100-krat vse najboljše, Ciril Zlobec (1925–2018)!

Stoletje tega, 4. julija 1925, se je rodil Ciril Zlobec, pesnik, pisatelj, publicist, prevajalec, novinar, urednik, politik.

Tukaj se je rodil, sem se je vračal
PESNIK LJUBEZNI IN KRASA
CIRIL ZLOBEC 1925–2018

Tako mimoidočemu pravi spominska plošča na domačiji v Ponikvah na Krasu. Biografski zapis na spletni strani Slovenske akademije znanosti in umetnosti se prične s podatkom, da se je tam rodil »kot sedmi, zadnji otrok v kmečko-delavski družini«.

Mojo četico spominov na Zlobca pa vodi utrinek iz srednješolskih let. Zbrani okrog Maestrala, literarnega glasila Gimnazije Koper, smo tu in tam pripravili srečanje z že uveljavljenim peresom. Pomnim, kako nam je onega dne mentorica Mojca Maljevac v šolski knjižnici nizala imena, ki pa nam niso povedala nič, za nikogar od naštetih se nismo ogreli. Pa sem butnil: »Ciril Zlobec!« Kar nekaj drugih mi je pritegnilo. Trmoglavili smo, da hočemo njega. Mojci najprej ni bilo jasno, od kod to navdušenje. Smo pojasnili: Zlobec je eden bolj posrečenih likov v satirični oddaji TV Poper, kjer ga duhovito imitira Boris Kobal – z mehkim glasom, s trmastim kraškim naglasom, z neusahljivim navdihom in s prav takšno samozavestjo. Pa s kopico anekdot, spominov in seveda »poezije«. Pozneje mi je Kobal pripovedoval, da je bila naklonjenost vzajemna: on in Sergej Verč sta imela rada Zlobca, pa niti pesnik ni imel nič prosti svojemu liku v oddaji. Kobalu je z nasmeškom pravil: »Saj je vse v redu, samo verzi so švoh!«

Jasno, verzi so bili švoh namerno, Kobal in Verč sta šla v komične skrajnosti. Posrečeni so bili trenutki, v katerih se je Zlobec rahlo ujezil na spraševalca Verča. Ta je poeta med recitacijo motil s pripombami, da ta ali oni verz ni ravno slovnično pravilen, tu in tam je bila celo beseda napisana napačno, popačena. »Pustite slovnico in pravopis, Verč, tako mora bit’ zastran rime,« ga je običajno podučil Zlobec in usekal še z retoričnim vprašanjem: »Kdo je tukaj pesnik, jaz ali vi?!« V enem od skečev je svoj pesniški opus v studio prinesel kar v beli plastični vrečki. In za prvi april je Vstajenje Primorske postavil na glavo in recitiral Used’ se, Primorska.

Kobala in Verča je pogosto navdihnila Zlobčeva avtobiografija v dveh knjigah Spomin kot zgodba (Prešernova družba, 1998). Na primer odlomek, v katerem Zlobec opisuje, kako se je iz Ljubljane vračal na rodni Kras in tam kosil travo. Opisuje, kako lep fant je bil in kako ga je kaka punca rada pogledala. Pa kako mu je mama opoldne prinesla kosilo, nakar je še naprej kosil, tudi pod žgočim soncem. V skeču je šel seveda še naprej:  pripovedoval je, kako je začel košnjo v Ponikvah, jo neumorno nadaljeval in končal šele nekje pri Postojni, saj so bile vse do tja ob cesti punce, ki so ga gledale in občudovale.

Antološki je skeč, v katerem se spominja, kako je ob izteku druge svetovne vojne rojstne Ponikve osebno osvobodil izpod nacifašističnega jarma. To je bila njegova želja, s katero je seznanil Kidriča, Vidmarja, Kardelja in druge. Pristali so, a se je zapletlo pri določitvi termina osvoboditve: Zlobec svoje vasi 1. maja ni utegnil osvoboditi, saj je takrat ravno dokončeval pesniško zbirko. Predlagali so mu 5. maj, a tedaj je imel na programu sestanek z italijanskimi založniki, 12. maja pa še s sovjetskim PEN klubom. Končno so družno našli prost termin: 19. maj 1945. »Se pravi,« je v skeču pripomnil komično resnobni voditelj oddaje Verč, »ko je bil ves svet že pijan od zmage, ste se vi šele pripravljali na osvoboditev Ponikev.« Zlobec mu je pritrdil in pohvalil okupatorje, ki so se prilagodili programu in v vasi potrpežljivo počakali na aretacijo. Sledil je še komični opis dogajanja in za grand finale vznesena recitacija pesmi Osvoboditev Ponikev.

