Ime mi je Jana. Tako piše na lončku poljske kisle smetane iz ruske trgovine, ki jo uporabim za zajtrk. Vedno zajtrkujem jajca. Večinoma jih spremenim v raznobarvne krožne omlete. Siri in smetana jih obarvajo v odtenke od bele do rumene, špinača, kodrolistni ohrovt, avokado in bazilika v zeleno, pršut in grozdje v vijoličasto, prekajen losos v rožnato, paradižnik v rdečo, papaja v oranžno, sol z rastlinskim ogljem jih posuje s črnimi pikami. Zaradi jajc imam v krvi visoko vrednost dobrega holesterola, kar je za moje srce nadvse ugodno. Srce je pomembna zadeva.
Budilka mi zvoni ob šest petinštirideset. Ni budilka s kazalci, tiktakanje bi me pri mojem tankem spancu motilo. Je alarm na pametnem telefonu, ki zveni kot gruča ponorelih ptičev. Pred spanjem se na njegovem zaslonu često dotaknem podobice letala, da si sanje zaščitim pred pametnotelefonskim sevanjem. Spim z dvema popolnoma enakima puhastima prašičema iz Ikee. Eden je ženska, drugi je moški. Pujso za sina kupim, ko je ta še v trebuhu. Kadar zelo brca, jo položim na vzvalovan trebuh, da skače sem in tja. Smejem se. Pujsa kupim, ko se drugič preselimo in je sin že izven trebuha. Pujsa namreč ostane v mestu in deželi, kamor se preselimo prvič. Sem, na otok, prinesem oba. Uporabljam ju kot dodatni vzglavnik pri branju knjige. Sta ravno prav mehka in podolgovata, da ju stisnem k sebi; velika hladna postelja se tako pomanjša in pogreje. Ne smrčita.
Sin se ponoči polula v posteljo, fantki menda težje nadzorujejo mehur. Priškreblja v spalnico s povštrom, povštrčkom in slonom, mami, polulal sem se. Zleze na posteljo, slečem mu hlače. Zebe ga, zato ga pokrijem z od mojega telesa ogreto odejo. Grem mu po svežo pižamo, slečem po sladkastem smrdečo malo posteljo. Hitro obleciva novo pižamico, tudi slon je polulan, ne, slona ti ne dam. Zdaj pa še malo spančkajva, zunaj je še noč.
Vstanem pet minut po telefonskih ptičih, čeprav pred njihovim norenjem večkrat pogledam, koliko je ura. Lulam, umijem si obraz, vstavim si kontaktne leče, se pod pazduho namažem z dezodorantom brez aluminijevih soli, oblečem se. V kuhinji prižgem luč na napi, pogrejem vodo iz steklenice. Voda iz pipe ima na otoku zelo slab okus. Je očiščena morska voda in ne bistrica iz gorskega izvira. V kozarcu jo zmešam s pol žličke indijskega trpotca. Dober je za poživljanje in čiščenje črevesja. V kozici pogrejem mleko, dodam mu ščepec soli in košček masla. Ko zavre, vanj vmešam instant polento. Kuhana naj bi bila v dveh minutah, vendar sta mi mama in babica povedali, da je tudi hitro polento dobro kuhati kakšnih deset minut. Ob stalnem mešanju jo kuham recimo osem. Cedilce kafetiere do vrha napolnim s pravičnotrgovinsko kavo. Kafetiero dobro zatisnem in jo postavim na ogenj. V modrem lončku z belimi pikami pogrejem mleko za kavo – brez laktoze. Sinu pripravim malico – grški jogurt, žličko z medvedkom, banano, nekaj piškotov v obliki črk. Tu otroci že pri treh letih začnejo hoditi v šolo. Moj sin je star štiri. Domov prinese mavrico, ob kateri v angleščini piše: rumena, zelena, vijolična, rdeča, oranžna, roza. Pobarva jo s črno, temno modro, svetlo zeleno, rjavo in temno zeleno.
