Gabriela Babnik, literarna kritičarka:
Feri Lainšček je v romanu Kurji pastir odprl prostor med tem, kar se je zares zgodilo, in tem, kar se samo dozdeva. Prizori, ki jih opisuje, niso velike, herojske zgodbe, pač pa malokrat povedane zgodbe, ki so posebne zaradi načina obravnave spomina. Pri tem gre za pristno nostalgijo in opis bližine med dvema človekoma, ki sta si morala življenje ustvariti iz nič. Poleg tega ima Kurji pastir precizno zgradbo, nenazadnje Lainšček gradi subverzijo avtobiografsko pritrjevalnega. Dovoli nam vstopiti v intimni kozmos svojih staršev (in tako širše družine kot tudi vaške skupnosti), vendar nikoli ne izda preveč. Seganje od posamičnega k splošnemu doseže tako, da na »vse, kar je«, pogleda z umirjenim, distanciram očesom ter tako ustvari prefinjen portret – »lastnega postajanja«.
Andraž Gombač, urednik kulturne redakcije Primorskih novic:
Več letošnjih sem že prebral in marsikatero še bom, v vrsti pa prav nič ni bilo treba čakati tisti, ki jo imam doma že več let v izvirniku, a jo šele po zaslugi prevoda lahko razglasim za svojo knjigo leta. Po štirih novelah, zbranih v knjigi Pomlad, poletje, jesen in smrt, so v osemdesetih in devetdesetih letih posneli tri filme, od katerih sta se prva, Stand By Me in The Shawshank Redemption, zalezla globoko vame. Ne, Stephen King ni samo kralj strahu. Lepo in prav je, da tako napete in srhljive kakor tudi ganljive in tople zgodbe o otroštvu in odraščanju, tovarištvu, bremenu odgovornosti, neukrotljivi svobodi in še marsičem zdaj berem tudi v svojem jeziku. Tako sežejo najgloblje. In spet pomislim, da je King resda precej starejši, a imam vendarle vseskozi občutek, da je bil med nami, najboljšimi prijatelji, ki smo po šoli skupaj odraščali v hiški pod bloki, na obronku gozda, tam pri cisterni … Prevod njegove knjige Pomlad, poletje, jesen in smrt (Beletrina) je zato moja knjiga leta.
Vlasta Vičič, sekretarka na Javni agenciji za knjigo Republike Slovenije:
Moja naj knjiga leta 2020 je roman Pajtima Statovcija z naslovom Moj mačkon Jugoslavija (Goga). Prvenec mladega avtorja, ki se je kot dvoletni otrok s starši na Finsko preselil s Kosova, navduši z neverjetnim stilom in imaginacijo v najboljši tradiciji magičnega realizma in s sijajnim likom, dostojnim naslednikom Behemota iz Mojstra iz Margarete.
Naj pa dodam, da me je navdušil tudi roman mladega avtorja Benjamina Okorna z naslovom Ona je Ana (Litera). Okorn je bil udeleženec projekta agencije za knjigo Vključujemo in aktiviramo! Njegovo delo govori o soočanju s shizofrenijo iz prve roke, je ganljivo, iskreno in prav filmično izpisano delo, ki nenazadnje tudi jasno priča, kako pomembno je dobro uredniško delo. In pa seveda: po obliki in vsebini moram omeniti zbirko Klasična Beletrina s Selmo Lagerlof na čelu in Cesarjem Portugalije, njenim romanom o brezpogojni ljubezni.
Alenka Štrukelj, knjižna blogerka (Literarna lekarna):
Kljub temu, da sem v tem precej čudnem in nepredvidljivem letu precej več časa preživela doma, pa sem po podrobnejšem pregledu prebranih knjig ugotovila, da sem letos brala manj kot običajno. Ko razmišljam o izbrani knjigi letošnjega leta, se oziram v marec, ko smo še upali, da bo založba Beletrina uspela izpeljati festival Fabula in nanj pripeljati tudi Sheilo Heti. Za svojo knjigo leta tako izbiram njen esejistični roman Materinstvo (Beletrina). Sheila Heti v tej knjigi spregovori o osebni izkušnji raziskovanja vloge ženske v sodobni družbi, še posebej o izkoriščevalskem odnosu družbe do ženskega telesa. Njeno razmišljanje o materinstvu, ki je še danes podvrženo pričakovanjem, da ženska mora postati mati, če se hoče družbeno udejanjiti, je bilo boleče podoživljati, saj sem šla sama skozi podobno izkušnjo in občutke, preden sem prvič postajala mama. Najbolj sem v romanu začutila prav to njeno razpetost med željo postati mati in ustvariti neko skupno bitje z osebo, ki jo imaš rad, uklonitvijo pričakovanjem drugih do tebe in tvojega telesa in strahom pred tem, da se boš moral zaradi želje po otroku nečemu odpovedati (v njenem primeru umetniškemu ustvarjanju) – to v nas ustvarja občutke krivde in sramu, ki vodijo v dvom o lastni identiteti in vrednosti. Močna in zelo aktualna knjiga.