Hja, nas je v gimnazijski knjižnici opozorila Mojca, pravi Zlobec je pravi pesnik, ne humorist. Da nam utegne biti manj kratkočasen kot tisti v Popru. Ni važno, smo zamahnili. Povabimo original!

In se je izkazalo, da je tudi ta prav zanimiv. Pripovedoval nam je, kako se je pod fašizmom šolal v italijanščini, kako so ga iz koprskega semenišča izključili, ko so odkrili, da piše pesmi v prepovedani slovenščini in ureja ilegalno glasilo. Ko je bil star kot mi, komaj sedemnajst jih je imel, so ga konfinirali v Abruzzo, po kapitulaciji Italije pa se je vrnil domov in šel v partizane. Konec vojne je dočakal kot borec IX. korpusa v Trstu, zatem vpisal študij slavistike v Ljubljani in krenil na pesniško pot – v svojem skupnem prvencu Pesmi štirih, ki so leta 1953 izšle v zbirki Feniks pri Slovenskem knjižnem zavodu v Ljubljani, so Kajetan Kovič (1931–2014), Janez Menart (1929–2004), Tone Pavček (1928–2011) in Ciril Zlobec v času povojne kolektivistične graditeljske, »kramparske« poezije svoj krhki intimizem oprli zlasti na romantično in novoromantično izročilo in pesnili o ljubezni, samoti, smrti, naravi.

Že tam se je Zlobec izkazal kot pesnik ljubezni, ki jo je zatem še srčneje opeval v samostojnih zbirkah, začenši s Pobeglim otroštvom (1957). Pa ne samo o ljubezni.

Naslovna pesem mi ostaja ena najljubših v njegovem opusu:

Po lestvi otroške radovednosti
bi splezal prek plota resničnosti
in skril se pred samim seboj.
Za metulji otroških želja
bi letal ves dan
in padal,
vstajal,
padal
in se smejal.
Kolena bi mi krvavela,
dlani bi mi krvavele,
a jaz bi se smejal,
smejal do pijanosti.
A ko bi se utrudil,
bi počenil med rože
na sonce
in moja krvava kolena
in moje krvave dlani
cvetele bi z drugimi rožami,
najlepše in najbolj omamno
med vsemi.

Sam sebi, tostran plotu,
ki iskal bi pobeglo otroštvo,
se ne bi nikdàr več oglasil.

Na gimnazijskem večeru smo dijakinje in dijaki pripravili tudi recital. Sam sem izbral daljšo pesem, prav tako iz Pobeglega otroštva, naslovljena je Vsakdanjost življenja in v njej lirski subjekt opisuje, kako igra: sam, proti vsem, za vse. Kart, ki jih ima v rokah, sploh ne vidi, za povrh je zelo utrujen in osamljen, nasprotniki na drugi strani mize pa so spočiti, skupaj držijo, sleparji, igra je ogabna, nepoštena, na mizi pa leži ves njegov zaklad: njegova mladost, njegova ljubezen, njegov ponos. Huda pesem.

Ah, da, saj res, da ne pozabim: pesnikova sobesednica na našem večeru, ena od profesoric, se Popra ni niti dotaknila, zato sem dvignil roko in gosta vprašal, kako gleda na svoj lik v humoristični oddaji. Druga profesorica me je prestrelila izpod čela, Zlobec pa se je nasmehnil. Povedal je, da je k njemu po nedavnem literarnem večeru na drugem koncu Slovenije pristopil neki možakar in povedal, da je preprost delavec, ki zanj najbrž ne bi vedel, če ne bi bilo TV Popra. »Kobal mi torej dela reklamo in nabira obiskovalce, tako da sem lahko samo hvaležen.«

