Tereza Vuk: Jaz sem ranjen zaprt šimpanz,
ki jih gleda z žalostnimi očmi

Zadnjič sva se slišala prejšnji ponedeljek, za katerega se je na mojo veliko žalost izkazalo, da je bil njen predzadnji. Ker me ni mogla dobiti po telefonu, je pisala moji ženi na fb, ker ga sam nimam. Reč tvojmu, nj me pukliče, rabm ga, da mi pove …

To je bila edinstvena Tereza Vuk (1976–2024), kakršno sem spoznal v zadnjih treh letih sodelovanja in občasnega, a vselej zelo živahnega druženja. Ko se je za nekaj odločila, je bila pripravljena narediti marsikaj, da je to tudi dosegla. Navsezadnje je eno leto kontinuirano pisala roman, česar ji marsikdo ne bi pripisal, ga tudi uspešno dokončala in nazadnje z njim segla med kresnikovo deseterico. Peterice si niti ni želela, saj bi se bilo treba potem fotkati. Menda jih je na Delu pustila odprtih ust, ker se je iskreno razveselila sporočila, da ni prišla med pet.

Tereza, ki me je tako šokirala, ko me je predlanskega februarja klicala v bolnico, ker se je zbala, da se zdaj ne bom imel časa ukvarjati z njo, češ kakšen baksuz sem jaz, da je šef založbe slepec, njen urednik pa zdaj leži na očesni kliniki. In kaj bo zdaj z njeno knjigo?! Ne, Tereza ni bila taka, da bi jo takrat odkrito zaskrbelo zame, ni bila človek, ki bi postavil drugega pred sebe. Tudi če je name, ležečega tam, kdaj pomislila – in vem, da je, ker mi je to tako ali drugače, spet na svoj edinstveni način, dala vedeti – tega nikoli ne bi glasno izrazila. To preprosto ni bil njen stil. Kot tudi ni bil njen stil, da bi s hlinjeno skrbjo ali potuhnjenim laskanjem iztržila še več zase. Kaj naj rečem, čeprav drugače vzgojen, sem se navadil ceniti njeno grobo neposrednost, ki jo je mehčala z duhovitimi dovtipi, njeno odkrito ambicijo po časti in slavi, ki ji nikoli ni nadevala mask.

V najinih telefonskih pogovorih mi je po neki značajski in službeni samoumevnosti vedno pripadla vloga ta resnega. – A si ga drkaš? – Kvajteb? – Ne vem, neki mi čudn dihaš. Čemur je sledil nekajsekundni premolk, prekinjen z glasnim in hrapavim, a neznansko pristnim smehom, ki ga že ta hip pogrešam. – Pa zajebavam te, no …

Ampak nikoli nisem izpadel bolj preresno kot takrat, ko sem v kafano na Gogalovi prišel s prenosnikom, da bi razjasnila nekaj besedilnih dilem in jih postavila v bolj čisto luč. Po petnajstih minutah kao dela in pri najinem drugem pivu je imela vsega dovolj, jaz pa tudi – nje. Pomisl mal, vse se da razumet. In sem. Razumeval in sklepal, kakor in kolikor sem vedel in znal. Nikoli pa posegal bolj, kot je bilo nujno potrebno. Raje kot z delom sva nadaljevala s pivom in veselo zaglavila, da sva še po zaprtju lokala plesala na ritme in melodije Roxy Music s telefona. Bil je eden tistih poznih večerov, ko se ti zdijo vsi komadi predolgi, ker imaš na lagerju še toliko glasbenih želja.

