Kako sem Patti Smith seznanil s Srečkom Kosovelom

Morda je danes, na 120. obletnico Kosovelovega rojstva, pravšnji dan za tale prosti spis. O pesnikovem srečanju z ameriško kolegico, botro punka Patti Smith. Pa za moj »outing«, razkritje, priznanje: ja, jaz sem ju seznanil, sem tisti »obiskovalec iz Slovenije«, ki ji je leta 2019 na koncertu v Trstu podaril izbor Kosovelove poezije. Ma ne, tega ne pišem za pet minut slave, no, ne samo, predvsem želim pokazati, kako se lahko srečata umetnika takšnega kalibra, umetnika, ki sta si v marsičem sorodna, a ju ločuje »ta ocean, strašnó odprt«, širno morje tako časa kakor prostora. Vse dokler …

Prvo dejanje: Naj se nas nebo usmili!

Njeno glasbo mi je prvi približal urednik na Primorskih novicah, moj novinarski oče Robert Škrlj. Zelo rad je imel Patti. In Srečka. Pred skoraj točno desetletjem, leta 2014, ko se je zima prevešala v pomlad, je na eno naših zadnjih srečanj prišel vse drobnejši, vse počasnejšega koraka – in z debelo knjigo Kosovelove poezije v nahrbtniku. Kako si želim, da bi dočakal njuno srečanje!

Leta 2010 je Robert z veseljem objavil mojo reportažo z njenega koncerta. Poslušat smo jo šli na poletni festival v italijanski Gradež. Jo popoldne po naključju ujeli, mimo jo je prineslo, ko smo posedali za mizico pred barom, drugi je niso opazili, nam pa je razdelila avtograme, hitro in polglasno, s prošnjo, hja, bolj zahtevo, naj ne zganjamo kravala in privabljamo še ostalih okrog. Vse je bilo v redu, opravili smo profesionalno, neopazno. Potem je na leseni ploščadi kraj morja z odra motrila vse bolj divje nebo, črni oblaki so se zlovešče bližali koncertu, med brenkanjem je svečano deklamirala: »O, strele na nebu, kako čudovite ste! Ampak rotim vas, počakajte vsaj še malo. In potem vas bomo slavili.« Krotila je tudi varnostnike, jim prigovarjala, naj razigranemu ljudstvu dovolijo zapustiti sedala, nam pustijo plesati in stati in skakati v ritmu in tuliti. Prosila nas je samo, naj spoštujemo naravo in se ne naslanjamo na kovinsko ograjo. So strele preblizu. V apokaliptičnem vzdušju je še bolj surovo – in bolj blasfemično – zadonel razvpiti uvodni verz Glorie: »Jezus je umrl za grehe nekoga drugega, toda ne za moje.«

V dodatku, po vrnitvi na oder, se je spet zazrla v nebo: »Hvala, strele, da ste čakale. Hvala ti, nevihta. Ko končamo, lahko dežuješ, kolikor hočeš!« In je že bljuvala monolog Babelogue, v katerega je tokrat vključila na svet prispelega malčka, zarenčala je »ljudje, vi ste prihodnost, in prihodnost je zdaj«, pa že zdrvela v Rock N Roll Nigger, himno življenja zunaj družbe. Skakajoče pod odrom je skozi prve dežne kaplje bodrila, bodimo močni, srečni, uporabljajmo svojo domišljijo. V slovo, razmršena od vetra in z borovimi iglicami v laseh, je tulila: »Bodite svobodni!!!«

Drugo dejanje: pevka na Pasolinijevem grobu, Rimbaud na moji majici

Decembra 2014 smo se srečali na božičnem koncertu v bližnjem Vidmu, v gledališču Teatro Nuovo Giovanni Da Udine. Svojo ljubezen do pesnika in filmarja Pierja Paola Pasolinija (1922–1975) in njegove umetnosti je Patti Smith že dopoldne delila z mladimi na liceju Percoto, jim prigovarjala, naj se ne odrečejo svojim sanjam in naj delajo dobra dela. Pasolini, ta veliki otrok Furlanije, zanjo ostaja »umetnik čudovitega revolucionarnega duha«, je dejala. In dodala, da ji je s filmom Evangelij po Mateju pomagal bolje razumeti Jezusa. Zvečer so nas na koncertu preplavili mravljinci, ko je brenkaje na kitaro improvizirala stihe o Pasolinijevih zadnjih trenutkih, ob molovskih akordih uročeno pripovedovala o umetnikovem nasilnem koncu, o hoji po morskem obrežju, kjer so neznanci okrvavili njegovo belo srajco. Že v pesniški zbirki Babel (1978) mu je posvetila pesem Italy (the round), zapisala: »Bil je žrtev fašistov, pedrov in čistosti svoje umetnosti … Pasolini je mrtev. Et morte.«

