Mirno morje, dragi Renato Baretić
(1963–2025)!

Renato Baretić, novinar, kolumnist, scenarist, sestavljalec vprašanj za televizijske kvize, pesnik, pisatelj, dokaj asimiliran kajkavec v Splitu, nesojeni avtor diplomske naloge o neverjetnem hrvaškem pesniku in znanstveniku Ivanu Slamnigu, izvrsten poznavalec hrvaških (in drugih) narečij, je na hrvaški literarni sceni debitiral kot svojevrsten pesnik z zbirko Besede iz žepov (1998). Vsesplošno znan, bran in priljubljen pa je postal po izidu romana Osmi poverjenik (2003), ki je bil v istem letu nagrajen s petimi prestižnimi hrvaškimi literarnimi nagradami (kar se je zgodilo prvič v hrvaški literarni zgodovini), in sicer z letno nagrado Vladimirja Nazorja Republike Hrvaške, z letno nagrado Augusta Šenoe Matice hrvaške, z letno nagrado Ivana Gorana Kovačića časopisa Vjesnik, z letno nagrado Ksaverja Šandorja Gjalskega mesta Zabok in Društva hrvaških književnikov (primerljiva s slovensko nagrado kresnik) ter z nagrado kiklop knjižnega sejma v Pulju.

Osmi poverjenik, roman o Trećiću, »majhnem otoku za velike zgodbe«, kjer je vse, ampak res čisto vse, drugače – ljudje živijo drugače, funkcionirajo drugače, razmišljajo drugače in, seveda, govorijo drugače –, je Renata Baretića za dolgo časa postavil na prvo mesto hrvaške lestvice najbolj branih knjig.

Renata sem spoznala epistolarno med prevajanjem Osmega poverjenika jeseni 2005 in si o njem ustvarila mnenje na podlagi elektronske korespondence. Ko sva se prvič srečala (spomladi 2006 v Celju, kjer je bil gost srečanja avtorjev, ki živijo v Sloveniji, pišejo pa v svojem jeziku, Sosed tvojega brega), je pred mano stal točno takšen, kakršen je bil »pisemsko«: srčen, topel, luciden, pronicljiv in neizmerno duhovit. V intervjuju za Paralele (publikacija, ki je izšla ob srečanju Sosed tvojega brega) sem ga vprašala, kaj je bolj, literat ali novinar ali scenarist. Odgovoril je v prepoznavnem slogu: »Jaz sem samo pisec, ker že skoraj četrt stoletja živim izključno od pisanja. Pišem novinarske reportaže in kolumne, pišem poezijo in prozo, pišem vprašanja za kvize, včasih pišem PR-elaborate, včasih me najame najboljša hrvaška oglaševalska agencija za kakšen manjši posel, napisal pa sem, v sodelovanju, tudi scenarij za televizijsko serijo, enega za film, pa eno monodramo. Književniki me še nimajo za pravega književnika, novinarji mislijo, da nisem več pravi novinar, PR-ovci in oglaševalci pa samo odmahnejo z roko, ko slišijo zame … Skratka, torej: pisec. Pisec splošne prakse. Pišemo na domu, po meri, iz lastnega in prinesenega gradiva.«

Pozneje sem prevedla še njegov tretji roman Hotel Grand, nekaj odlomkov iz drugega romana Pripoveduj mi o njej in nekaj pesmi iz obeh zbirk (Besede iz žepov in Komu bova poslala razglednico), pripravila še nekaj intervjujev, vodila nekaj literarnih pogovorov z njim in napisala nekaj prispevkov o njegovi prozi. Večkrat je gostoval v Sloveniji, npr. na Oddelku za slavistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, na Društvu slovenskih književnih prevajalcev, na založbah Mladinska knjiga, Modrijan in Goga, bil je tudi kolumnist časnika Večer. Po objavi kolumne septembra 2023 so me zasula sporočila, kaj se dogaja, ali je vse v redu, ali sva se kaj sporekla. Najprej mi ni bilo nič jasno. Kaj? Za kaj gre? O čem govorite? Ko sem ugotovila, da je naslov kolumne Oprosti mi, Đurđa Strsoglavec, sem mu poslala povezavo do spletne strani in vprašanje: »Prosim?« Odgovoril je: »Ah, to je tako, ko drugim prepustiš, da dodajo naslov. Nič hudega ni.« In res ni bilo, nanašalo se je na neko moje vprašanje o vplivu književnosti na spremembe v družbi.

