Duševne težave so pestile in še pestijo marsikaterega umetnika. Tudi besedne. In seveda tudi slovenske. Miroslav Košuta v knjigi spominov Na zmajevih krilih (Mladinska knjiga, 2020) omenja gledališkega avtorja in pisca dram absurda Petra Božiča, ki so ga zdravniki sicer rešili, zdravljenje pa je, tako zapiše Košuta, v njem ubilo umetnika. Nekoliko drugačna je bila usoda Alojza Rebule, ki so ga v »norost« pahnila prva povojna leta in zalezovanje tajne politične policije, Udbe. Iz krize se je naposled pobral v začetku šestdesetih s pomočjo vere v Kristusa. Od sodobnic naj omenim vsaj Jedrt Maležič in njene Težkomentalce (LUD Literatura, 2016) ter nekoliko manj znano (a zato nič slabšo) Tino Pegan z delom 182 dni: življenje na psihoterapevtskem oddelku (Primus, 2021). Nenazadnje so na to temo pred slabim desetletjem pisali avtorji in avtorice, ki so se nato znašli v Antologiji tesnobe (uredila Dijana Matković, LUD Literatura, 2016).
Tovrstne težave žal niso tuje niti meni.
Ko so me tesnoba, panični napadi in grozljive bolečine v prsnem košu, ki več dni niso hotele ponehati, nekega zgodnjejesenskega večera prvič spravili na urgenco bolnišnice na Katinari nad Trstom, se je moj svet (ponovno) podrl. Še istega dopoldneva sem že drugič začel s prekarnim poučevanjem na Liceju Franceta Prešerna, in sicer po formuli, ki je možna samo v Italiji. Ko sem tajništvo šole povprašal, do kdaj bom imel pogodbo, so odvrnili, da še sami tega ne vedo, saj septembra kader zaposlujejo po načelu »fino alla nomina dell’avente diritto«, torej do imenovanja tistega, ki ima v tekočem šolskem letu pravico do mesta in ki je do tistega trenutka uradno še neznan. Ker so lestvice učnega osebja tedaj posodabljali šele oktobra oziroma novembra, in ne pred začetkom šolskega leta, kakor bi bilo logično, so mi torej lahko ponudili samo zaposlitev z nadvse zanimivo formulo: za določen čas do nedoločenega datuma. Ni šlo za anomalijo, temveč za redno prakso po vsem Apeninskem polotoku, kakor je bila redna praksa tudi, da smo prekarci mesečno plačo za september (in vse naslednje mesece) prejemali tam nekje okrog božiča.
Ko so me tesnoba, panični napadi in grozljive bolečine v prsnem košu, ki več dni niso hotele ponehati, nekega zgodnjejesenskega večera prvič spravili na urgenco bolnišnice na Katinari nad Trstom, se je moj svet (ponovno) podrl.
Ko bi razmišljal z današnjo pametjo, bi zdravnika prosil, naj mi predpiše dolgotrajno bolniško, tedaj pa sistema nisem želel obremenjevati s svojimi težavami, zato sem šoli po nekaj dneh poslal odpoved delovnega razmerja. Rekel sem si, da bo pač že nekako šlo. Nekaj honorarjev sem lahko še vseeno spravil skupaj.
Dnevi so minevali zelo počasi in mučno. Zjutraj sem se zbujal z neznanskimi občutki krivde zaradi stanja, v katerem sem se znašel. Medtem ko so drugi hodili v službo, sem moral jaz svoje dneve (in z njimi tudi samega sebe) vsakič znova sestavljati, predvsem pa osmisliti. Leto prej je 95-letnico praznoval Boris Pahor, ob tej priložnosti mu je založba Beletrina izdala zbirko kratke proze Moje suhote in njihovi ljudje (2008). V njej dejansko opisuje vse kraje oziroma strehe, pod katerimi je v dolgem življenju vedril. Rekel sem si, zakaj ne bi kake njegove zgodbe prevedel v italijanščino, ki mi je takrat, pred poldrugim desetletjem, tekla veliko bolje od slovenščine.