Že naslednje poletje, avgusta 2015, se je v naše kraje vrnila s turnejo ob 40-letnici kultnega prvenca Horses (1975). Na travniku pred vilo Manin v Furlaniji, ko je ljudstvo še kapljalo na trato, jo je uzrla žena, vzkliknila: »Glej, Patti, tam, pod oboki!« Skočila sva bliže, pevko in njene prestregla med hojo od gostilne proti zaodrju. Varnostniki so se spet izkazali, se postavili vmes. Pevka je kanila tiho mimo. Pa sem spet zagobcal, pomahal z noviteto založbe Modrijan: »Ampak, Patti, tule imam slovenski izvod vaše knjige Just Kids!« Korak je zastal: »A res?! Slovenske pa še nisem videla. Pokažite,« je v rokah že obračala Pač mulca v prevodu Jureta Potokarja. »O, glej, Lenny, tako je videti …« je priklicala še kitarista, starega pajdaša vse od njunih prvih skupnih nastopov v New Yorku na začetku sedemdesetih. Podpisala se je v izvod. In pripisala: People have the power.

Takrat se Pasoliniju v Furlaniji ni samo poklonila, ampak mu kar posvetila koncert, saj ji ni ušlo, da njen svetli jubilej sovpada z njegovim temnim: leta 1975 je svet dobil ploščo Horses in izgubil Pasolinija. Ki je mladost preživel v kraju Casarsa della Delizia blizu koncertnega prizorišča, na nasprotnem bregu reke Tilment. Tam je tudi pokopan, pevka je pred koncertom obiskala njegov grob, izrekla zahvalo tudi ob sinu pokopani mami Susanni Colussi … in se kakor leto prej v Vidmu srečala z mladimi, s študenti.

Dan zatem je s turnejo prigrmela še v ljubljanske Križanke. Tja sem šel v majici s portretom njej najljubšega pesnika, francoskega simbolista Arthurja Rimbauda (1854–1891), v katerega se je zaljubila kot mladenka – in si prav to staro fotografijo mladega poeta prilepila na steno svoje sobe. Na koncu koncerta ni samo jezno trgala strun s svoje električne kitare, ampak tudi sestopila z odra, se sprehodila vzdolž prve vrste, se v drncu prijazno rokovala z nami – pa kot vkopana obstala, ko se je spogledala s spranim Arthurjem na mojih prsih. Ni izpustila roke, potegnila me je k sebi, mi med glasno godbo v uho zavpila »great shirt«, ja, da imam krasno majico. Pa roko vtaknila v žep svojega suknjiča, brskala po njem, nekaj iskala, da smo debelo gledali tako mi na tej strani ograje kakor varnostniki na oni. Je našla! Mi v dlan stisnila nekaj drobnega in odskakala naprej. Skupaj z drugimi sem pogledal, kaj se skriva v pesti, razprl dlan: broška Horses.

Tretje dejanje: Majhen plašč besed

Potem ko je leta 2019 zadonelo oznanilo, da z akustično turnejo Words and Music (Besede in glasba) prihaja v Trst, sem začel nekaj premlevati. Dobrodošla spodbuda so bile tudi njene objave na družbenih omrežjih: vsake toliko kaka pesem, portret tega ali onega poeta, obisk groba, naj leži na tej ali tisti strani oceana, in seveda sprehodi po Trstu: ogledala si je kipe književnikov, se prižela k bronastemu Joyceu na Rusem mostu, brala Svevov roman La coscienza di Zeno (Zenova zavest) v angleškem prevodu, na koncertu se je obetalo recitiranje Rilkejevih Devinskih elegij, takisto v angleških prepesnitvah … Dovolj je, sem prikimal, čas je, da spozna še njega, čigar portret bi si najstnica gotovo prav tako prilepila na steno sobe, če bi ga poznala!

Mateja Kralj iz društva Konstruktivist, skrbnica Kosovelove spominske sobe v njegovi rojstni Sežani, se je takoj oglasila na telefon, mi potrdila, da ima še nekaj izvodov zbirke Odprto, v angleščini Open – pesmi, ki jih je izbrala in uredila Mateja, sta prepesnili Ana Jelnikar in Barbara Siegel Carlson, lično knjižico je oblikoval Simon Kastelic. Dvema slovenskima izdajama – osnovni in razširjeni – so se v minulih letih poleg angleške pridružile še hrvaška, francoska in pravkar še nemška.

