Visoko poletje, sezonska špica, kot se reče v turizmu. Zgodnjeavgustovski večer. Vročinski val oziroma cunami. Razbeljena kugla oranžnozlate barve se dotakne gričkov, čez katere se kot brodura vijejo kilometri vinske trte. Kič. Dotakne se teh gričkov, kugla, in za trenutek se zdi, da jih bo raztopila, da se je ogenj vrezal vanje. Zeleni grički se zdijo v tej vročini ranljivi kot pistacijev sladoled. In tudi so. Ranljivi. Ampak v tem trenutku še ne razmišljajmo o tem. V tem trenutku skupaj doživljajmo lepoto, vredno poezije, ali pesniški navdih. Kliše. V tem trenutku doživljamo romantiko poletja in podeželskega življenja. Še en. Kliše. Septembra se ne čutim kot polnovredna celota, če vsako poletje vsaj za nekaj dni ne pobegnem v Prlekijo, v njeno osrčje, na griček sredi vinogradov, kjer stoji hiša moje babice.
*
Nekateri
bežimo
tja
od koder
ne kateri
bežijo.
*
Babica se je zaradi gibalne oviranosti morala pred kratkim preselit v dom za starejše občane, tako da me v hiši pričakata moj bratranec in stric. Pa zraven tista dva soseda, ki sta tako rekoč že del družine. In eden od teh dveh sosedov ima v dolini ali, po prleško, »dol v grabi« pod hišo moje babi nasajenih okoli 700 breskovih dreves. In ta drevesa rodijo najbolj sladke breskve, kar sem jih kdaj jedla. Konec julija in v začetku avgusta sem prepojena s sladkorjem teh žlahtnih sadežev vseh sort. Najbolj sladke so zato, ker ni bolj sladke breskve, kot je tista, ki jo odtrgaš že mehko direktno dol z drevesa ali celo pobereš že malce nagnito pod drevesom. In te, ki spadajo v ti dve kategoriji, nikoli ne končajo na prodajnih policah ali kje na tržnici. V najboljšem primeru preživijo pot iz grabe do babičine hiše in, če se res potrudijo, še vožnjo v avtu do mojega stanovanja v Ljubljani. Kjer jih – seveda še mehkejše kot pri obiranju v grabi – nad umivalnikom kot materino mleko posesam s peške direktno v svoj želodec. Včasih jih prej vtaknem za deset minut v skrinjo, kjer hladne razvijejo nenadjebljivo aromo. Plus, v vročinskem valu smo, lahko bi za kosilo jedla led. No, zdajle, ko to bereš, smo že v deževnem septembru – ali pa bolj verjetno v njegovem indijanskem poletju – in jaz sem polnovredna celota in v moji skrinji so na koščke narezani, rešeni, najbolj sladki primerki breskev, ki nikoli ne bi mogli prit v prodajo, pri meni pa bodo končali v sladoledu, kateremu ni treba dodat ničesar, nobenega medu, sladkorja, mogoče morda le eno žlico mleka.
*
grički
se topijo
v sladoled
me utapljajo
v pesmi
črički
*
Avgustovski večer je, opazujem sončni zahod, bosa sem, pravkar stuširana, mokri lasje se sušijo s pospeški formule ena, po spletu okoliščin sem ta večer sama v hiši moje babice in sama sem pred hišo in za hišo, nikogar ni doma, zgoraj laja pes, govedo od soseda je šlo s pašnika že spat, mir in le sem pa tja kak avto, ni tovarn, vlaka, avtobusov, morda kak čriček, dokler sončna svetloba še vztraja, jaz pa v snežnobeli promo majci »Tuš« s fleki, ki se ne bodo nikoli več izprali, in samo v spodnjih gatah stojim na travi, zrem v oranžno kuglo in v vse, kar jo obdaja. Zrem in v meni se poleg miksa breskev v napetem želodčku mešajo občutki vznesenosti, spokojnosti ter grenkobe in tesnobe. Lepo je tu, pocukrano, a ta lepota gnije. Lepo je tu, lepo in kruto.
*
Zaradi ne
prekinje ne
vroči ne
se lahko hitreje širijo določe
ne bolezni
v nasadih.