Po izidu njene tretje in »najine« prve knjige ter številnih intervjujih si ni vzela kaj dosti časa za uživanje v vsej zasluženi pozornosti. Že lani maja, ko je prišla v Slovenijo na obisk njena mala nečakinja Barcelonarka in smo se ob tej priložnosti z njeno družino poveselili v njihovem Mirnu, mi je, ko sva, presita Rajkotovih kulinaričnih dobrot in še česa, na hrbtu obležala pod zvezdami, začela govoriti o načrtih za svojo naslednjo knjigo. Z njo je hotela pojasniti stvari, o katerih je pisala v svoji tretji, v kateri se je spraševala, zakaj ima njen hudič krila. Priti torej do odgovorov, zakaj se je iz nje hudič sploh izlegel. Njen zadnji fajl nastajajoče knjige – kakor druge ga je na pot do mene s tehnično pomočjo pospremil Matjaž Odlazek – obsega 19.961 besed. Podatek, ki daje njeni mnogo prezgodnji smrti neko na videz suho, a vseeno posebno težo, saj znamo po zadnji napisani besedi še toliko bolj ceniti vse prejšnje.

Zadnjič sva se slišala prejšnji ponedeljek. Potem je v torek zbolela ona, v četrtek pa se je lotilo še mene. Se slišiva, ko bova oba bolje, sva si rekla. Čeprav nobeden od naju ni veroval, da je tam, kjer je zdaj Tereza, res kaj bolje, sem gotov vsaj glede tega, da je bilo to ozvezdje, kot poje Balašević v eni svojih pesmi, zanjo provinca in da si je med zvezdami še pravočasno našla svoj prostor. In upam da tudi mir.

Nas pa naj spet nagovori s tremi izbranimi poglavji knjige, ki jo je pisala, a ne napisala.

___________________________________________________________________________________

ko še ni bil januar 2023 …

Izstopil je iz avta. Prestavo je dal v ler in izpustil bremzo. Gledala sem ga v njegove strupene oči. Gledala sem ga in upala, da me reši. Avto je peljalo in peljalo po makadamu in meni se je 5 minut zdelo, kot da mi Vlado Kreslin igra na brbončice vse moje gnilobe.

»Če bi midva se kdaj srečala,
v kratki zgodbi,
premajhni za dva,
če bi midva se kdaj srečala,
kot roman, ki se srečno konča.«

Najin roman bi se lahko končal že pred osemnajstimi leti. Avto je vleklo nazaj na glavno cesto in jaz sem še vedno upala, da bo skočil za mano, se drl, da brez mene mu živeti ni. Ampak ni.

»Jaz pa neroden in fin.
Če bi midva se kdaj srečala,
a bi bil ta osamljen večer?
Če bi midva se kdaj srečala,
a imela bi sina, a hčer?«

Drvela sem z avtom navzdol, ker 5 sekund je bilo 5 minut. Probala sem z nogo zaustavit vso silo avta po zmatranem betonu, ampak sem začutila, kako mi že potrgane kite na gležnju trga še bolj. In on me je gledal. Pozabil na najin fuk pred petnajstimi minutami. Gledal me je, kot da ne obstajam. Videl je skozi mene. Njegove oči so postale kot že davno zjebane izgubljene frnikule. In jaz sem videla skozi njega. Da me nima rad. In jaz sem vsak dan bolj nora na njega. In fuck me, ker dober občutek! Ubij me petkrat z avtom, ljubila te bom sam še bolj!

»Če bi midva se kdaj srečala
in bi muzika špilala,
če bi midva se kdaj srečala,
tisti večer, usoda za oba.«

Avto je letel proti prepadu, ampak nisem zmogla iztegnit roke proti njemu, naj me že reši. Njegove žalostne oči so bile še bolj prazne od mojih. Vseeno mu je bilo. Stal je pred mano, gledal, kako drvi avto z mano proti mojemu večnemu prepadu. Kot da je užival ob mojem trpljenju. Avto je z vso silo priletel v drevesa za mano. Vrat mi je vrglo na sedeže in z zadnjimi močmi sem odprla trepalnice. Še enkrat sem ga pogledala. Hladnokrvno si je potegnil skejtarske hlače gor, se mirno obrnil in odšel, daleč stran od mene. Hotela sem se zadret, da naj me počaka, ampak moje oči so se zaprle.