Pred prvim Pattijinim koncertom novembra 2019 sem skočil na Kras, prevzel angleški Open in z njim v žepu krenil v Trst. V Rossettijevem gledališču je Patti pela, recitirala … »Že zelo mlada sem sanjarila, da bom obiskala Trst, nisem pa pričakovala, da bom za vas prepevala,« je dejala.

Začela je z Rilkejem in njegovim spoznanjem, da je vsak angel strašen, nežni Wing pa je sledil angažiran nagovor: »Vsepovsod po svetu mladi vstajajo in zavzemajo ulice, zahtevajo ukrepe zoper podnebne spremembe. Zbirajo se milijoni mladih, kar je prav, to mora biti globalno gibanje, saj bodo podnebne spremembe prizadele vse države, kmalu jih bomo začutili vsi. Zato – sledite mladim, vstanite!«

Ponosno in hvaležno je napovedala, da ji bodo čez tri dni na univerzi v Padovi podelili častni doktorat. Na oddelku za jezikoslovje in literarno vedo so v utemeljitvi zapisali, da besede v njenem opusu tkejo »dialog med umetnostjo in družbo, razpete med religioznim šepetom in krikom obupa«, poudarili so njeno vpetost v punk rock ter evropsko in ameriško književnost ter sklenili, da Patti Smith »vseskozi raziskuje izrazno moč besed v vseh njihovih pojavih: recitaciji, petju, kričanju, pljuvanju, sanjanju, šepetanju«.

Na tržaškem odru je prikimala: »To je zame velika čast, saj v Ameriki nisem končala šole. Vidite, vse je mogoče!« Ni ji ušlo niti, da jo bodo v Padovi počastili na rojstni dan enega njenih največjih junakov – angleški predromantični pesnik in slikar William Blake (1757–1827) je najočitneje navdihnil njeno My Blakean Year, ki jo je v Trstu posvetila »delavcem, vsem tistim, ki trdo delajo, pa naj bodo umetniki, poeti, peki, matere, naj čistijo ulice, sadijo drevesa, karkoli, vendar včasih ne dobijo priznanja, njihova edina nagrada je dobro opravljeno delo«.

Ubitim v Rižarni, edinem nacističnem uničevalnem taborišču v Italiji, je posvetila Rilkejeve verze, sočloveku prigovarjala, naj prisluhne »pihljanju, ki ga nenehno poraja tihota«, kajti (v prevodu Kajetana Koviča): »K tebi šumi zdaj od tistih mladih mrličev.« Stihi so se prelili v njeno Beneath The Southern Cross.

Mater naravo in še marsikaj je opevala v priredbi After the Gold Rush Neila Younga, svečano povzdignjeni v molitev, Rilkejev verz »Je noč zaljubljencem lažja?« pa je orgazmičen odgovor dobil v uspešnici Because the Night.

Patti je povedala, da je v Trstu obiskala tudi sinagogo, cerkve, kavarno San Marco, ki jo je lastnik odprl, čeprav so že spustili rolete, medtem ko se mora v knjižni antikvariat še vrniti, saj je bil med obema poskusoma zaprt. In evo, tu ji lahko pomagam, sem si prikimal. Na koncu, med bodrilno uporniško himno People Have the Power, ko se je ljudstvo gnetlo kraj odra, je pristopila k nam in se rokovala. Stegnil sem se iz prve vrste, ji podal knjižico v darilni torbici. Vzela jo je, nam še pomahala in odkorakala za kulise.

Med vožnjo domov sem se spraševal, ali jo bo pritegnil. Srečko. Bi jo znal, bi jo, sem si kimal, utegne jo nagovoriti, pesnico, prav tako tiho in mehko kakor glasno in ostro. Že uvodno Kozmično življenje bi jo znalo pritegniti: »Nekdo me je vprašal: Ali imaš dušo? Rekel sem mu, da jo imam. Rekel sem mu, da verujem v njeno večnost in v njeno lepoto. Toda vprašal me je nadalje: Ali ima žival dušo? In odvrnil sem mu, da jo ima. A on dalje: Ali ima drevo dušo? In zopet sem mu odvrnil, da jo ima. Ujezil se je in me v jezi vprašal: Tudi kamen? In ko sem mu odvrnil, da jo ima, se je obrnil od mene. Kako so čudni včasih ljudje! Ko jim pravim, da sta vesolje in vesoljna duša kakor nebo in morje, ki se zrcalita drug v drugem, verujejo. Ko jim pa pravim, da ima vsak pojav svoj sijaj v vesoljnem lesketanju duše, ne verjamejo, in včasih je vendar res, da ima kamen lepšo dušo kakor ljudje.«