S prevajanjem sem vsaj za nekaj ur dnevno zmogel preusmeriti misli drugam. Stran od tesnobe, ki mi je stiskala dušo, stran od bolečin, ki so me rezale po prsnem košu. Zanimivo je, da preiskave na katinarski urgenci niso diagnosticirale nikakršnih telesnih poškodb ali nepravilnosti, zato so me posedli v rešilec in odpeljali v glavno mestno bolnišnico Maggiore, kjer je deloval in menda še deluje Servizio psichiatrico diagnosi e cura (Psihiatrična služba za diagnozo in zdravljenje). Prav tako zanimivo je, da je bila bolnišnica posejana s smerokazi za ta oddelek, čeprav samo s kraticami SPDC. Torej brez omembe besede »psichiatrico«, ki bi v marsikom od naključnih mimoidočih najbrž zbujala stereotipne predstave, paciente pa stigmatizirala. No, v SPDC-ju so se me rešili po precej kratkem postopku, tako da so mi predpisali pomirjevalo, ki sem ga nato dvakrat dnevno brez kakršnegakoli nadzora jemal vse do naslednjega poletja.
S prevajanjem sem vsaj za nekaj ur dnevno zmogel preusmeriti misli drugam. Stran od tesnobe, ki mi je stiskala dušo, stran od bolečin, ki so me rezale po prsnem košu.
Če se vrnem k Pahorjevim Suhotam, naj povem, da sta dva krajša prevoda še istega leta izšla v italijanski literarni reviji Aeolo, ki jo je izdajala skupina študentov Univerze v Pisi. Med njimi je bil tudi Enrico Santus Aversano, tedaj študent književnosti, danes eden tistih možganov, ki so že zdavnaj ušli iz Italije. Pahorju je sledilo prevajanje (in objava v Aeolu) Alojza Rebule, njegove novelete Pismo Katarini Sienski, ki je v tretjem letu tisočletja izšla pri Slovenski matici v zbirki z naslovom Arhipel in podnaslovom Panorama slovenskih stoletij. Moj tedanji prevajalski debi ni ušel danes že pokojni Jolki Milič, ki me je s krajšim pismom uredništvu v svojem slogu zbodla na straneh tržaškega Primorskega dnevnika in mi na tak način zaželela dobrodošlico v klub.
Naslednje poglavje je moja tesnoba napisala niti dve leti zatem. Vmes se je spremenilo marsikaj (odselitev od staršev), moje stanje pa se je tako poslabšalo, da sem moral znova zaprositi za zdravniško pomoč, tokrat ne več v Italiji, ampak pri nas. Čeprav nekateri zelo hvalijo italijanski sistem duševnega zdravja, ki temelji na razpršenih centrih in (precej neuspeli) deinstitucionalizaciji, katere oče je psihiater Franco Basaglia, očitno niso nikoli zaman čakali na pogovor s psihoterapevtom, ki ga naposled ni bilo in za katerega nihče od tam zaposlenih ni vedel, ali sploh pride v službo.
Leta 2011, ob 30. obletnici smrti Edvarda Kocbeka, je založba Modrijan izdala pesnikovo biografijo In stoletje bo zardelo, ki jo je napisal Andrej Inkret. Takrat sem, star 31 let, pri branju naletel na podatek o smrti Kocbekove hčerke Lučke, ki je umrla stara komaj 35 let, Inkret pa je vzroke za njen odhod v večnost iskal tudi v stresu, ki ga je doživljala zaradi pogroma nad očetom. Čeprav moj oče še zdaleč ni bil, ni in ne bo tako pomemben kakor Edvard Kocbek, me je podatek zelo pretresel. Knjigo sem panično odložil in se je več časa nisem dotaknil, saj sem bil prepričan, da bo podobna usoda prej ali slej doletela tudi mene. Po glavi so se mi pletle vse mogoče misli, med njimi je prevladovala ta, da se zaradi negativnega mišljenja lahko v mojem telesu razraste organska bolezen, ki me bo ubila. Kljub vsemu sem še našel moč, da sem nadaljeval urejanje (zaupali so mi ga v začetku leta) dvojezičnega glasila Skupaj, ki ga je izdajala Zadružna kraška banka na Opčinah, saj je ta dejavnost, kljub bolnišničnemu zdravljenju moje depresije, predstavljala edini dohodek, na katerega sem se lahko zanesel.
Kocbekova hči Lučka je umrla stara komaj 35 let, Inkret pa je vzroke za njen odhod v večnost iskal tudi v stresu, ki ga je doživljala zaradi pogroma nad očetom.