***

Potem sva se srečala še velikokrat. Včasih sem ga poiskal, včasih sva trčila po naključju. Ko sem dosegel polnoletnost in v Ilirski Bistrici v petek trinajstega ob trinajstih opravil vozniški izpit, sem najprej srečal njega, seveda v družbi žene Veronike, tamkajšnje domačinke. Še pomnim pesnikovo čestitko: »No, če si pa v petek trinajstega ob trinajstih nar’dil izpit, te pa čakajo dolga leta srečne vožnje. Čestitam, srečno!«

Avto me je zatem večkrat popeljal vse do njega. Spoznaval sem tako pesnika kakor njegovo delo; Pesmim štirih in Pobeglemu otroštvu so sledile zbirke Ljubezen, Pesmi jeze in ljubezni, Čudovita pustolovščina, Najina oaza, Ljubezen dvoedina …

Ne, ni opeval samo žene, pesnil je še o ranjenem otroštvu, prestreljenem z vojno, o osamljenosti, tesnobi v nasilnem svetu, o slovenstvu, v zadnjih poglavjih dolgega življenja sta smrti hčerke Varje in sina Jaše v njem zbudili presunljive stihe o bolečini in življenjski sili …

V prvih poglavjih življenja je izkusil fašistično nasilje, udarec pa je vrnil, kakor ga lahko samo pokončen mož in umetnik: v jezik, ki so ga hoteli izbrisati, je prevajal najodličnejše italijanske pesnike, Danteja, Leopardija, Carduccija, Montaleja, Ungarettija, Quasimoda. Tudi sam je zazvenel v italijanščini, po Italiji je veliko nastopal, prejemal nagrade … Prevajal pa je tudi iz srbohrvaščine, posodil glas kolegom, kot so Davičo, Popa, Mihalić. Graditelj mostov, ne le med narodi, tudi med pesniškimi tradicionalisti iz svoje generacije in naslednjim rodom modernistov, ki jih ni zavračal. »Za slovensko poezijo je dobro, da je za nami prišla tako kakovostna generacija, ki je prinesla novo dimenzijo in potrdila, da je prav poezija tisti del slovenske literature, ki se najprej odzove,« mi je povedal.

Napisal je prozni avtobiografski pripovedi Moj brat svetnik (1970) in Spomin kot zgodba (1998), angažirane zapise pa je leta 1992 združil pod naslovom, ki se je povzdignil v že kar ponarodel aforizem, simbol narodne samobitnosti: Lepo je biti Slovenec, ni pa lahko.

Deloval je kot novinar pri Ljudski pravici, Delu in na RTV, bil je predsednik založniškega sveta pri Lipi v Kopru in nekaj časa pri Državni založbi Slovenije. Vstopil je tudi v politiko, bil podpredsednik Socialistične zveze delovnega ljudstva in v letih 1990-1992 član predsedstva Republike Slovenije. Predsedoval je Zvezi pisateljev Jugoslavije (1985–1986), bil dolgoletni glavni in odgovorni urednik Sodobnosti (1969–1999), z Jankom Kosom je urejal tudi literarno revijo Beseda (1952–1957). Prejel je več nagrad, med njimi Prešernovo in zlati znak svobode. Kot eden pobudnikov njene ustanovitve je bil tudi častni doktor Univerze na Primorskem.

***

Konec leta 2008 sva napravila obsežnejši intervju za 7. val, petkovo prilogo časopisa Primorske novice. Pripovedoval mi je o marsičem, se spomnil tudi, kako je ob rojstvu samostojne države v politiki nastopal kot kulturnik: »Hotel sem, da kot mlada država startamo iz nulte točke, da se otresemo obremenilne preteklosti, da poskušamo začeti z maksimalno pošteno politiko, brez podtikanj, brez izmišljenih obtožb. Žal ni šlo. Mali narodi nimamo objektivnih možnosti, da bi se uveljavljali pri velikih stvareh, zato se uveljavljamo pri majhnih. Te pa so nepomembne, če jih ne napihneš v velike. In zato se je pri nas uveljavilo to, čemur pravim afirmacija per negationem: posamezniki, stranke in drugi narodu ne ponujajo pozitivnih projektov, ampak raje silovito obtožujejo tako imenovane ‘druge’. Jaz sem dober, vsi drugi so slabi. Zmeraj sem se boril proti temu in se še danes, a to je globlja lastnost majhnih narodov, ki imajo občutek, da bi lahko veliko več naredili, ko bi le imeli možnosti.«