Kava zabrbota, mleko naraste. Vsakega pol nalijem v skodelico brez ročaja in osladkam z agavinim sirupom. Z ozkim filtrom, poltankim papirčkom in zeleno golden virginijo si zvijem cigaret. Odprem okno in na okensko polico postavim pepelnik v obliki sploščenega ptiča. Vroča skodelica me peče v roko, naredim požirek kave in se spečem v jezik. Prižgem cigaret, ta prvi je, edini v dnevu, ki mi je resnično in najbolj v veselje. Opazujem dim, ki se spiralasto vrtinči. Požirek kave, požirek dima, požirek kave, požirek dima. Medtem se na levi začne daniti. Žerjavi v pristanišču so silhuete ogromnih robotskih žiraf na oranžno-roza ozadju. Pod okno zapelje tovornjak, ki razvaža industrijske španske krofe. (Na stranišču imamo namontiran tako imenovani ritni tuš. Ne le, da človeku dobro opere rit, izvede tudi rahel, a učinkovit klistir. Ritnega tuša ni pametno vključiti ob odprtem straniščnem pokrovu, takrat namreč šprica vse naokrog.) Začnem s procesom prebujanja sina in njegovega očeta. Prvi reče »ne«, drugi »še pet minut«. Jabolko ne pade daleč od drevesa (razen, če ta stoji na hribu.) Prvemu povem, da ga čaka polenta in naj mi pove, kaj naj mu s kakavom narišem nanjo. En K in en A in tri stare pokvarjene mašine, ki naj si jih sama izmislim. Drugemu povem, da ga čaka galona kave. Prvi podse položi povšter, povšterček in slona ter se zvije v polža z ritjo navzgor. V taki obliki in količini ga/jih nesem v dnevno sobo, kjer želi, da ga vržem na kavč. Pasti mora z višine, sicer ni zadovoljen.
»A mi poveš, kako so pokvarjene te stare mašine?« »Tejle stari ladji je odpadel motor in je zdaj na dnu morja. Tale gondola se je utrgala z vitla in se razbila. Tale torpedo je pa kar eksplodiral in so od njega ostali samo še koščki.« Nadvse ga privlači staro in pokvarjeno. (»Kaj si narisal?« »Stare, pokvarjene možgane.«) Malo jé sam, malo mu pomagam. Oblečem mu belo majico s kratkimi rokavi in zelenim grbom, zelene trenirkaste hlače in zeleno trenirkasto jopico z belim grbom, bele nogavice. Grb je sestavljen iz sove, želoda, hrasta in popisanega razvitega zvitka. Tu je uniforma nujna že v vrtcu. (Bele majičke bi nemara lahko nadomestile majičke s kamuflažnim vzorcem olivno sive boje.) Obujem mu bele teniske, tako zahteva uniforma. Copatov v vrtcih in šolah ne nosijo. Jaz doma vedno nosim copate, večino časa usnjene natikače brez nogavic. Počešem mu lase, kolikor so počesljivi. Izgleda kot mali lev. (Pred dvema letoma ima lase še kodraste in je podoben mini Jimu Morrisonu. Oba imava v laseh nežen odtenek bakrene. Menda je na daljno vejo najinega družinskega drevesa nekoč skočil nek bakren Napoleonov vojak. Morda imam zato tudi pege in me večkrat vprašajo, če nisem morebiti Francozinja.) Nadenem mu svetlo moder nahrbtnik z roza tigri, sebi pa temno modrega brez tigrov. »Čao, tati!«
Pred hišo je malo otroško igrišče. Okoli njega raste nekaj palm in benjaminov, na katerih živi mirijada volnatih uši. Tvorijo belo kopreno, ki spominja na vrteks. (Samice so brez kril in zrastejo do dolžine petih milimetrov, telo je zraščeno z glavo v celoto. Samci so popolnoma drugačne živali: krilate, manj kot en milimeter dolge, so brez ustnih organov in se tako niso sposobne prehranjevati. Njihova vloga je iskanje in oploditev samice. Samica po odlaganju jajčec umre. Prva razvojna faza je rumenkasto rjava nimfa. Nimfe in odrasli ženski primerki izsesavajo rastlinske sokove in povzročijo deformacijo in rumenenje listov. Pogosto močan napad uši povzroči tudi odpadanje listov in plodov.) Greva mimo od uši napadenih dreves, njihovih odpadlih listov in plodov. Ena izmed cevčic, ki zaliva presušeno pusto zemljo, iz katere so že zdavnaj rasli rožni grmi in že zdavnaj tudi crknili, je počila. Zdaj šprica pot, po kateri hodiva. Za ovinkom so zabojniki za smeti, ob njih pa star, pokvarjen hladilnik. Ob njem se, v namen proučevanja, ustaviva. Greva, greva, moj prastrah pred zamujanjem, ko ni nikoli nič zamujeno in je časa v vesolju dovolj. »Boš ti odprl garažo? Tale zgornji gumbek pritisni.