Žalost me uči, da življenje razpolaga z mano.
»Ko ješ,« pravi, »ne smeš pozabiti gristi in požirati, to
je vse. Vidiš, za to gre, da lasje rastejo brez tvoje pomoči,
sámo se diha in sámo spi, oči vedo, kaj narediti, da bi se
zaprle. Pravzaprav si nisi potrebna skoraj za nič.«
Ko torej hodim, samo premikam noge, ko pa sedim,
obtežujem stol, ki škriplje. Ko tako sedim, me pogled ure in
ure uporablja za gledanje.
Bronka Nowicka (1974) je poljska režiserka, scenaristka, vizualna umetnica in pesnica. Literarno pot je začela prejšnje leto, ko je izdala zbirko štiriinštiridesetih pesmi v prozi z naslovom Nahraniti kamen (Nakarmić kamień). S prvencem je doživela velik uspeh, saj je zanj prejela najpomembnejšo poljsko literarno nagrado Nike. Žirija je svojo odločitev utemeljila takole: »Štiriinštirideset jezikovno natančno urejenih pesmi v prozi, ki so ostre kot nož, […] sestavlja vznemirljivo celoto in gradi prav tako natančno urejeno kompozicijo zbirke. Pesmi se povezujejo v zgodbo o vstopanju otroka – deklice – v svet ljudi in predmetov. O spoznavanju mej med različnimi načini bivanja in poskusih njihovega prestopanja. O čustvih in telesnosti, o izkušnji smrti drugega. To je mračna pripoved, polna nemira in vprašanj brez odgovorov, ki zajema grotesko in privide, nasilje v povsem dobesednem smislu in družinske konflikte. Avtorica je ustvarila nazoren, skoraj otipljiv otroški svet, v katerem ni […] najmanjše sence sentimentalnosti. To je knjiga, ki po branju zelo dolgo ostane z nami.« Poleg tega se je Nowicka v okviru projekta Literary Europe Live, ki ga vodi združenje Literature Across Frontiers, uvrstila tudi med deseterico najperspektivnejših evropskih avtorjev leta 2017. Izbrane pesmi iz njene zbirke so bile doslej prevedene v angleščino, nemščino, ruščino, češčino in estonščino, tem jezikom pa se zdaj pridružuje še slovenščina.
Prevedel in spremno besedilo napisal Janž Snoj.