Ameriško-italijanski pisatelj judovskih korenin André Aciman je bil rojen leta 1951 v Aleksandriji, kjer je tudi odraščal. Starši so bili sefardski Judje turškega in italijanskega porekla iz družin, ki so se tam naselile v začetku 20. stoletja. Napetosti med Egiptom in Izraelom pod Naserjevo vladavino in posledično negotovim položajem za Jude so leta 1965 botrovale izselitvi družine iz Egipta v Italijo, od tam pa v New York. Spomine na egiptovsko obdobje je pisatelj popisal leta 1995 v delu Out of Egypt, ki mu je prineslo nagrado whiting.
Aciman je doktoriral iz primerjalne književnosti na Univerzi Harvard ter predaval na Princetonu in Bardu. Je ugledni profesor primerjalne književnosti na podiplomskem centru CUNY ter ustanovitelj in direktor Inštituta za pisatelje na Graduate Center. Ob leposlovju piše tudi stvarno literaturo, njegova dela so objavljena v več prestižnih ameriških revijah.
V slovenščino so prevedeni trije njegovi romani: Pokliči me po svojem imenu iz leta 2007 (prevedla Jana Ambrožič, Modrijan, 2010), Najdi me iz 2019 (prevedla Eva Žerjav, Učila International, 2020) in zdaj še Popolni dnevi (prevedla Eva Žerjav, Beletrina, 2024). Prvi roman je bil ovenčan z nagrado lambda, italijanski filmski režiser in producent Luca Guadagnino pa ga je leta 2018 kot zadnji del svoje filmske trilogije Želja prenesel na filmsko platno, kjer je ob Armieju Hammerju najstniškega francosko-italijanskega Juda Elia Perlmana prepričljivo odigral mladi Timothée Chalamet. Roman Najdi me je nadaljevanje te zgodbe, v kateri naključno srečanje usodno preusmeri tok dogodkov in kjer se protagonisti, po dobrem desetletju razpršeni na različnih delih sveta, zavejo prisotnosti nekdanjih strasti, ljubezni, hrepenenja.
Naključno srečanje, ki ni bilo naključno, povzroči usodni zaplet tudi v lani izdanem delu, ki ga je danes štiriinsedemdesetletni pisatelj izpisal pod naslovom The Gentleman from Peru, v slovenskem prevodu pa smo ga dobili kot Popolne dneve. Dogajanje je znova postavljeno v slikoviti pejsaž Italije, tokrat na opevano in poetično Amalfijsko obalo, kjer skupina osmih mladih Američanov zaradi okvare jahte obstane v razkošnem hotelu. Ob lastni zabavi na račun neprisotnega nekdanjega sošolca, ki je prvi obogatel in izpolnil pred desetletjem dano obljubo, da bo vse povabil na prestižne počitnice, skupina opazi nenavadnega hotelskega gosta. Nekoliko ostarelega, uglajenega belobradega turista, ki ob večerih na terasi kadi ter opazuje dogajanje okrog sebe. Po prvotnih ugibanjih, kdo bi lahko bil in zakaj je, osamljen in skrivnosten, gost hotela, neznanca ogovorijo in povabijo, da se jim pridruži pri kosilu. Po začetnih besednih igricah, ki rade mejijo na provokacijo in s katerimi nekoliko objestni turisti preizkušajo njegovo potrpežljivost, osupnejo ob nenavadnem védenju, videnju, preroških močeh in modrostih, s katerimi jih v naslednjih dneh elegantno omamlja Raúl, pri tem pa povedano bogatí s širokim poznavanjem antične mitologije.
Dogajanje je znova postavljeno v slikoviti pejsaž Italije, tokrat na opevano in poetično Amalfijsko obalo, kjer skupina osmih mladih Američanov zaradi okvare jahte obstane v razkošnem hotelu.