Samega sebe je imenoval skeptični utopist: »Postavljam si najambicioznejše cilje, recimo kot pesnik: rad bi napisal pesniško zbirko, ki bi bila nad vsem. Se trudim, mučim, ponoči se zbujam, popravljam, dopolnjujem, spreminjam, odvržem, dodajam, kot da delam za večnost. A hkrati se zavedam, da so moje ustvarjalne možnosti pogojene z nečim, kar je zunaj moje volje. Drugače rečeno: delam tako, kot da hočem biti Shakespeare, hkrati pa se zavedam, da nikoli ne bom Shakespeare. Pa se vseeno trudim. Le če imaš nedosegljive cilje in se zanje trudiš, boš dosegel največ, kar je možno. Skepsa je tu potrebna, da ne zapadeš v malodušje, ko vidiš, da ne moreš doseči svoje idealitete. To ne velja le za posameznika, ampak tudi za narod, državo. In prav tu vidim veliko travmo naše države. Nezadovoljni smo z vsako oblastjo in si pri vsakih volitvah govorimo, da bo nova gotovo popravila vse in da jo bomo nadzorovali, ali bo izpolnjevala volilne obljube. Jasno da jih ne izpolnjuje. Ko obljubljaš, namreč obljubljaš idealiteto, ki je v resničnem življenju nedosegljiva. Politike zato pogosto obsojamo, da so lažnivci, bleferji, populisti. Najhuje je potem, ko nas zajame malodušje in ko rečemo, da so tako ali tako vsi enaki in da ne bodo nič spremenili.«

Povedal mi je tudi, da je v zadnjem času napisal dve pesmi. Ena od njiju se mu je tedaj v slovenskem prostoru zdela neobjavljiva. »Ker v njej marsikaj očitam Bogu. Vzel mi je hčer in mi zdaj jemlje še sina, ki je neozdravljivo bolan. V pesmi pravim, da bi zelo rad verjel v Boga, pa ne verjamem. Če bi verjel vanj, bi mu marsikaj vrgel v obraz. Kajti on je vsemogočen, jaz pa sem nemočen. Če velja, da niti las nikomur ne pade z glave brez božje volje, je on kriv za ta absurd. Sem neverujoč, a strpen. Že od nekdaj me obkrožajo verujoči: moja mama je bila zelo verna, stric je bil duhovnik, brat kartuzijanec, mnogi moji prijatelji so verni. V svoji prijaznosti mi zdaj pravijo: ne žalostite se, gospod Zlobec, vašo hčer je poklical Bog, ona je zdaj pri njem srečna. Pa kako je srečna?! Vzeta je bila vendar iz prostora, ki je bil zanjo normalen. Človek še ne začne pošteno živeti, pa že gre. Skratka, zelo bridka pesem:

(…) Preganja in sledi mi bolečina
z obrazom mrtve hčerke. Brez srca,
potihoma zdaj jemlješ mi še sina.
Ni ena smrt dovolj? Zakaj oba? (…)

***

Cirila in Veroniko, ki sta dosegla diamantno poroko, bila skupaj več kot 60 let, je zadelo najhujše. Smrt otrok. Obeh. Iz cikla Dokler se še imava v zbirki Biti človek (Mladinska knjiga, 2014):

»Ne zapustita naju, očka, mama,
saj nisva čisto mrtva, še sva živa,
iz smrti v vajin se spomin seliva,
pustita naju vanj. Ne jokajta za nama.

Ne bolečina, rdeča nit spomina
naj vama k nama odstira svoja pota
v svet, kjer življenje s smrtjo se pobota,
v njem bomo spet, kot smo bili – družina …«

In kot družina spet sozvočje sreče,
še tam zdaj z njunim nemim glasom, žena,
ti v najin jútranji objem šepečem:

Zaustavljeni trenutek v naju sta,
veselega obraza in srca,
da z njima v sebi, skoraj pomlajena,
še midva se izvijava v nov dan.

Snemíva ta svoj črni pajčolan.