»A bi zdajle pel
ta samotni napev,
tole majceno pesem za dva.«

Zakaj me je ubil?

___________________________________________________________________________________

nekoč

»Takoj da si najdeš psihiatra!« se je drla kolerično. »Al pa od nas ne dobiš več centa!« A mi ni še leta nazaj srala, da noče nikol več slišat o psihologih. »Pa zakaj spet? Sej ste me že povsod poslali,« sem oporekala. »Ker ti ne dela glava in tvoj oče je pustil to družino zarad tebe!« Takrat še nisem vedela, da bom njihova boksarska vreča za podle udarce pod rebri. Da bom za večno nek matador, skrit za rdečo plahto, in vsi okoli mene se bojo po bikovsko zaletavali vame. Obračaš se, vrtiš se v krogu, probaš se pokrit s tisto jebo rdečo čez glavo, ampak še vedno jih slišiš. Slišiš, kako jim sopiha ves bes ven iz nosnic, in s kopiti drgnejo po zemlji, čakajoč na štart. Štart proti meni. Takrat veš, da boš poraženec. Ker si bil vedno.

Probaš pogledati skoz rdečo tkanino v nebo in čakaš kri. Ampak tista kri ne bo moja, bo njuna. Ker ne bom večno njuna boksarska vreča. Za vse une njune jade in tegobe v svojih sfukanih familijah nekoč. Pa pizda vam materina, kako se lahk taki sploh dalje razmožujete? Ker rabite nekoga, da ga boste krivili za vse? Dost sebično, da se spomniš enga vržt v to življenje, sam zato da boš hodil po njem, ker ste vsi sfukani do fundamenta. In ne, moj fotr ni šel zaradi mene. Mogoče je odšel zaradi naših prelepih veselih božičnih večerji, in ne alkoholizma. Mi perfektni. Ne, sej najina otroka sta taka sama od sebe. Jaz pojedla vse na svetu, da ja ne bi vohala vse greznice okoli mene, brat je šel pa kr tko mal po svetu, in se nikoli več vrnil nazaj. Un pofukan biftek na mizi in francoska solata. In najino večno čakanje, kdaj bo počilo. Kdaj bova lahko pobegnila. »Prov, grem pa v Polje!« sem se zadrla. Šla sem čez bedno stopnišče in zaloputnila še bolj bedna vrata za sabo. Ko sem vsa poklapana hodila proti Fužinam in spet skor enga goloba na gobec z allstarkami, sem si mrmrala. »Oni bojo mene. Mamicu jim. Psihologi, psihiatri zdravljenja. A oni so za vse to. Nimajo jajc. Sej, sej. Pejmo se kontra. Grem pa v Polje. Pizda, bi zdej sedel biftek.« Kje sem jaz vidla kontro njim s tem, ko sem šetala proti umobolnici, ne ve niti Jezus ne Marija, kaj šele moj sosed, k ma glih dol enga zvezanega z jabukom v gobcu, k tok biča po luftu, da mi strese štuk gor cel strop, pol morm pa jaz nazaj z metlo dol tolčt, da nej grejo v rit, tko dobesedno, ker zadost tega njihovga sranja, sej se znajo vsi klistirat. In pridem tja vsa zmaličena, zbrcana z vseh strani.

