Spoprijemanje s klasiko 14 – Zapisi svetega Pavla

Hiter kviz: kdo je najpomembnejša osebnost v zgodovini krščanstva? Če ste odgovorili »Jezus, kdo pa drug«, se motite. Krščanstvo je kot religija najširše opredeljeno kot prepričanje, da odrešitev oziroma sprava z Bogom izhaja iz verovanja, da se je Jezus s smrtjo žrtvoval za grehe drugih in da je nato vstal od mrtvih. Vendar je imel Jezus do razvoja krščanstva popolnoma pasiven odnos. Ko se je vse skupaj začelo, je bil že dolga leta mrtev. In tistega, v kar se je spremenilo krščanstvo, prav gotovo ne bi odobraval. Same religije sicer ni izumil sveti Pavel, se je pa začela z njim ter nato, zahvaljujoč njegovim inovacijam in prizadevanjem, postala najbolj razširjena religija na svetu.

Trditev, da je sveti Pavel protagonist Nove zaveze, v resnici ni tako zelo dramatična, kot je videti na prvi pogled. Več kot polovica Nove zaveze namreč govori o svetem Pavlu ali pa jo je napisal sveti Pavel. Pripisujemo mu avtorstvo 13 pisem, strokovnjaki pa menijo, da jih je dejansko napisal 7. Vendar je njegov pomen za religijo jasno razviden iz dejstva, da je na neki način vpleten v veliko večino Nove zaveze. Njegovi zapisi so starejši tudi od evangelijev. To pomeni, da so bili prvi krščanski zapisi, ki jih poznamo. Evangeliji so v Novi zavezi sicer na prvem mestu, vendar gre pri tem za uredniško odločitev. Več desetletij po Kristusovem življenju so jih napisali ljudje, ki ga sami nikoli niso spoznali, so pa brali zapise svetega Pavla.

Pavel je bil zelo izobražen judovski usnjar, ki je pisal v stari grščini, kar pomeni, da je bil med vsemi Kristusovimi privrženci največji intelektualec. Kristusa sicer nikoli ni srečal. Je pa nasilno preganjal kristjane. Zmotila ga je predrzno zatrjevanje teh zgodnjih Kristusovih privržencev, da je bil nekdo, ki so ga usmrtili kot navadnega zločinca, judovski Mesija. Judovski Mesija naj bi bil slavni politični in vojaški vodja, ki bi Izraelce vodil pri strmoglavljenju zlobnih Rimljanov. Jezus je bil popolno nasprotje tega. Pavel, ki je življenje začel kot Savel, pa je med potovanji v Damask doživel »spreobrnjenje«. Spreobrnjenje je bilo pravzaprav spoznanje, da je bil Kristus resnično Mesija, da se je z Jezusom izpolnil del Izaijeve knjige, ki govori o prihajajočem Mesiji, in da je bila njegova smrt namerno dejanje Boga, ki naj bi prineslo odrešenje.

Pavlov glavni teološki prispevek, ki bi mu Jezus sicer ostro nasprotoval, vendar je dejansko preoblikoval krščanstvo v novo religijo (ne pa v judovsko sekto) in religiji omogočil, da se je razširila, je precej preprost: odločil se je, da bi lahko tudi pogani (torej nejudovski narodi) dosegli odrešenje, če bi verjeli, da je Jezus resnično Mesija, ne da bi se jim bilo pri tem treba spreobrniti v judovstvo.

To je predstavljalo popoln preobrat v načinu razmišljanja. Jezus je bil goreč Jud in sam je verjel, da je dejansko judovski Mesija. To so verjeli tudi njegovi privrženci. Vsak, ki želi postati Jud, mora slediti Božjemu zakonu, ki vključuje življenje po judovskih zakonih, moški pa morajo biti tudi obrezani, kar je glavna ovira, ki nekoga lahko odvrne od spreobrnitve. Nekaj je, če si obrezan kot nekaj dni star dojenček, ki se ne zaveda, kaj se dogaja, in ki ga skorajda nepomemben, hiter rez ne zmoti prav dosti. A koliko odraslih moških bi se prostovoljno odločilo za obrezovanje? Približno nobeden.

Gre pravzaprav za to, da je Pavel izbral svoje najljubše citate iz Stare zaveze. Zdi se, da je spregledal še en del Izaijeve knjige, 52:1, ki pravi: »Obleci svojo moč, o Sion, obleci svoja praznična oblačila, o Jeruzalem, sveta prestolnica, kajti ne bo več stopil vate neobrezani in nečisti!« Ups. Seveda ne gre pozabiti, da so Staro zavezo napisali Judje za druge Jude. Ti so bili že obrezani, zato jim je zagotovilo, da so bili zares izbrani le oni, dvignilo moralo.