Gnale so ga ljubezen, volja, trma. Opisoval mi je, kako skrbno ureja svoj bogati arhiv – še pred smrtjo ga je izročil rokopisni zbirki Narodne in univerzitetne knjižnice.

Zanimalo me je tudi, kako je bilo z urejanjem tistega ilegalnega glasila v prepovedani materinščini, zaradi česar so ga izključili iz semenišča. Je v tej njegovi prvi literarni reviji objavljal še kdo, ki ga poznamo danes? »Ne, ker sem jo v glavnem pisal sam,« se je zasmejal Zlobec. »Nobenega drugega ni bilo, ki bi bil kakorkoli nadarjen za pisanje ali vsaj imel tovrstne ambicije. A veste, kaj sem objavljal? V šoli so nam v glavo zmeraj vbijali, da je Italija dežela pesnikov in svetnikov. To mi je šlo na živce. Jezilo me je tudi, da je Prešernov Krst pri Savici tako kratek, medtem ko se Italijani ponašajo z dolgimi deli: z Dantejevo Božansko komedijo, Tassovim Osvobojenim Jeruzalemom, Ariostovim Besnečim Orlandom … Zato sem se lotil pisanja epa v tercinah, seveda po Dantejevem zgledu, in ga v nadaljevanjih objavljal v svoji reviji, seveda v rokopisu. In o čem sem pisal? Jasno, o slovenskem suženjstvu pod fašizmom! Ko so to odkrili, so me takoj zabrisali s semenišča, in to tik pred božičnimi počitnicami.«

Seveda sva precej besedovala o Pesmih štirih. Leta 2013, ob 60-letnici prelomne zbirke, sva ugotavljala, da so po vojni intimistične pesmi že pred njimi objavljali Ivan Minatti, Jože Udovič, Ada Škerl in še kdo, vendar kot posamezniki, ne kot enovita skupina. Štirje pesniški tovariši pa so bili sicer precej različni členi silno močne verige. »To je bilo tako pomembno dejanje za nas štiri in tudi za širše okolje, da mu pozornost posvečajo še danes, njegov pomen pa je še bolj razviden, kakor je bil takrat, ko nam je bil kot mladim ustvarjalcem najpomembnejši seveda izid naših pesmi v knjigi,« je pripovedoval Zlobec.

Sprva so se družili na literarnih večerih: »To je bil takrat zelo pogost način komunikacije z občinstvom. Prečesali smo vso Slovenijo, se za kak teden naselili v določeni pokrajini in tam obiskali vse mogoče šole, dvorane, gasilske domove … Štirje pesniki smo potovali s prozaistom – včasih je bil to Lojze Kovačič, včasih France Bevk. Med njima ni bilo nobene povezave, a dobro se nam je zdelo, da nastope pesnikov popestri prozaist. Nastopali smo po vrstnem redu, ki se je izkazal za najučinkovitejšega in ki smo se ga držali tudi pri urejanju Pesmi štirih. Obnesli smo se kot ubran kvartet, torej kot sicer različni ustvarjalci, ki pa prav z drugačnostjo zelo lepo podpirajo drug drugega. Na literarnih nastopih je najprej bral Kovič, ki je bil najbolj zadržan tako v obnašanju kakor v poeziji, nadaljeval sem jaz kot zelo čustven, sledil je prozaist, za njim pa še Pavček in Menart. Pavček je pojoče interpretiral svojo optimistično poezijo, zadnji pa je največkrat nastopil Menart, ki je s satiro in humorjem poskrbel, da ljudje z nastopa niso odšli preveč zamorjeni od naše bolečine.«

Štirideset let starejšega Franceta Bevka je v njihovo družbo pripeljal – avtomobil. »V času, ko je bilo v Ljubljani zelo malo vozil, so slovenski izseljenci v Ameriki Bevku podarili avtomobil,« se je spominjal Zlobec. »Ker pisatelj ni vedel, kaj bi počel z njim, ga je poklonil izvršnemu svetu, a s pogojem, da ga mora izvršni svet skupaj z voznikom posojati pisateljem, ko gredo na literarni večer. In res, naokrog smo potovali z Bevkom in ‘njegovim’ avtomobilom. Pa še eno lepo lastnost je imel Bevk: kamorkoli smo prišli, povsod je poravnal račun za pijačo. Bil je zelo razumevajoč do mladih.«