Tam pozvonim ali potrkam. In odpre vrata en zgubanec siv, k so proti njegovim coklam vsi crocsi manekeni. »Kaj bi rada?« je zasikal tko, da je ti je blo takoj jasno, da ma žena trenutno tri mlade kurce v ustih, on si pa še viagre ni sposoben predpisat. »Jaz sem boksarska vreča doma, pa bi rabla mal miru, k sem že čist v modricah,« sem mu rekla nazaj, vmes ko je gledal zguljene pete na coklih, jaz pa kri pod svojimi nogami, ker je blo neko golobje perje gor. »Mi ne dajemo tablet,« je v tistih stokrat prešvicanih coklih pogumno izjavil. Takrat sem razmišljala, če so kurci v ženinih ustih obrezani al ne. »Kakšne tablete? Živce si hočem pridet odpočit.« In on še kr dalje: »Tukaj ne dajemo tablet.« Logično, če si ti vse požrl, sem si mislila. »Živce si hočem pridet odpočit,« sem mu probala še enkrat dopovedat, ko sem si kri pod allstarkami ogledovala. Jebali me še ptiči. In on še kr dalje, sam tokrat se je zadrl: »Kle nimamo tablet!« Če ta samemu seb ne daje elektrošokov, vmes med malico, ker mu je golaž predrag, pol pa ne vem. »Nobenih tablet! Notr k vam hočem!« Ker na psihiatriji vse zdravijo s kamilicami. Obadva sva se zagledala v njegove grde cokle. Stokrat shojene, vmes ko še sam ni vedel, ma obrezanga al ne. Gledala sva dol in se pogledala gor. In spet pogledala dol, vmes ko sem si na hitr golobje perje vlekla izod podplata. In spet obadva glave gor, ko je kr naenkrat prijavil: »Gospodična, pejte vi v toplice.« Hotla sem ga vprašat, če majo kakšne bone, da bo bolj pocen, sam pol sem dojela, da je temu dal doktorat kakšen tak k moj sosed spodi, k unga zdej biča z jabolčkom v ustih. Sam nisem mela metle, da mu jo zabijem tja v goltanec, direkt do prostate. In je obrnil tiste svoje zguljene pete, jaz svoje krvave podplate, in sva odšla vsak svoji sreči naproti. Hodila sem po zluknjani cesti in rahel dež je probal izplahnit vso mojo žalost z obraza. Ker zakaj mene starša pošiljata v norišnico, če sta onadva za tja. Zakaj me hočeta že celo življenje dat v kletko. Da bi kot nek prizadet šimpanz sedela nekje za rešetkami, oni bi se me ogledovali in mi fuknili olupke banane, zato da ne boš mel več tok žalostnih oči. Da bojo lahko vzdignili roke nad tabo, čeprov v seb vejo, da so te oni zjebali. Da bojo lahko metali drek vate in se ti smejali. Ampak probaj pridet bliže šimpanzu. Zagrabil te bo z močno roko, tvoj ksiht se bo razlepil ob skrušenih rešetkah. In opica se ti bo začela smejat nazaj. Svojo drekasto mehurjasto rit si bo obrisala in kmalu boš mel ti iztrebke v gobcu.

Jaz sem ranjen zaprt šimpanz, ki jih gleda z žalostnimi očmi, in moji starši na drugi strani, sopihajoč proti meni, ne vejo še, da so že davno krvaveči biki. Je kriv matador ali oni? Dala sem si rdečo na kapuco na glavo in za mano je v lužah ostajala kri goloba. Po poti sem si zvila joint. Ko sem končno stopila čez una bedna vrata nazaj, sem pogledala mater z rdečimi očmi. Vidiš kri v meni? Jo čutiš? »Dej takoj dol te tvoje allstarke! Ste se v rdečo barvo barvali, kaj?? Pa kakšne so to norišnice?« Rdeče. »Mami, niso me hotli vzet v Polje. So rekli, da me morte vi častit toplice.« In sploh ni zavzdihnila, samo mirno je rekla: »Veš, da te častimo toplice. Na, poglej si ta list pred sabo. Kokr nisi nikol trezna, ti je jasno, da je to napotnica za na Poljanski nasip? Tja te mi častimo toplice. In jutr greš.« Kako mi, če je fotr odšel zarad mene? Ni se mi dalo več borit. Sesedla sem se na kavč, izmučena boksarska vreča. In rekla sam še to: »A mamo še kej francoske solate za jest?«