Hja, bi jo pa znala prevzeti tudi njegova Rdeča raketa:

Jaz sem rdeča raketa, vžigam
se in gorim in ugašam.
Joj, jaz v rdeči obleki!
Joj, jaz s srcem rdečim!
Joj, jaz z rdečo krvjo!
Neutruden bežim, kakor
da sam moram v izpolnjenje.
In čim bolj bežim, tem bolj gorim.
In čim bolj gorim, tem bolj trpim,
in čim bolj trpim, hitreje ugašam.
O jaz, ki bi živel rad večno. In
grem, človek rdeči, čez polje zeleno,
nad mano po sinjem jezeru tišine
železni oblaki, o, jaz pa grem,
grem, človek rdeči!
Povsod je tišina: na polju, na nebu,
v oblakih, le jaz bežim, gorim
s svojim ognjem pekočim in
ne morem tišine doseči.

Le poskusite, nabijajte si kako od njenih jeznih in zraven tulite zgornje verze v angleščini:

And the more I flee, the more I burn.
And the more I burn, the more I suffer.
And the more I suffer, the faster I fade.
O, I who want to life forever.

Navsezadnje, sem si rekel, kakor Patti Smith tudi Srečko Kosovel »vseskozi raziskuje izrazno moč besed v vseh njihovih pojavih: recitaciji, petju, kričanju, pljuvanju, sanjanju, šepetanju«. Če bi bil glasbenik, bi tudi on, Srečko, svoje bolj divje ekspresionistične pesmi nažigal z električno kitaro in bendom, pri konstruktivističnih bi najbrž dodal še malo elektronike in jih repal, umirjene impresionistične pa bi izvajal solo na akustični kitari. Recimo. Pa oba sta svobodoljubna umetnika. Upornika. Revolucionarja. Antifašista.

Naslednji večer se mi je v gledališki dvorani pridružila še žena. Uvodne takte koncerta je fotografirala tam spredaj, tako da sem skozi čustveni vrtinec moral sam, dasi sredi množice v parterju. Dihati sem nehal, čim je Patti stopila na svetlo. Še preden ji je uspelo doseči mikrofon, sem opazil, da v levici – z desnico nam je mahala – poleg Rilkejeve poezije nosi še knjižico, v tistem trenutku prepoznavno samo meni. Možnosti sta samo dve, je švignilo skozme: ali jo bo želela javno vrniti ali pa bo z njo naredila kaj lepega.

Povedala je, da sta Tony Shanahan – stari tovariš, ki jo spremlja s kitaro, klavirjem in glasom – in ona zelo vesela, hvaležna za gostoljubje v krasnem Trstu … pa da so v dveh večerih na koncert prišli obiskovalci iz – je naštevala v tem vrstnem redu – »Italije, Hrvaške, Češke, Srbije, Nemčije, Velike Britanije, ZDA« – evo, vem, da je marsikdo v tem trenutku zaklel, jebela, spet bomo izviseli, niti tale nas ne bo omenila, ha, jaz sem pa tiho slutil, da bomo imenovani na koncu, ker bo še nekaj sledilo – »in Slovenije«. Glasen aplavz, zabeljen z vriski. Napovedala je prvo skladbo večera, svojo Grateful, izraz hvaležnosti: »Kot uvod vanjo pa drobna pesem, ki jo je napisal slovenski pesnik – če bom izgovorila narobe, mi je zelo žal – Šretko Kosovel.« Po imenu bi ga morda ne prepoznali, a priimek je izgovorila brezhibno. Še glasnejši aplavz, zabeljen z vriski, v katerih se je vzhičenost opotekala ob nejeveri. Takrat so me preplavili mravljinci – in me spet, ko to pišem. (In me spet, ko berem za sabo.) Tudi ker spomin požene svoje kolesje in se predme vrne Boštjan, lani nam ga je iztrgala neusmiljena bolezen, tu in zdaj pa je spet tako živ in sijočih oči, pred Mefovim koncertom stojiva na ploščadi pred izolskim kulturnim domom in Boštjan mi obnavlja, kako mu takrat v tržaškem teatru nič ni bilo jasno, vse se je pomešalo in eksplodiralo: kot tako rekoč Kosovelov sovaščan, doma v Tomaju, in za povrh fan Patti Smith, tudi sam pevec, je v svojem velikem srcu imel posebno mesto tako zanj kakor zanjo; a se je stena med njunima sobama v srcu podrla šele tam in takrat, v Rossettiju 26. novembra 2019. Ko sta se srečala na odru, je Boštjan mislil, da sanja.