Četverica pesnikov je kmalu ugotovila, da nastopi niso dovolj – treba bo izdati knjigo! »Ampak to ni bilo lahko, saj je bila knjiga takrat redkost,« mi je pripovedoval Zlobec. »Danes letno izide tristo pesniških zbirk, leta 1953 pa so samo tri: poleg naše še zbirki Maričke Žnidaršič in Branka Žužka. Mi štirje smo sprva nameravali uresničiti zamisel Janeza Menarta, največjega organizatorja med nami, da bi svoje zbirke izdali po tujem vzoru. Takrat je bila namreč povsod kriza s papirjem, tako da so tudi najuglednejši pesniki v Franciji izdajali drobne zbirke, obsegajoče dve tiskovni poli, torej 32 strani. Tudi mi smo razmišljali, da bi izdali štiri drobne zbirke v skupnem etuiju, a zamisel ni preveč dišala Mišku Kranjcu, odgovornemu uredniku pri Slovenskem knjižnem zavodu, ki je pozneje postal Cankarjeva založba. Rekel nam je: veste, fantje, papirja ni, poleg tega bi to terjalo štiri vezave … Pa saj ste prijatelji, zakaj torej raje ne izdate vsega v eni sami knjigi? Zamisel smo sprejeli, kakor smo sprejeli tudi pobudo resornega urednika Ivana Skuška, naj vsak od nas bralca v svoj razdelek vpelje s kratkim zapisom o tem, kaj je poezija. Zaradi teh zapisov, v katerih smo soglašali, da je poezija zelo pomembna prav zato, ker je dokončno nerazložljiva in odprta proti bralcu, ki jo doživi po svoje in jo tako dopolni, so Pesmi štirih dojeli kot manifest, in sicer še bolj v jugoslovanskem prostoru kakor v Sloveniji.«

Kmalu so se začeli vrstiti tudi prevodi v druge jugoslovanske jezike: »V Srbiji je več naših pesmi prevedla Desanka Maksimović, takrat ena najpopularnejših pesnic Jugoslavije, na Hrvaškem nas je prevajal Gustav Krklec, precej so nas vabili tudi na kongrese, simpozije, kot najaktualnejšo zanimivost slovenske poezije. Čez noč smo postali zelo brani in iskani, kar je v nas zbujalo ustrezno samozavest, kakor je za mladega človeka tudi normalno.«

A že je zorela nova generacija pesnikov, tako imenovani temni modernisti: Gregor Strniša, Veno Taufer, Dane Zajc. Slednji naj bi po prvotnih načrtih svoje pesmi izdal skupaj s Kovičem, Zlobcem, Menartom in Pavčkom. »Na začetku je Zajc celo nastopal z nami,« je potrdil Zlobec. »A ko smo pripravljali knjigo, je imel premalo pesmi, da bi lahko enakovredno sodeloval. Obenem je izstopal z upesnjevanjem hudega obupa in podobnega.«

Janez Menart, prepričan, da mora slovenska književnost priti »na tekoče«, ujeti ritem s svetovno, jih je organiziral tudi kot prevajalce: Kovič je prepesnjeval iz nemščine, Zlobec iz italijanščine, Pavček iz ruščine, Menart povečini iz angleščine in francoščine. V svojem jeziku so gostili velike tuje mojstre in z njihovo pomočjo žlahtnili lastno poezijo.

»Vsak izmed nas ima v bibliografiji več kot sto knjižnih naslovov: izvirne knjige, ponatise in prevode,« je našteval tedaj že osamljeni Zlobec. »Vsi štirje smo dobili veliko Prešernovo nagrado, vsi smo postali člani Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Morda je uspeh Pesmi štirih in njenih avtorjev tudi izjemna delavnost, ki smo jo ohranili skozi vse življenje. In ves čas smo ostali prijatelji. Nismo se razšli, kakor se običajno dogaja, iz ljubosumja, češ ta prehiteva, tisti zaostaja. Zelo korektni smo bili drug do drugega tudi po izidu Pesmi štirih. Če je kateri od nas pripravljal zbirko, smo rekli: no, to leto drugi ne bomo izdali svojih zbirk, da ne bi drobili pozornosti. Vseskozi smo bili kolegialni, kar je edinstven primer ne samo v slovenski, ampak tudi v svetovni literaturi. Štirje avtorji, ki smo bili na začetku skupaj iz romantizma, študentskega zanosa in podobnega, smo ostali povezani in delavni do konca, do trenutka, ko je našo prijateljsko skupnost začela redčiti smrt.«