Hvala bogu so se kmalu napisali lepši časi. Začel sem nekoliko bolj redno poučevati na slovenskih nižjih srednjih šolah na Tržaškem (zadnji triadi slovenske devetletke). Redno jutranje vstajanje z vsakodnevnimi obveznostmi ter seveda prilivi na račun so pomenili vrnitev v nekakšno normalno življenje. Knjig pa v tistem času nisem bral. Še dolgo zatem nisem zmogel koncentracije. Vso intelektualno silo sem porabil v službi, za poučevanje 12-letnikov. Morda je taka služba z umskega vidika res naporna, a na tisti stopnji ti ni treba biti zelo prodoren mislec. Biti moraš predvsem animator, pa tudi policaj, ko je treba. Zato sem se v prostem času posvečal izključno praktičnemu delu v hiši in okrog nje, saj je bilo treba v novem bivališču in okrog njega še ogromno postoriti.
Nekje na polovici preteklega desetletja, ko je iz Rima po tolikih letih končno prišel razpis za stalna mesta lepega števila profesorjev slovenščine – do tedaj sem vsako leto v začetku septembra nestrpno, predvsem pa tesnobno, pričakoval, ali me bodo poklicali s kake šole – in je tako pisno kakor tudi ustno preizkušnjo opravilo lepo število nas, ki smo precej let čakali na stalno zaposlitev, sem se odločil, da moram svoj intelektualni angažma, do tedaj omejen le na sodelovanja s tistimi mediji, ki so mi lahko plačevali honorarje, nekako nadgraditi v smeri literarnega ustvarjanja.
Nekoč me je žena vprašala, ali morda ne pišem iz terapevtskih vzgibov, saj potemtakem ne morem pričakovati, da bi me kdo resno vzel kot literarnega ustvarjalca.
Naključje je hotelo, da sem ravno v tistem času spoznal sedanjo ženo, povrh tega še slovenistko, ki je postala moja prva bralka. Večkrat je pripomnila, da je v mojih besedilih marsikaj ne prepriča, a da mi na tem področju ne more kaj dosti svetovati, morda lahko pomaga le pri jeziku, nikakor pa ne pri vsebini. Nekoč me je celo vprašala, ali morda ne pišem iz terapevtskih vzgibov, saj potemtakem ne morem pričakovati, da bi me kdo resno vzel kot literarnega ustvarjalca.
Terapevtsko ali ne, v štirih letih so izšle tri moje izvirne knjige, moj prevod Fulvia Tomizze v slovenščino in prevod mojega prvenca v italijanščino. Ob službi in skrbi za družino se mi to ni zdel prevelik zalogaj, saj so vsa besedila nastala pred hčerkinim rojstvom.
O tem, da sem se morda preveč naprezal, sem se prepričal v zadnjih mesecih leta 2022. Ni me toliko prizadel covid-19, kakor bolj njegove posledice, saj teden po preboleli bolezni, katere simptomi niso bili prehudi, nisem bil sposoben več prebrati daljšega besedila. Sledili sta zelo dolga bolniška odsotnost iz službe in rehabilitacija, hkrati pa javni molk. Zahvaliti se moram tistim, ki so mi stali ob strani in me spodbujali, naj pišem in znova začnem s krajšimi besedili. Taka priložnost se je pokazala lani spomladi, ob simpoziju, ki ga je Slavistično društvo Trst-Gorica-Videm posvetilo preminulima, akademiku Borisu Paternuju in pisatelju Marku Sosiču. Vabilo k sodelovanju sem sprva nameraval zavrniti, a me je organizatorka dr. Vilma Purič, med drugim moja nekdanja profesorica, naposled prepričala.
Po vrnitvi v službo in uspešnem zaključku šolskega leta sem se lani poleti odločil, da bom javno spregovoril o svoji tesnobi in vsem, kar spada zraven.
Poldrugo stran dolgo besedilo je nastajalo zelo dolgo. Ob misli, da moram sesti za računalnik, me je takoj začela boleti glava. Dejansko sem precej kratek prispevek pisal skoraj dva tedna. Potem je šlo vse laže, tako pisanje kakor seveda tudi branje. Med kapitalnimi deli, ki sem jih takrat vzel v roke in tudi uspešno zaključil, je več kot sedemsto strani dolga avtobiografija kardinala Franca Rodeta Vse je dar.
Po vrnitvi v službo in uspešnem zaključku šolskega leta sem se lani poleti odločil, da bom javno spregovoril o svoji tesnobi in vsem, kar spada zraven. O njenem premagovanju še vedno pišem tudi za Delovo Sobotno prilogo.
Za zdaj mi oboje (premagovanje in pisanje) v glavnem uspeva. Le bralno normo, ki sem si jo sam zastavil, in sicer vsaj eno srednje dolgo knjigo na teden, težko dosegam, ne zaradi kognitivnih težav, ampak predvsem zaradi pomanjkanja časa.
