Za pisanje Rose Liksom obstaja ime – žmohtno. Pa ne govorim samo o njenem dobro začinjenem slogu (ki ga je v slovenščino – in to očitno zelo uspešno – prenesla prevajalka Julija Potrč), ampak tudi o zgodbah, polnih bizarnih likov, črnega humorja in nenavadnih pripetljajev. Kar je povsem dovolj, da Temni paradiž vase posrka omahujočega bralca, ki knjigo, ne da bi vedel, kaj naj pričakuje, nekje na slepo odpre: »Dej mi jurja al pa dva. Eh, pa tud če ne. Lej, šestnajst dni sem preživel v čuzi, potem me pa zabrišejo ven sred noči, pizda.« »Poročila sva se štirinajstega novembra in vsega je bilo konec še pred začetkom naslednjega meseca.« »Sem šesta generacija nacionalistov in tega me ni niti malo sram.« »Vsak dan pojem vsaj dve tablici čokolade Marabou. Ne zajebavam.« »Moj mož se je stegnil na tej postelji, kar sesedel se je ob steno, ne da bi karkoli rekel.«
Da zgodbe nikakor ne skoparijo z udarnostjo, se da razbrati že iz nekaj naključnih, zgoraj citiranih začetkov. Avtorica ne menca in ne dolgovezi, pripoved se začne in medias res ali po domače povedano s takojšnjo akcijo. Prvoosebni pripovedovalci so nenavadni vaški (pa tudi urbani) posebneži; to so obsedenec s higieno, mlada nacionalistka, žena, ki je ubila svojega moža, na tehnologijo mahnjeni menih, goreča sovražnica žensk … Temni paradiž je prava hecna in groteskna slikanica norih finskih značajev. Seveda življenja likov niso nič manj bizarna od njih samih. Kaj lahko torej pričakujemo, da se bo zgodilo prostitutki, ki je ujela potencialno stranko? Pripovedovalec nam poroča o dogodku: »Vprašal sem jo, ali ni bilo dovolj že to, da sem jo ves večer častil, in ji rekel, da nisem noben jeben seksualni objekt. Prisilil sem jo, da se je usedla na afganistansko preprogo v lotosov položaj, in ji devet ur predaval o taoizmu. […] Saj sem bil menda tudi jaz upravičen do nekega nadomestila za ves denar, ki sem ga zagonil zanjo.«
Neizogibno pa je, da se bralec na neki točki v knjigi vseh teh presenetljivih peripetij navadi in začne v njih noro uživati. Problem, ki pri tem nastane, je za moje pojme podoben tistemu, ki se pojavlja tudi pri branju sicer odličnega Etgarja Kereta. Bralec sprejme avtorjevo igro in se z užitkom prepusti vsej bizarnosti pisanja, hkrati pa obenem komaj čaka na razplet. (»Kak mora bit šele konec, če je že začetek tako nor?!«) No, največkrat temu ni tako in zaključki zgodb so na naše veliko razočaranje precej manj izvirni in udarni kot sama zgodba. Če bi se večina zgodb iz Temnega paradiža končala stavek ali dva prej, to niti ne bi naredilo velike razlike; konci k vsebini ne doprinesejo kaj dosti. To lahko deloma upravičimo z argumentom, da je knjiga Rose Liksom prejkone zasnovana kot zbirka skic, vinjet, ki poskušajo slikati nenavadne finske značaje. Zbirka sicer še kar dobro učinkuje kot celota, marsikatera zgodba pa, ločena od konteksta, zagotovo ne bi. Verjetno je to tudi eden od razlogov, da so zgodbe, sicer dolge le kako stran in pol, nenaslovljene. Govorijo morda vse o eni osebi, o Zmešanem Fincu? Tudi slog ostaja bolj ali manj isti, kar samo še dodatno podkrepi občutek, da se srečujemo z enim in istim pripovednim glasom, ki je pač razdeljen med več različnih oseb.
Formalno je knjiga sestavljena iz treh delov, ki so naslovljeni z Domače, Tuje ter Gospodarstvo in šport. Kljub temu da so si vse zgodbe tako stilno kot tudi vsebinsko ter formalno zelo podobne, razporeditev na tri cikle opozarja na nekatere manjše razlike med njimi. Prva in najbolj opazna je ta, da zgodbe drugega in tretjega dela jezikovno niso več tako pikantne, kar glede na to, da je stil vsekakor ena od avtoričinih glavnih odlik, avtomatično pomeni, da so nekoliko slabše. Pravzaprav sistematično branje zbirke dokazuje, kako veliko zgodbam prida udarnost izraza. In tudi obratno: zgodbe brez njega postanejo kar nekoliko dolgočasne in brez v prvem delu sicer obveznega črnega humorja občutno grenkobnejše.
Naslovi treh delov bralca usmerijo, da postane pozoren tudi na vsebinske razlike med zgodbami. V nasprotju s pričakovanji razdelek Tuje ne govori o ne-Fincih, ampak se s tujskostjo spopada manj eksplicitno. Sama sem »tuje zgodbe« brala bolj kot ilustracije odtujenosti, tako obče kot tudi bolj intimne. V tem delu se srečamo z nenavadno velikim številom zgodb, ki v ospredje postavljajo vprašanje vere v današnjem času (velikokrat je glavni junak kak menih), še najbolje pa jih povzema tale stavek iz ene od zgodb, da »takšna naivna teistična predstava o Bogu postmodernim ljudem ne daje odgovora na njihova eksistencialistična vprašanja.« Druga pomembna tema, ki jo lahko izpostavimo, pa je splošna finska odtujenost, (geografska) samota, ki se nemalokrat kaže kot nacionalizem in ksenofobija (zlasti proti Rusom in črncem). Tretji del po mojem mnenju precej nasilno vdira v sicer dobro zastavljeno polarnost Temnega paradiža. Naslov Gospodarstvo in šport kar dobro povzema vsebinsko plat zgodb (s športom je sicer v večini primerov mišljen seks). Nekatere od njih so še vedno precej bizarne (na primer tista o človeku, ki prodajalca mleka zaradi 15 centov ustreli s puško, ali pa tista o prostitutki, ki je morala devet ur poslušati predavanje o taoizmu), vendar so izrazno zopet nekoliko šibkejše od tistih iz prvega dela.
Začetno bralsko navdušenje tako povsem upravičeno postopoma upada. Temni paradiž je seveda, vsaj spočetka, čudovito in intenzivno branje, res pa je tudi, da je zgodb veliko preveč, da bi avtorici uspelo zadržati prvotni dober vtis.
Rosa Liksom: Temni paradiž. Prevedla Julija Potrč. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2016. 128 strani, 19,95 €.
