Tomaž, Nejc in Ivan so triperesna deteljica, sicer zelo različni, a so se našli, začutili in povezali. V romanu Menjam strah za sladoled spremljamo Tomaževo prvoosebno pripoved, ki se mestoma izmenjuje oziroma prehaja v pogled filmske kamere, torej v pogled od zunaj, ki na svet (po)gleda kot na film. Tomaževo življenje ob obeh prijateljih bolj korenito zaznamuje tudi mlajša soseda, trinajstletna Manca, ki si ga je kot edinka izbrala za nekakšnega starejšega brata, on pa je na takšno »bratsko-sestrsko navezo« pristal. Ona je tudi tista, ki mu postreže z novico, da se je v njihov blok priselila nova soseda, Teresa iz Rima. Sam je sicer star šestnajst in je v fazi odkrivanja samega sebe in svojega glasu, je torej na meji med mladostjo in odraslostjo, ki bi mu včasih prišla prav, a se mu zdi po drugi strani (še vedno) dolgočasna.
Avtorica si prizadeva, da bi o njem izvedeli čim več, pri čemer natančno opisuje tudi njegove fizične odzive na različne dogodke (prvo srečanje z lepo novo sosedo na podstrešju bloka je na primer precej »gibalno«) in v opisih večkrat uporabi razne primerjave, ki so sicer izvirne in delujejo sveže (»Še hijene z mrhovino v ustih bi bile bolj simpatične od njih.«), a so ti opisi včasih kar nekoliko (pre)dolgi. Na primer, že precej na začetku izvemo, da zanj predstavlja svobodo narava in da v stanju razburjenosti najraje vzame fotoaparat in se s kolesom odpelje v (zeleno) samoto. Kljub vsemu temu pa lahko bralca vendarle preseneti, da ga sredi resnega momenta prijatelj Ivan ustavi, češ a lahko vsega ne obrne na štos (Tomaž omeni, da bi kak dan najraje vse, ki mu niso po volji, izstrelil v vesolje, kjer bi se spremenili v zvezde, in ko bi kot utrinki padli nazaj na zemljo, bi bili vsaj koristni, ker bi si ljudje lahko ob njih kaj zaželeli …). Sicer se nam ne kaže kot poseben štoser; v tej luči morda prikazi kljub vsemu še niso zadostni.
V romanu Menjam strah za sladoled spremljamo Tomaževo prvoosebno pripoved, ki se mestoma izmenjuje oziroma prehaja v pogled filmske kamere, torej v pogled od zunaj, ki na svet (po)gleda kot na film.
Da je in želi biti dogajanje precej vizualno, ne preseneča, saj je avtorica Samanta Kobal dramaturginja in režiserka, ki se ukvarja tudi z gledališko pedagogiko (poučuje v Gledališki šoli Talia v Kopru in na Gimnaziji Nova Gorica, nekaj let pa je delala tudi na Pedagoški fakulteti v Kopru), šolala se je za gledališkega klovna, je urednica časopisa za otroke Svetilnik v Gledališču Koper, ustanoviteljica Gajble – hiše ustvarjalnih zgodb in avtorica dramskih besedil, Menjam strah za sladoled pa je njen romaneskni prvenec. Čeprav gre za mladinski roman, ga spremlja tudi nekaj celostranskih ilustracij Francisca Tomsicha, potomca Slovencev, ki sta odšla v Urugvaj; diplomiran filolog deluje kot učitelj in umetnik, ki piše, riše, slika, kipari in ustvarja inštalacije. Pravzaprav se težko odločim, ali podobe delu zares kaj pridajo – morda nekaj (bolj tesnobnega) vzdušja.
Roman odpira zanimivo temo – narodnostno nestrpnost, s katero je še posebej povezano iskanje lastne identitete.