Urška Bračko, knjižna blogerka (Booknjiga):
Nisem si mislila, da bom, potem ko sem prebrala cel Neapeljski cikel, še našla kakšno delo iz Italije, ki me bo tako navdušilo, kot me je roman Zvestoba Marca Missirolija (Cankarjeva založba). Avtorjevo pisanje je tekoče in poetično, zgodba se bere hitro in z zanimanjem, hkrati pa bralcu da veliko razmisleka o njem samem. Ima tisti čar, zaradi katerega beremo knjige.
Veronika Šoster, literarna kritičarka:
Moj izbor je knjiga Esada Babačića Veš, mašina, svoj dolg (Cankarjeva založba). Pesnik, ki mu ni enakega, se v svojih esejih s košarkarsko žogo v eni in s časopisom v drugi roki sprehaja po pokrajinah, kjer se ljubita preteklost in sedanjost, kjer sanje postanejo resničnost in kjer se ne pozablja na to, kako ostati in biti človek. Naslovna mašina pa se pod težo svojega dolga zdrobi v prah, ki se le včasih grenko zvrtinči v vetru. Knjiga, ki ji leta ne bodo prišla do živega.
Sandra Dobnikar, vodja Instagram bralnega kluba @mi.beremo in profila @dozadnjestrani
S Pulitzerjem ovenčan roman alternativne zgodovine Podzemna železnica Colsona Whiteheada spremeni prikrito mrežo varnih hiš na ameriškem Jugu 19. stoletja v dobesedno podzemno železnico, ki jo temnopolti sužnji uporabljajo za beg v severne kolonije. Zgodba je zmes fikcije in dejstev in brez olepšav opiše enega najbolj krutih delov ameriške zgodovine. Z glavno junakinjo Coro bežimo s plantaže bombaža, vmes pa spoznavamo različne oblike svobode ter tudi rasizma in zatiranja.
Valentina Plahuta Simčič, urednica portala AirBeletrina:
Leto 2020 je kljub globalni apokalipsi in zastojem v slovenski knjižni produkciji naplavilo kar nekaj odličnih knjig. Od tistih, ki sem jih prebrala, me je najbolj navdušila Racova biografija, ki jo je napisala Petra Pogorevc (Beletrina). Mislila sem, da sem, potem ko sem prebrala biografiji Borisa Cavazze in Milene Zupančič ter avtobiografske zapise Dušana Jovanovića, o ključnih akterjih naše gledališke scene že vse vedela in da me bo Racova zgodba dolgočasila, a sem se seveda zmotila. Kako je ta človek živel in igral! Koliko drame, preobratov, strasti, zmag, porazov! Najboljša vloga, ki jih je ta človek kdaj odigral, je zagotovo vloga Radka Poliča Raca, kar je dramaturginja Petra Pogorevc odlično ujela v knjigo.
Ema Knific Korsika, vodja Beletrinine knjigarne:
Za knjigo leta bi izbrala V besedah Daneta Zajca (Beletrina), ki sta jo zasnovala Jerneja Katona Zajc in Aleš Šteger. Tokratno posebno »korona« leto nam je ponudilo priložnost in čas, da se še globlje uzremo vase in prisluhnemo odmevu, ali še bolje, da svoj odmev poiščemo v knjigah. Ali kot je zapisal Dane Zajc: »Iskal sem tisto, kar je govorilo tako, kot bi govoril jaz.«
Aleksandra Gačić, literarna kritičarka:
Aktivistična in družbenokritična drža italijansko-somalske pisateljice in publicistke Igiabe Scego nam v knjigi Adua (Kud Police Dubove) razkriva tri pomembne momente, zaznamovane z nasiljem in strahovlado – neznano zgodovino Somalije, zamolčano dediščino italijanskega kolonializma in neviden migrantski vsakdan. Prepletujoč preteklost in sodobnost nas Igiaba Scego z izjemnim psihološkim opazovanjem in s skorajda filmično fragmentiranostjo, prežeto z drobci tradicionalne somalske poetičnosti, popelje med zgodbe o Šepavem, Adui in Titaniku in s tem tudi v prostor nujnega interesekcionalnega razumevanja patriarhata, kolonializma, kapitalizma in rasizma.