Knjig, ki opisujejo matere, ni malo. Matere so pomemben lik v drami, ki ji pravimo življenje, in literatura jih ljubi. Kje pa se v knjigah skriva oče? Je zgolj stranski lik? Seveda ne. Poiskali smo nekaj knjig, domačih in tujih, ki opisujejo očete v dobrem in slabem … Oče kot junak, oče kot heroj, oče kot zatiralec, odsotni oče, vzorni oče, zapiti oče … Tudi očetje so mogočna sila življenja, ki je literatura ne more zaobiti.
Beletrina, 2019Partljič, eden najbolj znanih slovenskih pisateljev, je v letu 2019 izdal Pesnico, svoje najbolj avtobiografsko delo. V tem kraju je železniška postaja, kjer je avtorjev oče delal več kot trideset let – in ravno na očeta je bil Partljič močno navezan. V knjigi tako spremljamo zgodbo očeta. Roman pa je sicer sestavljen iz dveh delov, prvi nosi naslov Oče in je posvečen očetovim spominom, raziskovanju preteklosti in razmišljanju. Drugi del pa nosi naslov Sin in je predvsem razmislek o ustvarjanju. Knjiga je pripoved o očetu, kronika nekega kraja, opis staršev, malo manj pa opis odnosa med sinom in očetom, čeprav posredno zaznamo, da je bil ta odnos pozitiven.
Mladinska knjiga, 2015 in 2017, prevod Darko ČudenNorveški pisatelj v šestih knjigah na več kot 3500 straneh iskreno opisuje svoje življenje. V prvi knjigi piše tudi o svojem očetu in odnosu do njega, v drugi knjigi se loči, hitro ponovno zaljubi in kmalu postane oče. Prek odnosa do svojega očeta proučuje odnos do svojih otrok: razume jih med drugim kot veliko breme, a hkrati kot sladko bolečino. Nič nenavadnega, da se je Moj boj tako dobro prodajal, saj je avtor brutalno iskren: med drugim brez dlake na jeziku opisuje, kako se je njegov emocionalno odtujeni oče zapil do smrti in kako sta z bratom en teden čistila svinjarijo, v kateri je živel oče pred smrtjo skupaj s prav tako zapito babico. Knausgaard opisuje grozljivega očeta, ki se je raztopil v nič v alkoholu.
UMco, 2016, prevod Miriam DrevOdlična knjiga ameriškega pisatelja, prejemnika Pulitzerjeve nagrade, ni le pripoved o odnosu med očetom in sinom, temveč tudi pripoved o bivanju in minevanju. Kako se soočimo s spoznanjem, da se naši starši starajo in njihove moči pešajo? Avtor v tej knjigi piše popolnoma iskreno, avtobiografsko, čustveno in tako ustvari unikaten zapis o življenju ter poslavljanju. Očetov portret je Rothovo najvišje dejanje ljubezni, kajti očeta je s tem, ko je napisal knjigo o njem, spremenil v umetnino.
Sanje, 2014, prevod Aleksandra RekarJergovićev Oče pravzaprav niti ni fikcija, ni avtobiografija, ni roman. Je zapis o Jugoslaviji, o absurdih. Eden najbolj popularnih hrvaških avtorjev začne besedilo pisati tri dni po smrti svojega očeta in obuja spomine tako nanj kot na zgodovino naše nekdanje skupne države. Zgodba očeta ni lepa, je polna temačnih spominov, težkega življenja in takšno je tudi spominjanje na Jugoslavijo. Ali kot je avtor povedal ob prevodu v slovenščino: »Vse njegovo življenje je bilo nizanje bolečin, nesporazumov, trpljenja, strašnih izdajstev … na koncu se je vse končalo s to odvratno vojno. Bil je v obleganem Sarajevu, ko so nanj streljali pacienti, ki jih je zdravil. Pacienti, ki jim je reševal življenja, so ga poskušali ubiti. Vse to je tako odvratno in absurdno, da sem pomislil, da bi bilo to, da se njegovo nesrečno življenje konča z grobom, preveč banalno. O tem sem moral povedati zgodbo. Ker ko zgodbo izpoveš, vsa stvar deluje, kot da je to njegovo trpinčeno življenje imelo nekakšen smisel.«
Beletrina, 2022, prevod Špela VodopivecEden od najpomembnejših glasov afriške in svetovne literature, odlično sprejet tudi v slovenskem knjižnem prostoru, v tej kratki, pa zato čustveno zelo močni knjigi opisuje čas, ko je njen oče umrl med pandemijo covida. Avtorica opisuje žalost, pa tudi jezo, hkrati pa nek unikaten čas naše zgodovine, ko zaradi pandemije ni smela na pogreb očeta. Drobna knjiga tako v sebi ne skriva le opisovanje odnosa do očeta, temveč vsa tista čustva, ki jih doživimo ob izgubi: kdaj začnemo o nekom, ki nam je bil tako zelo ljub, govoriti v pretekliku?
