Kljub vsemu prevpraševanju, prežvekovanju in razčlenjevanju (tujega nam) fenomena feminizma se venomer znova kot fantom vzpostavlja vprašanje – kaj pomeni biti ženska danes, kaj pomeni biti »sodobna« ženska? Poleg tega pa nujno sledi konsekventno vprašanje; je odgovor na to sploh še nujen, potreben? Morda se zdi banalno, a t. i. »ženski problem« je iz leta v leto vse bolj porinjen v ozadje zavoljo drugih problematik, ki so v nekem zgodovinskem momentu pomembnejše.
O tem – in še marsičem drugem – govori avtorica prvega v nizu desetih del, (nujno) potrebnih za (vsaj dimno) osvetlitev brezkrajnih aspektov tega, kako biti ženska v določeni situaciji. Dialektika spola: zagovor feministične revolucije, delo Shulamith Firestone, podaja teoretsko ozadje in vpogled v intelektualistične in politične spletke, nabrane okoli feminizma. Njen edini problem se kaže v zastarelosti – avtorica je ohranila verzijo besedila iz leta 1970, zato marsikateri segment zveni pretečeno (vendar pa kljub temu ne popolnoma odsluženo). Sicer pa se v delu nahaja večplastna analiza feminizma, prek predstavitev položaja ameriških feministk in njihovega političnega udejstvovanja, raziskovanja vloge freudovstva pri vsem tem, soočanje z ljubeznijo in romantiko kot spretnim orodjem t. i. »spolne privatizacije«, obdelavo tematike rasizma, (moške) kulture … Čeprav na številnih mestih grozi, da bo delo zapadlo v vlogo komentarja na eminentni Drugi spol, nam besedilo nudi čudovito zaokroženo ubeseditev ključnih mejnikov v feministični revoluciji, pri čemer ne gre le za refleksijo, temveč hkrati tudi za podajanje aktivnih rešitev
Ko že ravno govorimo o pomembnih zgodovinskih mejnikih, ki so tako ali drugače vplivali na razvoj feminizma – konkretni vpogled v razmere srbske ženske v času vojne v devetdesetih nudi roman Svetlane Slapšak z naslovom Istomesečniki. Milica Zlatanović Albini, Ela (Goldman) Zlatanović, Dara Sekulić, Mladenka B., Zorica in Šemsa; to so imena žensk, ki so znotraj svojih stanovanj ustvarile prave male svetove, v katerih so jokale, razpravljale, kovale načrte, roman pa polnita tudi dva vzporedna tipkopisa, na katerih dela Milica – z enim plačuje račune, drugega pa piše za lastno veselje (s čimer se vzpostavlja neposredna distinkcija med moškim in ženskim pogledom, izraženim skozi besedili). Delo predstavlja odlično romaneskno refleksijo vojnih grozot, a hkrati tudi lepoto moči ženske v njih. Vojna prednje postavlja krute razmere, znotraj katerih se razvijajo, preoblikujejo, preizkušajo in skušajo čim bolje preživeti tako sebe kot svoje bližnje. Kot pravi protagonistka Milica: »Ta vojna, vsaj tam, kjer sem jo jaz doživela, ni le vojna sosedov in zločincev, ki so bili pred tem samo pogreznjeni v sen: to je vojna spolov, ženske se borijo proti moškim, moški pa jih zatirajo, ubijajo, posiljujejo, ponižujejo. […] zdi se mi, da bodo, ko bo vojne konec, najhuje kaznovani tisti, ki so bili večinoma proti njej: ženske in njihova ljubezen.« (Slapšak 291)
O zgodovinsko – in drugače – postavljenih mejah govori tudi Marta Verginella v delu Ženske in meje. Med preteklostjo in koronavirusom. Avtorica predstavlja usode žensk, ki so se v svojem življenju srečevale z (dobesednimi in metaforičnimi) mejami. Roman je žanrski hibrid, znotraj katerega smo priča prepletu sedanjosti in zgodovine – na eni strani spoznamo bivanjsko situacijo kuharic, pekaric, peric, gospodinjskih pomočnic, tihotapk, begunk idr., ki so v svojem življenju z veliko odrekanja pripomogle k preživetju svojih družin, a so kljub temu ostale dvojno spregledane (v družini in zgodovini), na drugi strani pa sledimo izpovedi zgodovinarke, intelektualke in popotnice Marte Verginelle, ki je tenkočutno in poglobljeno opisala svojo zgodbo, zaznamovano s koronavirusom, v prepletu z zgodovinskimi izpovedmi prej omenjenih žensk, ki so jim pomagale odločenost, pogum, intuicija in solidarnost.