*
Malo pred tem prizorom sončnega zahoda sva s sosedom, ki mu poleti iz veselja do življenja in narave prihajam pomagat obirat breskova drevesa, sedela za mizo pred babičino hišo. Vročina je počasi padala, pila sva ledeno mrzlo vodo iz hladilnika in postregla sem mu z eno od breskovih pit, ki sem jih tiste dni pekla kot manična, eno za drugo. Bolelo me je, da bi vse tiste breskve pod drevesi in na drevesih, ki ne smejo v prodajo, končale kot kompost. Sosed mi pove, da skoraj toliko breskev, kolikor jih unovči in proda, konča pod drevesi. Včasih se najde kdo, ki jih za nekaj centov pride pobrat za žganjekuho, ampak od tega ravno ni profita. Pa vprašam, zakaj ne dela marmelade, zakaj sam ne kuha šnopca oziroma po prleško »žganice«, in se že ugriznem v jezik, ker seveda to ni kar tako. Organizacija okoli tega pomeni dodaten čas in strošek. Kozarčki za vlaganje, razkuževanje, večurno mešanje kotla, elektrika, človek, ki bo to počel, promocija, pa konkurenca – v Lidlu pol kile marmelade kupiš za dva evra – in tako naprej. Morda bi vse to še nekako šlo, a moj sosed ima v dopoldanskem času tudi službo. Prek komunalnega podjetja cele dneve po vročem soncu za preslabo plačo kosi obcestno travo oziroma kar je pač treba. Njegovih 700 dreves ni za dušo, je za dodatnih nekaj evrov. Za družino. Ki mu, seveda, pomaga. Vse to pove.
Ne pristajam več na pesimistične misli in zaključke, toda. Sediva tam, se pogovarjava in ko malce pomolčiva v tej zmesi čarobnosti večera – zaradi katere se ti lahko nevarno dvigne inzulin – in dejstev življenja mojega soseda, se zasliši zvok motorke. Oziroma je že ves čas prisoten, le da ga v tem trenutku ozavestim. Samo, da je jasno, v družbi morda še kakšnega človeka in ob »flaši« vina, »slatine« in špricerja se verjetno sosed ne bi kar takole izpovedoval, ampak bi kot avgustovski meteorni dež, prav v tem ritmu, padale šale o politikih in kelnarcah, župnikih in kuharcah, tako pa. »Pa ka ti to güčim!« in jaz; »Pa resen ja, ka ti meni to güčiš, da ne bon gi to napísala.« Se zasmeji in poslušava motorko. »Piši, piši, saj nede pomagalo.« Pavza. »Sàmo, da ne boš gi napisala imena, potle bon pa jaz tebe f žganico vkuho.« Motorka pa kar poje. Simfonija se vije izza grička zraven.
»Ka to ovi žaga?« vprašam.
Zlata trsna rumenica je neozdravljiva bolezen vinske trte, ki se kaže predvsem na sušečih se in porumenelih listih. Povzroča jo vrsta fitoplazme, bakterije brez celične stene, ki povzroča neozdravljive bolezni.
Povzročitelj še ni popolnoma znanstveno identificiran, saj ga s klasičnimi mikrobiološkimi metodami ni mogoče preučevati in ima začasno ime Candidatus Phytoplasma vitiski.
Fitoplazmo med okuženimi rastlinami prenaša ameriški škržatek, izvorno razširjen po Severni Ameriki, ki ga je v petdesetih letih 19. stoletja v Evropo nenamerno zanesel človek, in sicer ko so iz ZDA v Francijo uvozili večjo količino sadik vinske trte za križanje.
»Trse mora fse vün dati, ker je dobja sôsidovo rumeníco.«
Okužene rastline pričnejo hirati in odmrejo v nekaj letih. Za to bolezen še ne poznamo zdravila, glavni metodi preprečevanja sta zato odstranjevanje simptomatičnih sadik in zatiranje povzročitelja.
Okuženo je treba čim prej odstraniti, ker se bolezen hitro širi na zdrave trte v okolici.
»Ja sen svoje fse že vun vreza leto, dve nazaj.«
Fitoplazme preživijo zimo v olesenelem delu rastline. Okužene trte v nekaj letih propadejo, pridelek pa je slabši po kakovosti in količini.
»Ka si ti nor, tü sploh nega podnebje za breskve, pa se zaj one bojše držijo kak trsi.«
Bolezenska znamenja zlate trsne rumenice so najbolje vidna od avgusta dalje.
*
Gnoj je zlato
in zlato je gnoj.
*
“Pri ovih dveh, saj ju póznaš, ne, ki sta tak že f penziji, so fse direkt vun vrezali, stroje pródali, nema se midva več s totim jebala, sta rekla, deca pa so tak šla fsak po svoje.”
Med rastno sezono, poleti, je treba takoj odrezati nadzemni del simptomatične trte. Preostali del trte se izkoplje skupaj s koreninami. To se lahko izvede jeseni ali pozimi.
Sproti se odstranjuje vse nove poganjke, ki odženejo iz ostankov, saj so okuženi, čeprav ne kažejo bolezenskih znamenj.
