Skoraj vsi pesniki ali pesnice so kot pesniki ali pesnice seveda več, kot je mogoče razbrati iz dolgočasne predvidljivosti festivalskih predstavitvenih tekstov, vendar pri vsakem ne čutimo potrebe, da bi to poudarili. Pri Lukasu Debeljaku se to zdi nujno.
Rodil se je leta 1999 v Ljubljani, tam obiskoval osnovno in srednjo šolo, pri čemer je že na obeh stopnjah intenzivno objavljal v šolskih časopisih, v gimnaziji tudi v študentskih revijah, kot so denimo Zamenjave, ter v onkrajšolskih publikacijah, kot sta Dialogi in Idiot. Leta 2017, še vedno gimnazijec, je v zbirki Mala ignorirana knjiga pri ekipi IGNOR izdal knjižico (»chapbook«) Krožna/obodna hitrost, ki je doživela celo ponatis. Od tod ima stari intervju z mladim pesnikom v okviru dijaške oddaje Dijakobinci na Radiu Študent primeren in simpatično neizviren naslov »Objava ali ne, to je zdaj vprašanje«. Po študiju filozofije na kalifornijskem Deep Springs Collegeu je začel obiskovati program Etična in politična misel na Bard Collegeu v Berlinu, nato pa se je vpisal na magistrski študij zgodovine na CEU. Leta 2022 je izdal svoj pesniški prvenec Poznati kot voda (Center za slovensko književnost), ki je bil naslednje leto uvrščen v antologijo 10 knjig iz Slovenije: po izboru literarnih kritikov (CSK). Leta 2025 je izšla njegova druga pesniška zbirka (sto petdeset strani dolga »pesniška knjiga«) Drevo, ki ga pišemo nihče (LUD Šerpa), ki je bila letos nominirana za vseslovensko pesniško nagrado velenjica – časa nesmrtnosti. Njegova poezija je bila prevedena v angleščino, češčino, grščino, nemščino, srbščino in španščino. Poezijo je prevajal tudi sam, med drugim pesmi Esada Babačića, Sergeja Harlamova, Natalije Milovanović in Muanisa Sinanovića.
Leta 2022 je izdal svoj pesniški prvenec Poznati kot voda (Center za slovensko književnost), ki je bil naslednje leto uvrščen v antologijo 10 knjig iz Slovenije: po izboru literarnih kritikov (CSK).
Njegovo pisavo so kritiki, kot je izpostavil v enem izmed novejših intervjujev, prepoznali kot »intelektualno in privzdignjeno«, kot posvečeno »nekim bolj temeljnim vprašanjem« (v nekem drugem prispevku piše, da so ji pripisali »značilnosti, ki bi jih lahko združili pod oznako ‘neulovljivosti’«), vendar pa bi lahko rekli, da je zanjo značilna tudi nepretencioznost. Ne samo da se »privzdignjeni« registri v pesmih pogosto dopolnjujejo z nižjimi, Debeljakova poezija, sploh če jo motrimo z vidika zadnje zbirke, uspešno in odločno izpostavlja blagodejno neveljavnost dihotomij, med katere poleg visoko/nizko spadajo tudi didaktično/poetično (kot sta jo posebej naslovila v pogovoru s Tino Kozin), samoniklo/citatno, obče/partikularno, tradicijsko/prelomno itd.
Ne samo da se »privzdignjeni« registri v pesmih pogosto dopolnjujejo z nižjimi, Debeljakova poezija, sploh če jo motrimo z vidika zadnje zbirke, uspešno in odločno izpostavlja blagodejno neveljavnost dihotomij
Zdi se, da se je Debeljak običajnim čerem – izpovedni velikopoteznosti najstniških poskusov, anemični abstraktnosti mladih filozofov pri prvi zbirki in pompozni ekshibiciji erudicije pri enciklopedičnem projektu druge zbirke – izognil, ker mu je vsaj toliko kot za poezijo dejansko mar za sam jezik oziroma govorico oziroma pisavo: to, kaj jezik lahko stori. V pesmih so namesto okornih sledi avtorja tako vedno prisotne tudi neke druge zgodovine/nek zvok, kot piše v eni izmed pesmi v prvi zbirki. Ta nevsiljivost je posebej zaznavna pri zastavitvi druge zbirke, na kar napotuje že njen naslov z množinskim »nihče«; zbirka kljub temu, da gre za zelo dolgo, neprekinjeno in ritmično neizprosno genealogijo, ne izpade kot nadležna demonstracija (pesniškega) znanja.
Bolj pogosto kot sebični proizvajalec pomena se zdi kot arhivar ali arheolog, nekdo, ki kopiči, plasti, beleži in niza, niti se pomen, ki ga producirajo pesmi, ne zatika ob katere koli druge določne subjekte. Za skoraj vse kritičarke, ki so razmišljale o njegovi poeziji, je značilno, da se niso mogle izogniti tematizaciji tovrstne neusidranosti ali iztaknjenosti iz običajnih okvirov, v katerih poteka bolj neinovativno pesništvo. Ko Veronika Šoster ob »pesniški knjigi« Drevo, ki ga pišemo nihče razmišlja o »občutku vsesplošne prisotnosti« ali »soobstoju vseh […] pojavnosti« ali ko gre za časovnost, o »mnogoterem veččasju«, v bistvu vsakokrat pritrdi Silviji Žnidar, ko ta zmesnost avtorjeve izjavljalne manire vzporeja z Borgesovo idejo »totalne knjižnice« ali ko, spet ob vprašanju časovnosti, piše o »aporičnem fenomenu diskontinuitet v ‘flowu’ kontinuuma«.
Bolj pogosto kot sebični proizvajalec pomena se zdi kot arhivar ali arheolog, nekdo, ki kopiči, plasti, beleži in niza, niti se pomen, ki ga producirajo pesmi, ne zatika ob katere koli druge določne subjekte.
Debeljakova poezija je zaenkrat v vsaki etapi požela dovolj netipičnega navdušenja, da je bilo pesnika nemogoče ignorirati. In čeprav si je zaradi imenske podobnosti Googlove sezname rezultatov poizvedovanja o »Lukasu Debeljaku« prisiljen deliti s škodljivim »influencerjem«, smo lahko veseli, da bo v prihodnosti najverjetneje storil dovolj lepega, da bomo o njem, ne glede na algoritemske pristranskosti, hvala bogu slišali več kot o njegovem skorajšnjem soimenjaku.