Vmes sva se srečevala tudi drugje, večkrat v Splitu, kamor me je trikrat povabil – no, bolj zvabil – na pripovedovalski festival oziroma festival pripovedovanja zgodb s posrečenim in povednim imenom Pričigin, ki ga je od leta 2007 vodil s profesorjem ekonomije na splitski ekonomski fakulteti Petrom Filipićem (za vse pričigince preprosto barba Pero). Ime festivala je besedna igra, nastala po analogiji z besedo picigin, ki označuje priljubljeno (dalmatinsko) igro z majhno žogo v plitvini, pri kateri gre za to, da mora žogica čim dlje ostati v zraku, in besedo priča, ki pomeni zgodba. To splitsko »žoganje z zgodbami«, pri katerem pripovedovalec pripoveduje zgodbo na določeno temo, pri čemer mora računati na takojšen in neposreden odziv občinstva in nabritega voditelja tematskega sklopa, ima samo dve pravili: zgodbo je treba pripovedovati (ne brati) in pripovedovanje ne sme trajati več kot deset minut. Na začetku je festival trajal tri dni, nato so ga raztegnili na pet. Vsak dan festivala je na sporedu več različnih prireditev, nekateri tematski sklopi, ki se jih je domislil Renato, so stalnice festivala (npr. Hrvaški pisatelji pripovedujejo; Lepa vaša – večer, na katerem zgodbe pripovedujejo avtorji iz držav, ki so bile nekoč republike v skupni državi; Avtorski večer z – večer s priznanimi avtorji), drugi se spreminjajo (npr. Kaj se zdi Bogu smešno – pripovedujejo duhovniki; En moj znanec pa je … – zgodbe o korupciji; Žejne čez vodo – prevajalske zgodbe; Opera v zgodbi – zgodbe iz operne in gledališke hiše; To je zaradi našega vina – pripovedujejo vinarji; Zgodbe z visokega – pripovedujejo alpinisti; Prisežem, da je res! – večer laganja; Hotelske zgodbe – pripovedujejo receptorji splitskih hotelov ipd.). Pričigin vsako leto gosti domače in tuje ustvarjalce na različnih prizoriščih, vstopnine ni.

Nikoli si ni dal nič reči, moji argumenti, da nisem pisateljica, niso nič zalegli, njegovi argumenti, da že ve, s kom ima opravka ter kdo in kaj sem, so vsakič zmagali in tako sem z neverjetno tremo dvakrat zastopala slovensko literarno in enkrat slovensko prevajalsko sceno. »Vidiš, da to ni nič takega!« je rekel vsakič, ko sem po nastopu prihajala k sebi in se spraševala, kaj mi je bilo treba takšnega stresa in zakaj je Renata tako težko zavrniti.

Dragi Renato, ne znam se posloviti od tebe, kakor se tudi tvoj osmi poverjenik Siniša ni znal posloviti od prijatelja Tonina. Nočem verjeti, da se ne bova več videla, da si ne bova več dopisovala, da se ne bova več slišala, da ne bo naslednjega romana, ki ga ne bom mogla odložiti, naslednje pesmi, naslednjega scenarija, naslednje kolumne, naslednjega gostovanja … Zdi se mi, da sem se znašla v tvoji pesmi Noč II iz prve zbirke:

»Kakor papir s česa odvit
Veter me in
Tuji čevlji
Kakor papir napol strgan
S konca na konec ulice
S konca na konec
Noč me«

Mirno morje, moj dobri Renato!

Poglavje iz Baretićevega romana Osmi poverjenik, naslovljeno
C:/My Documents/PRIVATNO/Grob.doc

Vedno ista vprašanja. Pa nikoli nobenega pametnega odgovora. Starši, frendi, otrok, žlahta – ko ti kdo umre, se vedno vprašaš, zakaj zmerom umrejo tisti, ki ne bi smeli, zakaj pa ne kdo drug?

Smrt je edina nerazumljena stvar. Edino, česar še ne štekamo, edino, čemur še niso ne znanost, ne tehnika, ne metafizika dojele namena. Kdo je lahko potreboval smrt Tonina, blagega, prostodušnega Tonina? Čemu koristnemu naj bi bila njegova smrt predpogoj? Okej, metulj zamahne s krili v Sibiriji in čez en mesec povzroči tajfun na Floridi, to je še predstavljivo. Ampak tole?! Kaj dobrega ali kaj slabega se ni moglo začeti, kjerkoli na svetu, dokler si Tonino ni pregriznil jezika in umrl v bizarnih mukah? A bi se ozonske luknje naenkrat tako strašansko razširile, če bi se enemu tako nedolžnemu bitju danes uspelo poročiti? Katera apokalipsa je preprečena, kateri kurčev meteorit je zašel s poti, katera usrana poplava se je umaknila v korito, zato ker je Tonino umrl? Nič se ni nikjer zgodilo in se tudi ne bo. Moj najboljši frend je umrl, da se v zameno ne bi nikjer nikoli nič zgodilo. On je samo umrl. Kot umrejo vsi. Brez namena, brez cilja, brez smisla. Samo umrejo. Moj dobri Tonino … Nikoli nisem govoril na pogrebu. Kdo bo govoril Toninu? Kaj bom povedal? Tonino, kako naj človek to pove?