Resnično življenje je umetnost in umetnost niansa.
(Ivan Cankar, Ob zori, 1903)
Po prvi uprizoritvi Pohujšanja, decembra 1907, je Vladimir Levstik v eni od Cankarju bolj naklonjenih kritik zapisal, da so si ogledali zelo »cankarskega Cankarja«. Fran Govekar, bistveno manj mil, pa je dodal, da je tekst kvečjemu predpustna burka, ne pa satira ali farsa, saj so se gledalci krohotali, ne da bi jih dregnila kakršna koli ost. Cankar naj bi, tako Govekar, »bičal sence, ki niso bolele prav nikogar«.
Oboje drži, Pohujšanje še zdaleč ne sodi med Cankarjeve boljše tekste, prav tako tudi ni posebej duhovito, daljnovidno ali konsistentno delo, morda je njegova največja odlika kvečjemu v tem, da je tako cankarjansko, da ga ne moremo spregledati, še več, ne moremo mu ubežati in nas neumorno zasleduje še danes. Je Cankar z njim, kakor bi nas bržkone učili sodobni učitelji Šviligoji, postavil temelj slovenskega nezavednega, je povedal resnico o tem, kdo smo Slovenci? Ni. Zapisal je nekaj tedaj obešenjaških, danes ponarodelih in povzdignjenih dovtipov (koliko let je minilo od O, domovina, ti si kakor vlačuga do Hodil po zemlji sem naši in dobil čir na želodcu?), ustvaril nekaj ponavljajočih se praznih likov (sploh ženskih, ki naj bi bili, kakor je pisal v razširjenih napotkih režiserju predstave – kakor vsaka ženska) ter se vnovič spoprijel s temami, ki so ga zaposlovale celo življenje. Kakor je prav v spremnem pismu k Zgodbam iz doline šentflorjanske pojasnil prijateljici Cirili Pleško, učiteljici, urednici in borki za ženske pravice: »Zdi se mi, da leži vsakemu pravemu novelistu ena sama novela v krvi. Tista dobiva zmerom drugačno lice – drugo vsebino, drugo snov, druge besede, celo drugo misel: jedro pa ostane zmerom isto. Le toliko se ta edina novela spreminja, kolikor se spreminja in razvija človek sam […] Meni so velikokrat očitali, da so si moji ljudje podobni in da so vsi – meni enaki. Komu pa drugemu?!«
Cankar krčevito obnavlja iste like, iste teme, isto dobo, lastno sodobnost. Najslabše se obnese pri likih, bolje obvladuje teme, najbolje pa sliko lastne dobe, kar pa mu delno uspe artikulirati prav skozi polomljene, ponavljajoče se in na pol dodelane like, ki so bili takšni kot doba, v kateri so živeli. A tega se je zavedal tudi sam, ko je Finžgarju točno eno leto pred uprizoritvijo Pohujšanja pisal, da noče pisati o junaku, ampak o njegovem času – »in na sliko tega časa bi legla njegova senca tako mogočno, da bi ga bolj natanko spoznal, nego iz portreta samega«. Obdobje moderne v avstro-ogrski monarhiji je bil čas polomljenih likov in skrhane države, čas nasprotij, v katerem so se mešali občutek apokalipse in velikega upanja, nevroze in dolgčasa, napredka in stagnacije, hrepenenja in evforije, mestnega vrveža in podeželske zatohlosti. Vse to srečamo, če prebiramo Cankarjev opus – in če hočemo trditi, da je Cankar velik umetnik svojega časa, moramo prebrati opus. Posamezna dela so le fragmenti nečesa večjega, iskanja izgubljenega časa moža brez posebnosti včerajšnjega sveta, šele opus vse te okruške, od podpovprečnih do genialnih, združi v celotni portret dobe, novo življenje.
Leta 1907, ko je Cankar na mah, v štirinajstih dneh, spisal Pohujšanje, je bil star enaintrideset let. Tedaj je še pisal hitro in objestno, čeprav utrujen od napornega leta, v katerem mu je spodletelo postati odrasel. Mislil je, da se bo poročil z dolgoletnim dunajskim dekletom Štefko Löffler ter dobil prvo službo, službo poslanca v dunajskem državnem zboru. Na veliko noč leta 1907 se je vrnil v Ljubljano, da bi postavil temelj svoji odraslosti, v isto Ljubljano, ki je na veliko noč osem let prej zažgala njegovo Erotiko. Leta 1902 je vanjo ob ponatisu zapisal, da so v tistem ognju zgorele tudi pesmi, ki jih še ni napisal – in morda je skupaj z njimi zgorela tudi prihodnost. Že v tem besedilu, ki ga je napisal kot šestindvajsetletnik, je napovedal: »Tako, Minka, je šlo vse mimo mene. In mladost in življenje in ljubezen – vse je šlo mimo mene. […] Tako daleč bom še prišel, da bom pisal burke za predmestne ljudi – da se bom prevračal, pisano oblečen clown – na odru pred debelimi mesarji in njihovimi trebušnimi soprogami in pisal bom dvoumne novelete za trško inteligenco.«
Kot tridesetletnik se je vrnil v Ljubljano, pripravljen na odraslost, kot enaintridesetletnik jo je zapustil z vnovič osmoljenimi sanjami, ki so jih zajeli zublji erotike. Zaljubil se je, zadnjič v življenju zares zaljubil, v Mici Kessler, a bil prešibak, da bi zmogel prekiniti zaroko s Štefko; skorajšnja poroka je postala zelo dolga zaroka, Cankar pa le še eden od literarnih večnih zaročencev. Tudi sanje o službi, imenitni službi, so splavale po vodi, na volitvah je bil, skupaj s socialdemokratsko stranko, ki ji je pripadal, poražen. Naredil je načrt – in le malo je manjkalo, da bi lahko po merilih dolgega devetnajstega stoletja postal častivreden odrasel človek. Namesto uresničenega življenjskega načrta je, enaintridesetletnik, spisal Pohujšanje. V delu se zrcalita gnev in razočaranje, opazna je malomarnost, s katero piše človek, ki piše, da bi se zamotil, da bi poživil misli in pretental razbolelo srce, pa četudi je vse, kar bi iz tega lahko nastalo, »burka za predmestne ljudi«. Cankar se je zavedal, da Pohujšanje ni njegovo najboljše delo in je napisal satirični, danes bi mu lahko tudi rekli postmoderni, odgovor nanj z naslovom Žalostni konec umetnosti. V njem nastopata Cankar in glavna igralka Pohujšanja, Kreisova, in v zaodrju gledališča sedita na isti blazini, na kateri sta nekoč sedela Peter in Jacinta.