« Garaža je nekoč hiša, lastnik jo poruši in nad prostor namesto strehe položi plošče valovite prosojne plastike. Snega ravno ne bi držale, zakaj pa bi tudi ga, ob povprečni letni temperaturi dvaindvajset stopinj celzija. Odklenem dolgi modri volvo, sin se spravi na svoj varni sedež zadaj. V avto se spravim še jaz, sedež pririnem bližje volanu, na katerem je znak za moški spol – krog s puščico, usmerjeno ven in gor, severovzhodno. (Krog s takole puščico je tudi starodaven simbol za železo. To so želeli povedati moški iz Volva – tako sami pravijo. Sama avtu večkrat ljubeče rečem Vulva.) Ključ potisnem v luknjo in Vulva se prižge. Počasi zadenjsko zvozim iz garaže, nad velikimi, dolgimi avtomobili nisem navdušena. Mami, a poslušava volkce?« »Volkci« so Deep Purplov Hush. »Potem pa poslušajva dvigalo.« »Dvigalo« je Deep Purplov Fireball. Poleg Deep Purpla je sin tudi goreč občudovalec Steppenwolf-a. Tu in tam želi poslušati Tutti Frutti in me vpraša, če je Elvis že umrl. Povem mu, da je, da pa mogoče tudi ni. Vpraša, zakaj je umrl. Vedno znova razmišljam, ali naj mu povem, da je požrl preveč drog, alkohola in hamburgerjev, ali naj raje rečem, da je bil star. Zadevo skombiniram v »bil je star, požrl pa je tudi preveč drog, alkohola in hamburgerjev, mogoče je pa še živ.« Z odgovorom je zadovoljen. »Bob Marley je tudi umrl in se spremenil v Jezusa Kristusa.« »Tako. Zelo podobno.«
Peljeva se po enosmerni ozki ulici navzdol. »Zdaj ti bom pokazal hišo, ki je zgorela. Evo je!« Tankat morava. Dizel in ne navadnega bencina, Vulvi bi sicer ob ponovnem vžigu zaradi njega morali zamenjati motor, ki bi stal dva do tri tisoč evrov. (Tisti, ki si izmišljujejo imena avtomobilov, bi v določenih primerih o izbiri morali bolje premisliti. Zadnje čase opažam avto z imenom Kona, kar v portugalščini pomeni nič drugega kot Pizda. Sama Pizde ne bi kupila, tako kot tudi Kuge ali Škode ne.) Vratca z luknjo za tankanje zadaj so na desni strani, šele pred kratkim sem se podučila, da je njihova pozicija z ikonico označena tam, kjer piše tudi, ali imamo dovolj oziroma premalo goriva. Natankam za trideset evrov in en cent, včasih mi uspe zadeti cifro brez številk za vejico. Prodajalka me pozdravi z »Dobro jutro, Kraljica!« (tudi Nebo ali Lepotica; tu se podobni nazivi uporabljajo namesto »gospa«). Od vsote, ki ji odšteje tisti cent, jih odšteje še dodatnih štiriinšestdeset, saj imam posebno kartico, ki prišteva točke in odšteva cente ter jo velja uporabiti tudi v eni izmed trgovinskih verig.
V krožišču, katerega en krak vodi v pristanišče, je vedno gneča. »Katedrala!« Tudi pri katedrali je promet zgoščen. Ko zapeljeva v tunel, sva na konju. »Smrdljivka!« Peljeva se mimo tovarne, ki iz vode severnega dela otoka čisti drek. Zjutraj široko območje okoli nje še ne zaudarja toliko, popoldne pa precej. »Pivovarna!« Pivovarna Tropical za svoj zaščitni znak uporablja zelenega psa. Kadar je steklenica oziroma pločevinka njihovega piva dovolj ohlajena, se pes obarva modro. »Viadukt!« Na poti sta dva. »Pa sva!« Sin noče izstopiti skozi vrata, spleza iz prtljažnika. Nadenem mu nahrbtnik, ki je zanj prevelik. »Skril se bom za tebe.«»Zelo te imam rada. Zelo se igraj in lepo se imej, prav?«
Peljem se v obratno smer: čez dva viadukta in dva tunela, mimo pivovarne, smrdljivke, katedrale, gneče, velikanskih tovornih ladij. »Smo zvezdni prah,« slišim po radiu. »Vendar pozor: prah in ne zvezde.«