Modrijan, 2015, prevod Jaroslav SkrušnyV tej knjigi je oče despot, moralna avtoriteta, ki ni moralna – je namreč šovinist, antisemit, ki tudi po vojni ostane privrženec nacizma. Čtivo je pisateljeva osvoboditev, predvsem s pomočjo intelektualnega zorenja (nadomestnih očetov, intelektualnih umov – od Sartra do Focaulta, ki jih avtor proučuje, spoznava, vpija). Oče je bil fizično in psihično nasilen predvsem do lastne žene, kar je močno vplivalo na sina. Delo je izšlo dve leti po smrti očeta, kar zagotovo ni naključuje, saj avtor na neki način v besedilu dokončno »obračuna z lastnim očetom«.
Beletrina, 2020»Prepričan sem, da v zgodnjem otroštvu dobimo nekakšna nevidna očala, ki nam potem vse življenje barvajo pogled na svet,« je dejal Lainšček, ki se v prvi knjigi trilogije vrne v svoje otroštvo, se s pomočjo metode aktivne imaginacije uživi v očeta in mater in njuno doživljanje rojstva otroka. Zanimivo čtivo, ki nas popelje v otroštvo v Dolencih na Goričkem v Prekmurju, majhni in odmaknjeni vasici tik ob madžarski meji, kjer je bila njegova družina del vaške revščine. In tudi pripoved o očetu, ki je sina popeljal v svet zgodb in ga naučil, kako kljubovati brezupu.
Beletrina, 2013, prevod Mojca MedvešekAvtor je skupaj z mamo in bratom pri osmih letih zaupustil Francijo, v kateri se je rodil, ter odšel k očetu v Nigerijo, kjer je ta opravljal delo zdravnika. Avtobiografska zgodba je po eni strani spomin na otroštvo, na bežen trenutek popolne svobode, hkrati pa odličen opis odnosa do očeta. Slednji je za pisatelja tujec, saj je zaradi službe ves čas odsoten, po drugi strani pa ga močno spoštuje in o njemu piše z naklonjenostjo ter ljubeznijo. Knjiga, ki nam prikaže čudovitega posameznika, hkrati pa nam ponudi razmislek o pomenu prisotnosti očeta v družini.
Cankarjeva založba, 2023, prevod Janko PetrovecŠtiridesetletni Sandro, ki vztraja pri samskem življenju, se ob začetku poletja vrne iz Milana na obisk k ostarelemu očetu. In prične se pripoved o dveh odraslih moških, ki se ponovno zbližata. Italijanski pisatelj skozi zgodbo osvetljuje njun odnos, preteklost in sedanjost, predvsem pa pripoveduje o hrepenenju, upanju, pa tudi utehi, ki jo najdemo, ko odnose razčistimo.
VigeVageKnjige, 2022In za zaključek še nekaj drugačnega: risoroman, pa ne o očetu, temveč dedku. Vaške ptice so risoroman, ki ga lahko beremo samostojno, sicer pa je drugi del trilogije. Glavni protagonist iz prejšnje knjige, Mestne ptice, se vrne na Koroško in raziskuje, kdo je narisal neko risbo – je bil njegov dedek? In tako se počasi odkrivajo tančice njegove družine, predvsem dedka, in pa tudi slovenske Koroške.