Tako kot delovanje avtorice je tudi dogajanje romana umeščeno na Primorsko, pri čemer je Samanta Kobal dobro rešila dialektalno zagato – vsled lažjega, bolj tekočega branja nas na to, kje smo, vsake toliko spomnijo predvsem stranski liki, ki govorijo narečno (npr. mestni posebnež in klošar Tone, nono, nasilneži …), Tomaž uporablja predvsem značilni »ma«, Teresa pa govori posrečeno, pojočo kombinacijo slovenščine in italijanščine. Edino, kar pogrešam, je tu in tam kak prevod pod črto; na strani 69 se denimo v primeru bralca, ki ne razume italijansko, povsem izgubi Teresin duhoviti komentar Tomaževih bralnih sposobnosti, pa še nekaj takšnih mest in primerov se najde. Ko smo že pri jeziku, ki je mestoma tudi inventiven (»tišinožrtje«, nek dogodek te lahko odraste itd.), naj omenim nekoliko nadpovprečno število (drobnih) napak, spregledanih pri korekturnih branjih (na zadnji strani tudi nenadoma preskočimo v levo poravnavo besedila ipd.), prav tako pa bi bilo nekatera mesta mogoče izpeljati stilistično lepše ali bolj gladko (npr.: »/…/ iskala novega srečneža, ki bo že bil v naslednji minuti pred tablo.«, »Ali je verjetno mislila, da ji ne bom verjel?« itd.).
Roman odpira zanimivo temo – narodnostno nestrpnost, s katero je še posebej povezano iskanje lastne identitete, ki se razprostira skozi celoten roman, hkrati pa avtorica v besedilo pritegne tudi nekaj drugih problematik, denimo dejstvo, da je Manca bolj ko ne prepuščena sama sebi, saj je pravi otrok njenih staršev družinska firma (njena družinska usoda je sicer v besedilo vstavljena nekoliko na silo) itd. Ob pojavu narodnostne nestrpnosti pridemo do pradedkov in fašistov, do vojne in žrtev in seveda do priseljencev (četverica nestrpnežev želi iz svojega kraja »očistiti nesnago«).
Menjam strah za sladoled je roman o odraščanju, o prehodu iz mladosti v odraslost, ki terja odločitve, opredelitve akcijo in pogum.
Tomaž, čigar pogled na različne okoliščine je sicer večkrat poenostavljen (npr.: »Planet nam bo razneslo pod nogami, ker ga tako veselo svinjamo in vi se ukvarjate s tem, kdo je naš in kdo ni!«) ali naiven, kar je seveda v skladu z njegovo mladostjo in neizkušenostjo, v zvezi s tem zanimivo ugotavlja: »Teža praznega nahrbtnika preteklosti me pribije k tlom.« Iz dejstva, da nima nobene zgodbe, ki bi jo lahko v tem kontekstu delil s prijateljema, ker se mu ni v življenju zgodilo nič hujšega od tega, da ima ločene starše, se mu skratka porodi celo občutek krivde. Vsekakor zanimiva kost za glodanje in razpravo! V luči trenutne politične in siceršnje realnosti je seveda vprašanje narodnostne nestrpnosti še kako aktualno, morda res bolj nagovarja mladostnike z območij, bližjih mejam, a je v resnici vseprisotno in terja moder odrasel premislek in mladostno zagnano (proti)akcijo. Nasilje, ki je torej v romanu povezano z vprašanjem nacionalne pripadnosti, je tokrat uperjeno v Tereso in v romanu porodi zelo napete, prav filmske prizore, v čemer je avtorica dobra in močna; druščina prijateljev, torej fantovska trojica in Manca, seveda Teresi krijejo hrbet, ob tem pa se soočajo s strahom, ki se polagoma levi v jezo – Tomaž noče biti del krvoločnega sveta, v katerem je vse več strahu. Je življenje kot film? Včasih, ampak življenje vendarle ni film! Vsebina sicer na mikroravni odpira nekaj verjetnostnih vprašanj (npr. kako da ni nihče ustavil soočenja s štirimi nasilneži sredi šole – če že ne morejo priklicati varnostnika, bi jih gotovo slišal in posredoval kdo drug?), ampak recimo, da zanje obstajajo pojasnila.
Menjam strah za sladoled je torej roman o mladih, ki se lahko in morajo takšnemu svetu postaviti po robu. Je roman o odraščanju, o prehodu iz mladosti v odraslost, ki terja odločitve, opredelitve akcijo in pogum. Je roman o (ne)strpnosti, predvsem pa roman o prijateljstvu, ki premaga strah. In je roman, v katerem je še nekaj prostora za dodelavo.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.