dobre ali slabe, niso bili le »duhovi« s Facebook profila. Odzivi ljudi so bili zato racionalnejši. Večina jim je skušala pomagati, naredili so, kar so lahko, a bili tudi razočarani, če se njihov trud ni poplačal. Razmere z epidemijo kovid-19 pa zadevajo vse nas. Tudi zato se v odzivih obnašamo racionalneje, manj je lažnih novic, strašenja, sejanja strahov in panike.
Se boste tudi na epidemijo odzvali z njenim reflektiranjem v romanu?
Mislim, da je moje pisanje – in izbor tematik v zadnjih letih – nekako povezan s tem, da sem postal oče. V sebi sem čutil odgovornost, da spregovorim o razmerah v naši družbi in v svetu. Zato sem napisal Utrujenost materiala. Od tu verjetno odločitev, da se lotim predelave svojega prvenca Aberrant in v njem odločneje poudarim njegove okoljevarstvene aspekte. Čutim, da je to obdobje v meni minilo. Že pred nekaj leti sem na rezidenci na Škotskem zasnoval zgodbo novega romana, v katerem izhajam iz svojih bolj intimnih izkušenj. Upam, da ga končam že v letošnjem letu.
Nam že lahko zaupate njegovo vsebino?
To bo knjiga o kulturi zapuščanja. Tema je zelo povezana z mojim življenjem. Star sem bil dve leti, ko mi je umrl oče. Tudi brat, odvisnik, je bil dobršen del mojega odraščanja zame izgubljen. Toda v romanu premišljujem o splošnejših, širših vidikih zapuščanja. Že prej sva govorila o tem, kako svobodno lahko danes oblikuješ svoje življenje. Prejšnjega lahko mirno zapustiš, če z njim nisi zadovoljen in začneš znova. Enako lahko ravnaš v razmerjih, tudi z vrednotami in s prepričanji. Tem aspektom zapuščanja, zlasti kako so vtisnjeni v našo kulturo, se posvečam v romanu.
Roman Mareka Šindelke Utrujenost materiala, ki je izšel pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.