Slednja ni brez zveze s pripovedjo, postavljeno v sodobni čas, in z nenavadnim, poetičnim obratom v drugem delu romana, ki je osrediščen na odnos med Raúlom in Mirando, eno od ameriških turistk. »Ampak v trenutku, ko se dva ljubita takšna, kakršna sta, se čas zanju ustavi, in če ne umreta skupaj, potem partner, ki živi naprej, nikoli ne preboli, nikdar ne pozabi in vseskozi čaka, da se bosta znova srečala čez kdove koliko življenj. Kot je rekel Shakespeare, vsak sva drug drugemu vse. Ljubljeni se vedno vrne. In vedno se bo. Toda čakanje je mučno – ljubljena ne čakata le na skupno življenje, temveč tudi na skupno smrt. Veste, življenje je začasno, ljubezen pa ni.«
»Ljubljeni se vedno vrne. In vedno se bo. Toda čakanje je mučno – ljubljena ne čakata le na skupno življenje, temveč tudi na skupno smrt.«
Preplet realnih okoliščin in zapleta ter pripovedi oziroma dogajanja, v katero avtor zasuče roman, ko Mirandi ozavesti preteklost in jo popelje na njej (prepo)znane kraje bližnje okolice – ob čemer Miranda mimogrede spozna, da okvara jahte ni bila naključna – je skrivnosten, magičen, tak, kakršen je možen edinole v literaturi, umetnosti. Razkrije se, da sta Raúl in Miranda že dolgo povezana in da se bo njun krog vrtel, dokler ne bo, po mnogih letih čakanja, osamljenosti, bolečine in hrepenenja, usoda vnovič uskladila njunih koledarjev, »in če bova imela srečo, bova živela skupaj sedemdeset dolgih let, potem pa nikdar več«. Posameznikovo vračanje v življenje – nazaj ga prikliče neusahljiva moč ljubezni tistega, ki je ostal – se pokaže kot nekakšen karmični krog, reinkarnacija, iz česar je mogoče izstopiti zgolj z uresničenjem, izpolnitvijo ljubezni, želje, poželenja. Samsara kot neprekinjeni cikel smrti in ponovnega rojstva, ki jo poganja bolečina nedoživetega, zavedanje izgubljene ljubezni, je torej lahko presežena zgolj z izpolnjeno, (do)živeto ljubeznijo, ki je ne prekine nasilno naključje, temveč se izpoje v naravnem ciklu.
Kratki roman v šestih poglavjih Popolni dnevi je izjemno liričen, čustven in senzualen roman, v katerem se prepletajo prvine mistike in magije. Je nostalgično popotovanje po pokrajinah izgubljene ljubezni, neusahljivega poželenja in večnega hrepenenja. Je utelešenje brezkrajne veličine ljubezni in na pogled paradoksalnega spoznanja o življenju, ki je začasno, in o ljubezni, ki je večna. Tako večna, da – resnična, prava – zmore priklicati ali vsaj klicati to neodjenljivo začasnost življenja.
Je nostalgično popotovanje po pokrajinah izgubljene ljubezni, neusahljivega poželenja in večnega hrepenenja.
Ob izidu romana so ameriški mediji pisali o Acimanovem prepoznavnem elegičnem slogu in »še eni mojstrski pripovedi o hrepenenju in poželenju« ter delo, prvo v seriji napovedanih treh kratkih Acimanovih romanov, označili za roman leta. Slikovita oda hrepenenju, poželenju, spominu in neusahljivi ljubezni, ki jo izpoje moški, je, podobno kot prejšnja romana, izpisana ne le sugestivno in s precejšnjo mero suspenza, ki daje romanu dodatni šarm, pač pa se skorajda zdi, kot da jo je avtor pisal tudi z mislijo na filmsko priredbo. Pred bralko in bralcem se namreč živo izrisujejo podobe slikovite pokrajine, obale, potk, po katerih se sprehajata protagonista, ter hiše, v kateri se Raúlovi nekdanji nesojeni izbranki odstrejo spomini na preteklost, neko drugo življenje. Podobe, ki med branjem vstajajo v bralčevi domišljiji, so značilne že za romana Pokliči me po svojem imenu in Najdi me ter predstavljajo zaščitni znak Acimanove pisave, ob tem pa kličejo k vnovični filmski upodobitvi.