Ostal je zadnji od štirih pesnikov na prizorišču. »Tragedija je v tem, da sem najstarejši med naštetimi. In brez njih se čutim zelo osamljenega. Pa tudi skoraj vsi moji največji prijatelji, ki sem jih imel po svetu, po Jugoslaviji, na Češkem v Italiji, so pomrli ali pa so nebogljeno bolni. Nosim težo osamljenca. A pomen prijateljstva – in spet smo pri sobivanju trna in radosti – še bolj čutim zdaj, ko so mnogi moji prijatelji mrtvi. V knjigi Trn ali radost v srcu? sem zapisal tudi, da je privilegij imeti stike s takimi ljudmi, ki so obenem pomembni ustvarjalci in prijatelji brez zadržkov, pa četudi smo si različni in imamo lahko popolnoma različne poglede na svet. Ko sem na partijskem kongresu v Beogradu sesul skupna jedra, mi je čestital edinole škof Šuštar, pa se takrat sploh še nisva poznala! Pomembno je, da si zmožen ostati prijatelj z ljudmi, ki imajo drugačne nazore. Biti prijatelj s človekom, s katerim se o vsem strinjaš, je že kar dolgočasno. Navsezadnje smo si bili tudi avtorji Pesmi štirih značajsko zelo različni, pa tudi dokaj različne poglede na literaturo smo imeli. A ugotovili smo, da ne potrebujemo vodje, ki se mu bodo drugi podredili, saj tako drug drugemu dajemo, namesto da bi si jemali. Tovrstno metodologijo bi bilo dobro negovati tudi v okviru naroda in države. Spoštljivo priznavanje drugega bogati celoto!«

Še pri 90 letih je ostajal družbeno angažiran, mlajših rodov pa ni obtoževal nedejavnosti: »Mlajši se bolj borijo s tem, kako biti kot umetnik sploh prisoten v družbi. Primerjajte samo ta podatka: ko so leta 1953 izšle znamenite Pesmi štirih, so istega leta pri Slovencih izšle samo tri pesniške zbirke. Danes jih izide od 250 do 300 na leto! Mlad avtor ima neizmerne težave, če hoče biti slišan. No, mojemu angažmaju je botrovalo še to, da sem Primorec, da sem doživel fašizem, se mu uprl, se svobodno in celo z navdušenjem priključil NOB, doživel partizanstvo v najčistejši podobi in ostal vse do danes prepričan, da tudi še tako zaprta lirika ne more živeti zunaj svojega časa. Usojeno nam je življenje v tem času in usojeno nam je, da smo Slovenci, naj nam je to všeč ali ne. Kolikor je v moji moči, se trudim uresničevati svoje geslo, ki sem ga oblikoval že pred štiridesetimi leti, ko so me prvič zvabili v politiko: po svojih močeh se bom trudil, da bi v kulturi ne bilo nikakršne politike, v politiki pa kar največ kulture. Danes so razmere zelo zaostrene: v politiki ni več kulture, v kulturi pa se ljudje žal borijo z eksistencialnimi težavami, namesto da bi družba ustvarila primerne pogoje za njihovo ustvarjenje.«

No, le prisluhnite koščku enega najinih telefonskih pogovorov. »Ni življenja brez trna, so pa tudi radosti«:

***

Njegove besede v teh jubilejnih dneh še mogočneje donijo na njegovem Krasu. Danes, v petek, se bodo Zlobcu ob 21. uri s pesniškim koncertom In na začetku je bila beseda poklonili v amfiteatru Kosovelovega doma v Sežani. Njegove pesmi bodo interpretirali Maja Blagovič, Tjaša Bucik, Aleksander Ipavec – Ipo, Vesna Jevnikar, Vladimir Jurc, Tinkara Kovač, Gojmir Lešnjak – Gojc in Ana Mezgec. Vstop bo prost, v primeru dežja bo prireditev v dvorani.