Cankar se je zavedal, da mu je spodletela odraslost – in morda tudi umetnost – kar je mogoče razbrati iz razčustvovanega, domala otročjega pisma Cirili Pleško, v katerem ognjevito trdi: »Če resničen umetnik ne more živeti, se obesi. Kdor se prilagodi, ni bil nikoli umetnik.« Zdi se, kakor bi jo, sploh pa sebe, skušal prepričati, da misli resno, da nikoli ni želel drugačnega življenja od tega, ki ga ima tisti hip – z žensko, ki je ne ljubi, z denarjem, s katerim ne more preživeti, z blokado, ki mu ne dovoljuje pisati. Njegovo življenje, polom leta 1907, jamči, da je pravi umetnik. Cankar se je naslajal nad svojo umetnostjo in nad svojim življenjem in tega se je zavedal, prav ta kanec ironične distance do sveta in sebe daje odločilno kakovost njegovi umetnosti. Vsa trpljenja, njega in drugih, so bila podvržena ideji življenjske umetnosti, njemu samemu, a se je ob tem zavedal, kako zavržno je to. »Ob ženski, ki si jo goljufal, se razjokaš,« je napisal v črtici Pogled iz škatlice, »ne zaradi nje temveč zaradi svojega ganljivega kesanja. […] Najhujše je, da umetnik ne pozna usmiljenja, razen do sebe.« Ali kot je napisal v že omenjenem spremnem pismu k Zgodbam iz doline šentflorjanske: »[…] zakaj bi satirik ne bil sentimentalen, kadar ga nobeden ne vidi?«
Če Pohujšanje beremo kot satiro, konveksno zrcalo neke dobe, ga moramo nujno videti tudi kot del soočanja z lastnim življenjem. Kdo je Peter, razbojnik, ki pravi, da je, ko je nehal hrepeneti, prenehal biti umetnik? Peter, čigar »življenje je bilo njegov model in njegova snov, sodnik in publikum«? Najdemo ga lahko v Cankarjevem umetniškem življenjepisu, Mojem življenju: »Kdo je to? Kaj sem zares jaz? Ali ni le moj ubogi Jure, ki je hodil po drva v Blatni dol? Ali ni moj nebogljenec Marko, ki je nesel težki križ pred procesijo? Ali ni moj sirotni idealist Peter Novljan iz hiše smrti? Če so se rodili iz mene vsi ti nesrečni, zmerom zamišljeni, prezgodaj dorasli otroci – kaj ni tedaj njih lice moje lastno in pravo lice?«
Umetnik ne more pisati o svojem življenju, piše Cankar, umetnost je »kos njega samega, kaplja njegove krvi, poteza na njegovi podobi«. Cankar ne piše o svojem življenju, ampak piše svoje življenje, ustvarja spomin, ki bo ostal po njem, z lastno krvjo polni tkiva drugih, da bi na koncu, ko se prebijemo skozi opus, pred nami zrasel on sam. »Umetnik je tisti otrok, ki poje v gozdu, da bi ne skoprnel od strahu. Ne išče se – ušel bi si rad.«
Pohujšanje je beg pred seboj, beg »prezgodaj doraslega«, a nikoli odraslega otroka, ki leta 1907 ni, kakor je pisal Etbinu Kristanu, »ostal za pečjo in godrnjal nad klerikalnim zmajem«,ampak je skoval življenjski načrt in tvegal, da mu spodleti. Spodletel mu je, a njegov padec je prestregla umetnost.
Besedilo je bilo napisano za gledališki list predstave Pohujšanje v dolini šentflorjanski, ki bo od 26. januarja dalje na sporedu v Cankarjevem domu.
Ivan Cankar, Eduard Miler: Pohujšanje v dolini šentflorjanski. Koprodukcija: MGL, SNG Drama Ljubljana, Cankarjev dom