Jakob, Jezusov brat, in Simon Peter, Jezusova desna roka, sta preživela dva tedna s Pavlom v Jeruzalemu. Večino časa so se sicer verjetno prerekali. Pavel je bil prepričan, da sta bila verovanje o Jezusovi smrti za grehe drugih in njegovem poznejšem vstajenju edini pogoj za odrešitev in za »spravo z Bogom«. Jezusovi najbližji privrženci in tudi Jezus sam so menili, da moraš biti za spravo z Bogom pobožen in veren Jud, kakršni so bili sami. Zanje so bili pravi Jezusovi privrženci le verni Judje. Judje so predstavljali približno tri odstotke prebivalstva rimskega imperija. Skoraj vsi drugi prebivalci so bili pogani, privrženci rimske politeistične državne religije. Bi še šlo, če ljudi takole povabiš, naj se spreobrnejo v krščanstvo (pri čemer krščanstvo pomeni »religijo privržencev Kristusa«): Božji sin je prišel na Zemljo, poskrbel za nekaj čudežev, umrl kot žrtev za vse naše grehe in nato vstal od mrtvih. Verjemite to, pa boste po smrti odrešeni in odšli boste v nebesa. Ne verjemite tega, in po smrti vas bodo vso večnost neskončno mučili. Ker politeistov ni posebej zanimalo, koga častijo, ker so imeli na izbiro pač precej različnih bogov, se jim tudi ni zdelo nič posebnega, da so presedlali na Kristusa. Še posebej ker so bili prazniki, povezani s krščanstvom, usklajeni z datumi državnih verskih praznikov, podobne pa so bile celo tradicije in estetika. Če potem seveda dodaš še: aja, še tole, biti morate obrezani! Pardon, fantje. Ampak obljubimo, da se splača! No, v tem primeru bi bili bistveno manj uspešni. Krščanstvo je zvenelo precej dobro, ko je bila le odpravljena strašljiva zahteva po obrezovanju.

Tudi po teološki plati je bil Pavel vplivnejši od Jezusa. Pavel se je osredotočal na Jezusovo smrt (bolečino, kri) in vstajenje. V tem primeru je šlo za spreobrnitev čim več ljudi. Pavel je približno trideset let svojega življenja posvetil spreobrnjenju in ustanavljanju cerkva (njegova pisma v Novi zavezi so naslovljena na cerkve, ki jih je pomagal ustanoviti, da bi jim svetoval o vprašanjih, s katerimi so se soočale). Jezus se je osredotočal na prijaznost, na dajanje revnim, na nastavljanje drugega lica. Z izjemo svojih dvanajstih apostolov ni poskušal spreobrniti ljudi, da bi se mu pridružili. Preprosto je verjel, da je bila njegova razlaga Stare zaveze pravilna in da je bil on sam Mesija. Hiter pregled zgodovine krščanstva kaže, da se je razvilo v Pavlovi smeri: največ poudarka je na spreobrnitvi (pogosto prisilni), krvi, bolečini in žrtvovanju.

Zanimivo si je zamišljati pogovor med Jezusom in Pavlom. Jezus bi bil osupel nad religijo, ki jo je sprožil povsem nenamerno. Brez Pavla bi bilo krščanstvo le sekta starega judovstva, nič vplivnejše od farizejev, saducejev ali esenov. Krščanstvo kot samostojna religija se je začelo s Pavlom. Z vsemi prednostmi in slabostmi, ki jih to prinaša.

Pridružite se nama spet naslednjič – skupaj bomo brali Plavtovo komedijo Rudens (Vrv).

*

Komentar Svetlane Slapšak: Sveti Pavel, zapeljivec

Spominjam se deževnega dne v Korintu, in to spomladi, ko oko povsod zaznava rumene in bele cvetove. V neki niši na agori je sedala skupina starejših žensk, Američank, v najrazličnejših pastelnih ali živih barvah, in pela protestantsko cerkveno pesem. V drugi niši je skupina starejših Grkinj, oblečenih v črno, pobožno poslušala svojega vodnika, mladega duhovnika, ki jim je pripovedoval o apostolu Pavlu. Obe skupini, sicer iz različnih kultur, sta prišli na kraj izrekanja ljubezni, da bi priznali in okrepili eno svojih ljubezni. To je bil pravi trenutek, da si postavim vprašanje: kako danes brati Pavlovo misel, da je ljubezen močnejša od vere in upanja? Veliki organizator, ideolog in menedžer množičnega, za vse odprtega krščanstva je v drugem pismu Korinčanom spregovoril o ljubezni. Lahko trdimo, da je to ultimativni, najbolj zapeljiv in najuspešnejši poziv, ki ga je Pavel poslal.

Korint je bil dobro mesto za to: potem ko so ga Rimljani sesuli v prah, vse, kar je bilo mogoče nesti, pa odnesli v Rim (in s tem popolnoma spremenili latinsko-rimsko kulturo), je mesto ponovno postalo pomembno pristanišče, polno trgovin in bordelov. Slava korintskih prodajalk ljubezni je živela, vse dokler je ni v temo potisnilo krščanstvo. In sploh, katera ljubezen je bila Pavlova? V tem pismu Pavel nikjer ne namiguje na očitno razliko med duhovno in telesno ljubeznijo. Govori o ljubezni, ki je lahko medčloveška, lahko pa je med človekom in bogom. To je mila, prijateljska, nežna ljubezen, denimo med dolgoletnimi partnerji; spola ne omenja, kakor da ne bi bil pomemben.

Skratka, vsi so povabljeni, nihče izločen, ni groženj, ni cenzure, ni prepovedi. Univerzalna, svobodna, vseprisotna ljubezen, ki bi jo zlahka pripisali »otrokom cvetja« … Sveti Pavel je naredil vse, kar je lahko, da bi bilo krščanstvo čim privlačnejše. Tako privlačno, da so ga ateisti, denimo Anatole France v knjigi Na belem kamnu, morali prikazati kot potepuha, ki ekstatično momlja in kriči v komaj razumljivi grščini. Zapeljivcu svetemu Pavlu pa je uspelo zapeljati ne samo svoje sodobnike, temveč tudi pesnike še dve tisočletji kasneje.