___________________________________________________________________________________

nekoč

»Nona, tako se ne sme! Bo prišla Muca Copatarica! Ne moreš imeti v omarici tako vse čevlje pometane!« sem ji zakomandirala, stara tam 4 leta. Nona in jaz. Prvič so me pustili samo pri njej na Primorskem, ko sem bila stara 3 leta. Spomnim se soparne vročine in kako sva se hladili v naši stari mrzli hiši. Kako mi je brala pravljice. Kako sem ji na njivi pomagala pobirat domače šparglje. Kako je kuhala stokrat boljše kot moja mama in poskočila na vsako mojo željo z mojega jedilnika. Kako ji je mati dala sto navodil, ampak nisva upoštevali nič. »Nč sladkarij pred kosilom!«, midve pa do ta prve socialistične pekarne, katero je imela njena prijateljica. Kmal so začeli puščat še mojga brata tja na poletne počitnice, da je ja še tam lazil za mano pa mi sral. Ko smo se pripeljali z avtom izza vogala, da sva končno z bratom zagledala tablo kraja, se nama je na zadnjih zicih utrgalo, čeprov sva vmes krehala, ko da sva cel dan delala z azbestom, ker sta mogla onadva kadit, sva se začela dret: »Nona, nona!« Ker sva imela edin njo. Pa še mlada je prenašala dva zmešana Ljubljančana. Ampak kri ni voda. Že takrat sem vedela, nekje v otroški nedolžni globini sebe, da me kot nek magnet vlečejo moji geni tja. Da spadam med umore in samomore.

Ko naju je mati pustila tam, sva izgledala k unadva iz Pike Nogavičke. Našemljena kot dva mestna pajaca. Jaz v kitkah in krilcu, brat pa skor s kravato za pritlikavce. Postrojena pa k vojska. »Da bosta vse ubogala nono. Jaz morm zdej na službeno pot. Čez en mesec se vidimo. Pol pa še morje, pa vse, ok?« »Ja, ja,« čeprov sva si v glavi mislila, dej spizdita že, čeprov sva bla premejhna za to. Premejhna sva bla tud za dojet, kaj so fakiči, ampak nekje v mislih sva jim ga kazala, še preden sta prišla z avtom čez dvoriščna vrata. Midva sam »woohoo« pa »fuck off«, pa kregita se vidva sama doma, midva končno mir pa svoboda, pa nej gre vse v pičku mater. »Nona, da bo dans to pa to za večerjo!« Čez en mesec sva poslušala nono: »Čez uro vaju pridejo iskat. Pusta mi, da vaju vsaj mal zrihtam, ker bo vajina mama znorela.« In čez uro sva stala spet postrojena pred mamo na stopnicah pred hišo. Izgledala sva pa tko: ena wanna be Pika Nogavička, sam na speedu, pa en k da je na after partiju že cel mesec. Moje na pol kitke so ble nekam proti nebu, bratu se je pa skor kravata vlekla ven iz spodnjig gat izza hlač na riti. Obadva s čist modrimi koleni, ko da so naju Italijanom prodal za na koruzi klečat. Če bi blo to v teh časih, bi bla cela familija vklenjena v lisicah, pa vozi na CSD. »Obadva v avto takoj! Gremo nazaj v Ljubljano.« Sam mati ni štekala. Da naju vlečeta v njuno dno nazaj. Ni štekala, kako brezskrbno sva bosa tekala naokol in se metala v reko Vipavo. Ko smo z bratranci in sestričnami primerjali rane na kolenih, da ker ma večjo luknjo. Ko smo tekli do konca naše brajde in ko smo zagledali nek nasad hrušk, smo vedeli, da dalje ne smemo, ker bi dva vojaka s stolpa, stražnice, streljala na nas, da čez hruške je že Italija. Kakšna Ljubljana, kle me ma vojska na nišanu. Pa vsi smo se mel za težke podjetnike. Nardili smo si svojo kuhinjo, in če si hotel pridet k nam jest tortice iz blata in bambusa, si mogu plačat z lipinimi listi. Ma, kuhal smo za deset Michelinovih zvezdic, sam kurc k nas je ego zjebal, kokr kakšen bend k hoče vsak več pičkic pofukat, pol si pa trzalice mečejo v glavo, sam da kle je letelo blato v vse naše predpasnike.