»Dobro pito si napravila, resen!«
Zatiranje z dovoljenimi fitofarmacevtskimi sredstvi (FFS) je obvezno: Večina sredstev, ki so dovoljena za zatiranje ameriškega škržatka, je nevarnih za čebele. Zato je pomembno, da se prvo zatiranje opravi takrat, ko je trta že povsem zaključila cvetenje. Pred škropljenjem pokosite cvetočo podrast oziroma na drug način preprečite, da bi škropilna brozga dosegla cvetočo podrast.
»Pa te por deset let nazaj je še nekak šlo, te so pa še neka tota škrópiva ukinul i zaj nimaš kaj. To kar je dovóljeno tak nič ne prime. Naj gre fse u pizdo mater.«
Vročina in sušna obdobja spodbujajo širjenje bolezni. Pospešujejo namreč življenjski cikel ameriškega škržatka, ki hitreje napreduje skozi razvojne stopnje in prej doseže odraslo obliko. Poleg tega pa dolgotrajna vročina in suša predstavljata velik stres za vinsko trto kar vpliva na njihovo odpornost. Visoke temperature pa pogosto zmanjšujejo tudi učinkovitost delovanja insekticidov, še posebej sredstev v ekološki pridelavi, zato je zatiranje škržatka v hudi vročini manj uspešno.
»Ja, tak je to, Ančika.«
*
čri
čri
čri
*
»Nič, gren zaj, lépo bodi! Hvala za fse!«
Vzame še kos pite za domov in me pusti samo s poletnim večerom. Gre, da se naspi za naslednji dan, mene pa pričaka hladen tuš.
***
Letošnje poletje je bilo eno izmed bolj vročih in sušnih v zadnjih sto letih ali več. O vseh detajlih ne bom izgubljala besed, ker je internet poln podatkov, statistik, novic s terena, izsekov poročil, teorij zarote, kolumn, vicev (saj veste, važno je ohranjati smisel za humor), podkastov ter slikovnega in videogradiva. Potem pa imamo tu še tiskane medije in radijske arhive. Raje bom nekaj več besed – upam, da ne izgubljenih – namenila zlati trsni rumenici. Tako sušno je bilo, da – kot že mnogokrat poprej – nismo smeli več zalivati in da sem lulat raje hodila v grmovje kot na WC-školjko, ker me je groza, koliko zlata vredne čiste pitne vode prek straniščnih školjk dobesedno vržemo na gnoj.
Radi hodimo na počitnice na deželo in nič ne vemo o življenju na deželi, nič ne vemo o koruzi in vinogradih, razen tega, da opazimo, da so nasadi nekoliko bolj borni, majhni in ožgani od vročine. Potem izdahnemo kakšen »joj, ubogi kmetje« in »kaj bo s tem planetom« ter odrsamo naprej in objavimo #amazingview na Instagramu. Pri prijateljici na kmetiji so kupili 600 metrov gasilskih cevi za 3000 evrov iz lastnega žepa, da so lahko – dokler to še ni bilo prepovedano – namakali svoja polja, polna zelenjave za prodajo. Rezultat: bolje kot nič. Vodo so črpali s pumpo iz potoka, ker si ne morejo privoščit vrtine za 10.000 evrov do podtalnice. In tudi kaj bo s to podtalnico, če jo bomo množično izčrpavali? Namakali so ponoči, ker ni vroče. Niti zemlji in rastlinam niti njim. Pašniki in koruzna polja, s katerimi hranijo živino in ki niso bila prioriteta za namakanje, pa niso dali dovolj zalog za vse živali, tako da gredo nekatere krave v zakol. In tako naj bi bilo letos po skoraj vseh kmetijah. Mesa bo torej kar veliko in bo poceni, zelenjave, s katero pa že do sedaj nismo bili niti blizu celovite samooskrbe, pa bo malo in bo draga. Triglavskemu ledeniku, tako pravijo, pa se v dveh mesecih obeta izginotje. Toda. Važno je ohranjati smisel za, saj veste.
*
Zemlja in Mars se pogovarjata:
»Kako si?« vpraša Mars.
»Ah, slabo, staknila sem virus, ki se imenuje človeštvo,« potoži Zemlja.
»Brez skrbi,« jo potolaži Mars, »to hitro mi ne.«
*
Avgustovski večer, postajam »polnovredna« celota in neskončna lepota je pred menoj, za hišo pri babici v Prlekiji. Strmim v popolno sliko sončnega zahoda in skoz misli čofotajo verzi o idili, se utrinjajo, utapljajo, vzhajajo kot Afrodita in skoz vse to prodirajo podobe babičinega soseda z motorko med trsi, ožganimi z zlato rumenico.
Razmišljam.
Kdo vidi kaj. V trenutku, ko ne/gledamo.
Kako se zlata razbljena breskev utaplja v pistacijev sladoled.
ali
Kako prókleto sunce končno ide malo dól, da làhko požagam trse.
Spregledati ali spregledati, to je zdaj vprašanje.
Kaj je vredno poezije.