Patti je odprla Open in recitirala A Small Coat. Majhen plašč:

Jaz bi rad hodil
v majhnem plašču
besed.

Ali pod tem naj se skriva
topel, svetál svet.

Kaj je bogastvo?
Kaj je razkošje?

Zame je eno:
majhen plašč imam
in ta plašč ni nobenemu
enak.

Z balkona jo je v posnetek lepo ujel Andrej Raspor, medtem ko sem jaz drevenel nekje tam spodaj:

Morda me je še najbolj presenetila njena hitrost: v manj kot 24 urah, od konca prvega koncerta do začetka drugega večer zatem, ji je uspelo knjižico vzeti v roke, prelistati, začutiti pesnika in izbrati pesem.

Nekateri so nekaj slutili, se mi v naslednjih dneh oglasili. Prijateljica je pisala: »Kosovel iz njenih ust – to je moralo biti res veličastno. Me pa zelo zanima, če ni skrivnost: Si imel morda prste zraven?« Previdno sem potrjeval, najprej nisem hotel, da bi v javnosti motil stik med ljubima umetnikoma. Naj lepa novica najprej zakroži in se usede v spomin in kolektivni ponos, naše skupno veselje v vesolju.

Dogodek je odmeval. Zelo. Po domovini in svetu, v slovenščini in globalni angleščini. In drugih jezikih. Miljenko Jergović je nekaj dni pozneje o tem napisal kolumno, Pattijino branje Kosovela označil za »veliko, zelo ganljivo gesto«, kraškega pesnika pa za »enega najvznemirljivejših jugoslovanskih pesnikov našega stoletja, najzanimivejšega, najpomembnejšega pesnika meje med italijanskim in slovenskim svetom«. Jergović – eden najvznemirljivejših in najpomembnejših pisateljev naše dobe – se je v kolumni spraševal, kako je Patti Smith prišla do Kosovela, po kakšni poti. Tega tedaj ni mogel vedeti, je pa pravilno prepoznal pevkin »občutek za življenje in za pesništvo«, za »veter, ki piha v Trstu«. Nekaj zgoščenim odstavkom o pesnikovem življenju in delu je pridal ganljiv sklep: »Tako sam srečen, da je Patti Smith lahko brala Kosovela v angleščini. Mati ameriškega in svetovnega punka ne ve, da je Srečko Kosovel oče slovenskega punka.«

Tisti redki, ki sem jim zaupal »vlogo svoje družine v svetovni revoluciji«, so se veselili z mano. Aleš Berger je ugotavljal, da je to prav domiselna in očitno učinkovita pot do širjenja dobrega glasu o poetu po svetu. Svojčas so največ stavili na prevajalce, Marc Alyn ga je prepesnil v francoščino, ogromno je dosegel, slava mu, kakopak, no, zdaj pa je morda čas za drugačne prijeme, lahko jim rečemo tudi rokovski in pankovski … Aleš je na telefon dal tudi tovariša, še enega častitljivega kosovelovca – ja, tudi Ludwig Hartinger je bil slišno navdušen. Opazil sem, da so tudi drugi negovalci pesnikovega izročila širili dober glas, novico delili na družbenih omrežjih … In lani je pevkino ljubezen do Kosovela v javnem govoru poudaril Matthias Göritz, nemški kurator predstavitve Slovenije v okviru častnega gostovanja na knjižnem sejmu v Frankfurtu. In tako naprej.