Vrnitev od historičnega k osebnemu oz. intimnemu pa v prvi vrsti nudi avtobiografska trilogija Deborah Levy, Vsega tega nočem vedeti, Cena življenja in Lastna hiša, ki jih je težko opisati drugače kot do skrajnosti poetične izpovedi na realističnih tleh ženske srednjih let. Vsako izmed treh del ubeseduje vsaj enega izmed mejnikov v pisateljičinem življenju, ki je pomembno vplival v prvi vrsti seveda na avtoričino osebnost, hkrati pa tudi na njeno vrednotenje temeljnih življenjskih danosti (kot so smrt, ločitev in podobno). Prva v nizu – Vsega tega nočem vedeti – predstavlja začetni kamenček, ki sproži plaz težkih situacij, s katerimi se pisateljica sooča skozi nadaljnji dve knjigi. Avtobiografskosti trilogije težo podajajo zlasti razni citati, razmisleki, aforije, ki jih avtorica vključuje v dela. Vsa odlikujejo izraziti feministični poudarki, usmerjeni k razmisleku o poziciji ženskega lika v literaturi (in filmu), vlogi matere, ločenke, samohranilke, samotarke, karieristke … Pisateljica se skuša hkratno s svojo ženskostjo spopasti z ženskostjo nasploh – predvsem pa z mitom o ženski. Refleksij je preveč, da bi jih mogli zgledno predstaviti, zato naj za pokušino služi izsek iz Cene življenja, kjer avtorica tematizira problematičnost pojma »ženskosti«: »Še vedno obstajajo številne različice ženskosti, na primer ženskost v poslovnem svetu, kjer za ženske, zaposlene v podjetjih z moškimi na vodilnih položajih, velja kodeks oblačenja, primeren tako za sejno kot za hotelsko sobo. Le kako si lahko ves čas erotično in poslovno na voljo šefom? Takšna ženskost se nikomur ne poda najbolje.« (Levy 71)
Spet drugo gledišče nam nudi Mieko Kwakami v delu Vsa moja poletja. Slednje predstavlja srčno, preprosto risbo življenja dveh sester (Natsu in Makiko) in njune hčerke oz. nečakinje (Midoriko). Povprečne ženske, ki poskušajo preživeti, čim več izcimiti iz svojih življenj in pri tem najti same sebe, se za dosego teh ciljev sprašujejo o ljubezni, družini, materinstvu, revščini in drugih tegobah, ki so jih zaznamovale (ter jih še vedno zaznamujejo). Najbolj daljnosežen oz. družbenokritičen segment romana se vsaj po mojem mnenju skriva tudi v tematizaciji protagonistkine želje po materinstvu, brez da bi to vključevalo spolni odnos. Zavoljo lastne aseksualnosti je presodila, da bi ji bila prijetnejša oz. udobnejša umetna oploditev. Vendar se kontroverznost takšnega mnenja ne konča tu – protagonistka Natsu bi otroka vzgajala sama, brez partnerja. Seveda takšna želja naleti na plaz negodovanja, ker pa Natsu v njej ni osamljena, so bile ustvarjene tudi že iniciative, ki odločno nasprotujejo takšnemu samohranilnemu, od moškega (dobesedno) popolnoma neodvisnemu materinstvu.
Tabuiziranih aspektov materinstva se loteva tudi razvpita Materinska knjižica Katje Gorečan. Pripovedovano s strani spontano splavljenega zarodka, delo predstavlja enkraten medij družbene kritike, predvsem pa kritike položaja žensk, ki so se znašle v podobni situaciji kot mati pripovedovalca:ta svet, je rekla mami, se tako pretvarja, da mu je mar, temu svetu je vseeno za ženske, ki izgubimo otroke, je večkrat ponovila mami, temu svetu je popolnoma vseeno in nihče protestira za nas z velikimi plakati proti temu svetu na glavnem trgu. ko mami ni zmogla delati toliko kot nekoč in je naglas rekla, da je utrujena, ji je svet odgovoril: dejavniki tveganja: ženske naj bi bile bolj nagnjene k čustveni izčrpanosti. strategija spoprijemanja s stresom: strategije, usmerjene k emocijam, so povezane z večjo izgorelostjo. svet ji je odgovoril: tvoje telo ni več kreativno in produktivno, zato te ne potrebujemo več. (Gorečan 78)Kako se spopasti s krutim dejstvom spontanega splava, kakšne so reakcije družbe, ki venomer teži k napredku, k čim večji učinkovitosti, k plodnosti v vseh pomeni besede? Prav s položajem ženske v tej še vedno prevečkrat prezrti in pretirano nonšalantno obravnavani tematiki se ukvarja Materinska knjižica kot skorajda pretirano poetizirana, a vseeno učinkovita pripoved o ženski, ki ni slišana.