Ker od kuharske kariere ni blo nič, sva se s sestrično zmenili, da bova pa cvetličarki. In sva šli po celmu našmu parku porezat rože. Vse je padalo za svobodo. Od hortenzij do vrtnic. Ampak ker naju je kuhinja izučila in sva že takrat dojeli, da žlahti se nč ne splača prodajat, sva si pa mizo za prodajanje ker ven iz brajde dale, pred dvoriščna vrata, na ta glavno cesto v vasi. Edino, provzaprov. In težili celi vasi, nej pokupjo najine ocufane rože. Dvomim, da sva kej zaslužili, razen začudenih pogledov vseh vaščanov zastonj. Ko je nona stopila iz cerkve ven, meter dalje, se je sam križat začela: »O moj bog nebeški! Ma je treba prov rože prodajat pred hišo? Pa sej nismo revni!« Ko še ni vedela, da bo stopila v park brez rož. Ko še ni vedela, kako naju bojo te hortenzije odpeljale na druge poti. Da naju bojo drugi odtujili zarad kurčevih rož. Da mi bojo vzeli moje najlepše otroštvo. Vse spomine. Ko jaz še nisem vedela, da bo teta puberteta zdej zdej potrkala na vrata moje glave in telesa in da bojo končno začeli vsi moji demoni prihajati na plan. Tista gnojnica v meni, katera se je skrivala pod nedolžnimi kitkami. Ker takrat mi noben župnik ne bi mogel več pomagat. Niti od pranonota lipa in njegovo društvo abstinentov pred prvo svetovno vojno. Lipa, katera se je prašila in puščala vse svoje delce na nas. Na mojih kitkah. In življenje niso Michelinove zvezdice. Življenje so ponoreli hormoni. Fantje, kje ste, I’m ready, dejmo pobegnit skupaj! Rešite me! Ampak pred čem naj me rešujejo, če spadam sem? In sem začela bežat pred vsemi. Pred sabo. In sem začela ponoči tečt proti življenju. Sam kurac, k sem za nazaj grede vedno pobruhala nonine hortenzije. In takrat me je fotr prvič res zagrabil in zvlekel v avto. »Nimaš več vstopa sem, nikoli! Ne boš srala moji materi!« »Pa ne morš me dat kr od none stran,« sem mu probala vsaj malo pameti vbit nazaj v glavo. »Nisi več dobrodošla!« se mu je še vedno trgalo. »Boš srala kle po vasi!« »Ni res. Grem tud v Vrtojbo. Pa Šempeter, pa Novo Gorico.« »Tišina!«

In tako na lahko je bilo moje primorsko otroštvo izbrisano. Zradirano za leta. Sto let kasneje sem mela 46 let. Poslušala sem ga: »Zdej je nona na žalost v domu za ostarele. In greš lahko za tri mesece tja, da ti prenovimo vmes stanovanje v Ljubljani.« »Men? Sej ni moj,« sem razmišljala, da kako hitr lahko pristanem na skurjenem jogiju za Ljubljanico v družbi podgan, če se oni tko odločijo. »Pa kdo živi notr?? Zadost!« so se mu spet ene pike vžgale na ksihtu. »Enga sranja da ne slišim tam v treh mesecih, jasno?« In tako sem dobila leta kasneje pravico, da lahko tam zalivam avokado, grabim gnile kakije in zračim hišo. Sedim pod lipo in tuhtam vso bedo v sebi. Brez sranja. Ampak lahko bi vedela. Po treh mesecih sem iz Ljubljane poklicala svojo 97-letno nono v dom ostarelih. Moja najboljša prijateljica. Najina Muca Copatarica. »Nona, spet so me vrgli ven iz hiše naše!« Nepokretna že leto, na postelji, je gledala v strop. In zavzdihnila: »Jaz čakam samo še evtanazijo.« In tako sva najboljši prijateljici pristali v istem peklu. Bosi.