Vse do lani, ko mi je na predzadnji majski večer v žepu zabrnelo novo sporočilo. Ravno sem stal pred Cukrarno, simbolno pomenljivim krajem, svojčas grobnico mladih slovenskih pesnikov. Pa ti preberem prijateljevo pisemce: »Patti Smith omenja Kosovela. Le kdo ima prste vmes?«, pospremljeno s smeškom, ki hudomušno mežika. Zdivjal sem na splet, hitro našel šopek svežih novic. »V bodočo prestolnico kulture prihaja legendarna Patti Smith,« je pisalo, 5. oktobra 2023 bo na stičišču italijanske in slovenske Gorice, na novem koncertnem prizorišču, parkirišču ob nekdanjem mejnem prehodu Rožna Dolina, nastopila živa legenda. Ki je pripela še zvočno sporočilo o tem, kako komaj čaka: »Ne morem si zamisliti boljšega imena za brezmejnost, kot je prav Rožna Dolina, ki združuje italijansko mesto Gorica in slovensko mesto Nova Gorica. Prihod v pokrajino, kjer so Pasolini, Kosovel in Rilke pisali svoje pesmi, je zame navdihujoč. Upam, da bom kmalu pisala poezijo in nastopala skupaj z vami.«

Četrto dejanje: osem majic za Patti

Pred koncertom na rožnem sotočju Goric sem spet iskal pot do Patti, ji skušal temeljiteje predstaviti Kosovela, navsezadnje tudi pojasniti pomen njenega recitiranja Majhnega plašča v Trstu, kjer Slovenci živijo kot manjšina … in kamor je Kosovel svojčas hodil na predstave, da, tudi v Rossettija, kjer je njegova drobna pesem stoletje pozneje požela svetovno pozornost.

Tudi tokrat sem se na poti proti Rožni Dolini ustavil na Krasu, Mateja me je spet oskrbela z darili, dala mi je več različnih majic, potiskanih s Černigojevim Kosovelom, pesnikovimi stihi in mislimi, dve novi knjižni darilci sem v torbo pridal še sam … Malo prej so se mi prek Facebooka oglasili lokalni aktivisti iz nevladne organizacije Libera Gorizia, ki so slavno borko za človekove pravice želeli spodbuditi k javnemu protestu, jo opozoriti, da bo zvečer nastopila na prizorišču, ki ni samo »simbol sožitja med mestoma in državama«, saj mnogi tam trpijo v nevzdržnih razmerah. Tudi na dan koncerta so čisto blizu odra postavali in posedali begunci, prosilci za azil. Okrog »rdeče hiše«, nekdanjega mejnega prehoda, postopajo tudi po več dni, v vsakršnem vremenu spijo na prostem. »Vse nas bo združila vaša glasba, vendar ne bodo nas družile enake pravice,« so goriški aktivisti zapisali v pismu pevki. Nekako so izvedeli, da ji znam priti bliže, in vztrajali kljub mojemu izmikanju, da z njo res ne prijateljujem, daleč od tega. Povedali so, kje jo lahko dobim, mi zaupali, kdaj in v kateri goriški gostilni bo obedovala.

Ne bom vas mučil s podrobnostmi. Na kratko: uspelo je, Patti je spet opazila in pohvalila mojega spranega Arthurja, ki sem mu tokrat pripel še tisto broško Horses, smo pa vse opravili precej na hitro, drugače ni šlo, naporna turneja terja svoje … Na Goriško je pripotovala iz Parme, kjer je nastopila večer prej, dva dneva zatem jo je že čakal koncert v nemškem Karlsruheju, še malce dlje od Stuttgarta … in tako naprej. Prevzela je darila, tudi protestno pismo goriških aktivistov, se fotografirala še z nekaj čakajočimi pred gostilno, potem smo se razšli, se zahvaljevali drug drugemu, si kimali, mahali, se smehljali.

Že nekaj ur zatem je plesala in skakala po odru, pri skoraj 77 letih tulila in grmela, kričala v imenu narave, sožitja, bratstva … Kosovela tokrat sicer ni recitirala. No, pa kdaj drugič …

Peto dejanje: Vizija

Patti še zmeraj osvaja odre, niza koncert za koncertom na tej in na oni strani oceana. Piše se leto 2026, spet je tukaj, prav kmalu bo nastopila kot glavna zvezda velike prireditve ob dveh jubilejih: svoji osemdesetletnici in stoti obletnici Kosovelove smrti. Iz dvorane pravkar odmeva tonska vaja, pianist in tonski mojster preizkušata klavir. Glasba zamre, kmalu tudi polglasno mrmranje. Pevka tiho sedi v garderobi. Na mizici pred njo leži odprta knjiga. Bere, kaj ji je pesnik napisal pred stoletjem:

Svetli akordi klavirja.
Mesečina na tihem jezeru
ob zeleni polnoči.

Tiho je vse. In ti.
Sva kakor obraza,
ki se gledata iz daljave.
Skozi zeleno pokrajino duše.

Ali se ljubiva?
Ali sva samo zvezdi,
ki gresta čez iste pokrajine.