V nedeljo pa v pesnikove rojstne Ponikve ob 18. uri vabita družina Zlobec in tamkajšnja krajevna skupnost. Ob kratkem kulturnem programu bodo obudili spomin na njegovo bogato ustvarjalno pot, prisluhnili izbranim verzom in mislim ter se poklonili njegovemu prispevku k slovenski kulturi in literaturi.

Na rojstni hiši so v les že dolgo vrezani verzi: »Vse poti so se skrajšale: začenjajo se in končujejo na domačem pragu.«

Pred leti mi je Zlobec pripovedoval, da se v Ponikve žal vrača sila redko: »Imam številne bolezni, zato moram biti v mestu, blizu zdravniku. S krvavečim srcem se trgam od fizične prisotnosti na Primorskem. Nekdaj sem vsak prosti trenutek izkoristil, da sem sedel v avto in skočil dol, zdaj pa ne vozim več. Če že grem, moram koga prositi, da me pelje, potem pa imam vedno občutek, da sem na Primorskem samo oglednik, ne njen soustvarjalec. Zato sem se odločil za potezo: ko je vnuk praznoval štirideseti rojstni dan, sem hišo in posest v Ponikvah prepisal nanj. Naj gre naš kraški rod vsaj simbolno naprej.«

Ah, da, še to, sem skoraj pozabil – daljši intervju konec leta 2008 sem pričel s tisto pesmijo, ki sem jo pred njim recitiral kot gimnazijec. Z Vsakdanjostjo življenja. Vprašal sem ga, ali je refren »Igram. Sam proti vsem. Za vse.« tudi njegov življenjski moto.

»Moja življenjska moralna drža,« je prikimal. In zaoral v odgovor, h kateremu se pogosto vračam: »Pesem ima zanimivo ozadje. Nastala je leta 1957, ko sem bil urednik literarne revije Beseda, v kateri smo objavili odlomek iz romana Lojzeta Kovačiča Zlati poročnik, ki je po vsej Jugoslaviji zbudil velik politični odpor. Kovačič je bil na sodišču obtožen protidržavnega delovanja. Kot urednik sem se zavzel zanj, a brezuspešno. Zato sem se sam obtožil: če je kriv on, sem še bolj kriv jaz, ki sem to objavil. Šlo je torej za mojo moralno protestno gesto. Razpoloženje je v pesmi takšno, ker so name pritiskali na vseh koncih in krajih. Hoteli so, da bi bil vsaj tiho, a sem kljuboval. Prišlo je do procesa, ki je bil zelo razvpit. Branilec si ni upal zagovarjati, bilo ga je strah, zato sem se mu odpovedal in kar sam branil Kovačiča in sebe. Končalo se je tako, da je bila revija zaplenjena in ukinjena, a nihče ni šel v zapor, kot je zahtevala obtožnica. In Kovačič je za isti tekst dvajset let pozneje dobil Prešernovo nagrado. Evolucija. V pesmi pravim, da igram sam proti vsem, ker so se mnogi bali pokazati, da so na moji strani. Čutil sem se resnično osamljenega, hkrati pa sem bil kraško trmast in po svoje tudi ponosen na moralno moč v sebi, s katero si upam sam proti vsem. Za vse. Ta ‘za vse’ je moja moralna drža že vse življenje. Med vojno sem na smrt ranjenega tovariša tri kilometre vlekel s sabo, pa čeprav sem vedel, da bo umrl. A ga nisem mogel pustiti sovražniku. Zaradi etike. Ko so me svarili, naj ukrotim sina, ki je bil kot študent zelo revolucionaren, sicer da ga bodo zaprli, sem rekel: ‘Ne. Rajši vidim, da ga zaprete, kot da bi mu jaz, njegov oče, lomil hrbtenico. Iz zapora lahko pride kot pokončen mož, če pa mu jaz pri njegovih dvajsetih letih lomim hrbtenico, bo pohabljen za vse življenje.’ Večkrat bi lahko popustil – zaradi strahu, zaradi interesa, zaradi družine. A sem tvegal vse, ker sem se vedno držal tega: če popustiš pred samim seboj, če zatajiš lastna moralna načela, je to najhujši poraz. Tvegaš, da se ne boš več spoštoval in boš vse življenje pohabljenec.«