Od nesliš(a)ne k nevidni ženski pa nas pomakne Slavenka Drakulić s pred kratkim izdano zbirko kratkih zgodb Nevidna ženska in druge zgodbe. V naboru šestnajstih zgodb avtorica predstavi različne odtenke življenja starejše ženske, bolezni in spomine, s katerimi se sooča, ter poglede družbe nanjo. Tematizira pogostokrat zamolčano dejstvo izgube spomina, izgubljanje vida (in vidnosti v očeh drugih), težave na področju spolnosti, inkontinence in podobno. Nevidnost, ki jo starejša ženska kot protagonistka vseh šestnajstih zgodb začuti na svoji koži, jo spomni na »nekaj, česar že dlje časa ne opažam. Na pogled moškega. […] Gleda te, a vidiš, da te ne vidi. Gleda skozi tebe, kot bi bila iz stekla. […] Postala sem ovira, samo to. In to je šele začetek.« (Drakulić 11)Čeprav gre za reprezentacijo starejše ženske in bi posledično lahko sklepali, da se le slednja v teh zgodbah počuti nagovorjeno, pa sama zbirka – kot je Drakulić tudi sama omenila v intervjuju 20. 2. v Klubu Cankarjevega doma – nima točno določene ciljne publike. Seveda je primarno namenjena starejši ženski, a je pri izboru svojega bralca tudi zelo inkluzivna. Ne nazadnje: kako naj bo reprezentacija njenega položaja večja, če pa bo po njej posegal le krog njej bližnjih vrstnic? V končni fazi tudi zgodba Nedelja je tiha in siva opozarja prav na ta aspekt zamolčanosti, ki nadaljuje verigo nevidnosti (starejše) ženske: »Zakaj nam mame nikoli ne govorijo o tem, kako se z leti telo spreminja, kako lepota usiha, zakaj nam ne govorijo o občutku izgube in sramu? Ali je starost, celo kadar ni bolezni, samo nepretrgana vrsta ponižanj, ki jo spremlja vse večja ravnodušnost?« (Drakulić 36)
Da pa opus zaključimo bolj navdihujoče, bodo poskrbele Ženske, na katere mislim ponoči avtorice Mie Kankimäki. Slednja je kot velika popotnica, avanturistka in pisateljica odšla na pot po deželah navdihujočih raziskovalk in umetnic, ki so s svojimi drznimi in (vsaj za svoj čas) kontroverznimi odločitvami razširile diapazon zmožnosti nadaljnjih rodov ženskih ustvarjalk. V njenem zbiru se znajdejo vsa odmevna imena – od Karen Blixen, Isabelle Bird, Ide Pfeiffer, Mary Kingsley, Nellie Bly, Sofonisbe Anguissole in drugih, pa vse do še danes živeče legende Yayoi Kusama. Pisateljica ne opisuje le izkušanja poti naših prednic, temveč kritično predstavi (in pretrese) tako njihovo lastno mentaliteto kot zgodovinske okoliščine, v katerih so delovale. Ne tretira jih zgolj kot navdihujoče posameznice, temveč jih poskuša predstaviti kot ženske iz mesa in krvi, ki so imele svoje muhe, napake in zablode, brez katerih ne bi bile take, kot so. Tako ne poziva k idealizaciji teh person, temveč zgolj ponuja pester nabor zgledov, ki jih je dobro poznati, da lahko temeljito premislimo in v svoj lastni kontekst umestimo tudi same sebe.Ko sem začela razmišljati o naboru desetih knjig, ki bi jih priporočila v branje vsaki ženski, sem takoj vedela, da se moram – da bi zajela bivanjsko situacijo današnje ženske – odreči vzvišenosti Gospe Dalloway, epohalnosti Drugega spola, ali pa odločilnosti Lastne sobe za položaj ženske pisateljice. To so namreč knjige, ki neizpodbitno tvorijo temelje sodobnega feminizma, so nepogrešljive klasike, a vendarle klasike. Ženska pa se ves čas spreminja, spreminjajo se pogledi nanjo, njeno lastno dojemanje sebe, zlasti pa seveda zgodovinske okoliščine, v katere je vpeta. Problem feminizma je namreč pogostokrat ravno v tej arhaični, ekskluzivistični naravnanosti, ki (potihoma) še vedno preferira belo Zahodno žensko srednjega ali visokega družbenega razreda. Vendar ženska ni klonirana lutka na piedestalu; ženska je ranjena, razbolena, je najstnica, študentka, čistilka, pisarniška delavka, pisateljica, pilotka, vojakinja, begunka, mati, vdova, babica, srečno poročena, ločena, umorjena, zaničevana, poveličevana, degradirana, heteroseksualna, lezbijka, transseksualka, močna karieristka … Je vse to in še več – zato sem poskušala izpostaviti knjige, ki vsaj deloma kritično ubesedujejo vso pestrost njene aktualne situacije.