Manj je več (razen podgan)

Norveški pisatelj Jo Nesbø je zaslovel s serijo kriminalk o detektivu Harryju Holeju, ki se ves čas loteva izjemno nasilnih in brutalnih primerov ter s pogosto nekonvencionalnimi ali napol legalnimi pristopi – je le prototip upornika –, lovi najbolj okrutne serijske morilce. Napisal je tudi nekaj samostojnih romanov, pri nekaterih zadel v polno (Sin, Didakta, 2017, prevod Maja Lihtenvalner, Primož Ponikvar), pri drugih pa malo manj (Macbeth, Didakta, 2018, prevod Maja Lihtenvalner). Njegovo pisanje temelji na izdelanih psiholoških profilih likov, na moralnih dilemah, dvomih, preobratih in napetosti, zato lahko podobno pričakujemo tudi pri njegovih kratkih zgodbah. V slovenščini smo lahko brali že zbirko Ljubosumnež in druge zgodbe (Mladinska knjiga, 2023, prevod Petra Piber), kjer je celo primerno minimalističen, a zgodbe prepogosto sklene s pričakovanim preobratom, povsem drugače pa se bere zbirka Podganji otok in druge zgodbe, kjer se velikopotezno loti ustvarjanja apokaliptičnih ali alternativnih svetov, v katerih se morajo liki znajti. Te zgodbe so tudi precej dolge, večino bi lahko označili za novele, in prav v tej knjigi se najlepše pokaže, da Nesbø brez dvoma rabi dovolj prostora, da razvije zgodbo in like, saj na bolj omejenem prostoru vse skupaj izpade pretirano in površno.

Zbirko sestavlja pet zgodb, ki naj bi bile študije značajev protagonistov, a v tako razvejanih svetovih se izkažejo bolj za marionete, ki jih premetava sem in tja, tudi zato, ker je dogajanja preveč in je časovno preveč raztegnjeno – preveč je namreč opisovanja okoliščin in avtor vse razlaga, namesto da bi kaj prepustil presoji bralcev. Kar je zgodbam v osnovi skupno, so motivi rivalstva, tekmovalnosti, ljubosumja in maščevalnosti, in prav tu se pokaže, kako obvlada psihološke profile in dvoumnost, kako hitro lahko zagabi ali nam priljubi kak lik, kako spretno sestavlja informacije in odzive likov v večjo sliko in kako očitno ga zanimajo ta zahtevnejša vprašanja človeških hlepenj in strasti. V tem oziru blesti, škoda je le, da vse skupaj trmasto pakira v zanj prekratko formo, ki jo zaduši.

Vse zgodbe so polne pretiravanja, kar niti ne bi bilo usodno, če bi se na primer pripovedovalec ob tem ironično zabaval in se ne jemal smrtno resno ali če bi bil pretiran le en zgodbeni segment. Tako pa je prav vse prignano do konca; tako družba, ki je seveda razpadla in ima zdaj neko novo, pogosto mafijsko ali kartelsko ureditev, kot liki, ki so vedno neki bogataši, izjemneži, posebneži, kot njihova čustva, ki so ves čas afektirana. In skozi to perspektivo so si zgodbe in celo njihovi protagonisti izjemno podobni – prav nobeden izmed njih ne izstopa, ga ne moremo zares spoznati ali mu priti blizu, saj so vsi megalomanski, izjemni, blesteči, pravi filmski (anti)junaki. Še najbolj se mu posreči v zgodbi Škržati, kjer spremljamo najboljša prijatelja na počitnicah, in tisti manj izraziti izmed njiju dobi svoj glas in zaplet. A tudi tu se avtorja poloti ambiciozna mrzlica: protagonist pred utopitvijo reši dekle, oba prijatelja se vanjo seveda zaljubita in prikrivanje ter sumničenje se lahko začneta. Od tu bi lahko spletel res intenzivno zgodbo o morebitnem razpadu prijateljstva, o skrivnih motivih in še čem, namesto tega pa izvemo, da je dekle na begu, da je njen oče izginil zaradi neke zarote, da so jo poročili proti njeni volji, in tako dalje, a to še ni vse, v zgodbo se vmešajo še prehajanje med vzporednimi svetovi, dvojniki in trupla. Čar zgodb, ki temeljijo na likih in njihovih značajih, je prav v tem, da lahko gre za čisto običajne ljudi in običajne situacije, medtem ko je v Podganjem otoku vse potencirano. Tudi znanstvenik v zgodbi Uničevalnik ni le navaden znanstvenik, ki išče novo zdravilo in ki mu umira žena, ampak najde potencialno zdravilo, ki bo ustavilo staranje, potem pa mu začne groziti še mafija, imamo pa tudi razkosano truplo in glavo v kovčku. Ta princip je utrujajoč, saj je jasno vidno, kaj vse se skriva za tem balastom, besedilo pa bi lahko brez njega zablestelo.

Podobno polna balasta je tudi zgodba Protistrup, kjer ni dovolj, da imamo skvarjen odnos med očetom in sinom ter eksotično okolje kačje farme, ampak moramo nujno izvedeti še za vse v zvezi z očetovo preteklostjo, družinskim drevesom in posli, pa potem še vse o sinovem uporništvu, odraščanju, drogiranju, stavah, milijonskih posojilih in grožnjah oderuhov, da se lahko potem odigra pričakovano soočenje, ki je imelo preobrat nakazan že v naslovu. Tudi naslovna zgodba Podganji otok trpi za podobnim sindromom, tu je sicer katastrofičnost upravičena vsaj s tem, da je res prišlo do apokalipse in da elite bežijo. Opis razpada je sicer zelo klasičen, zaradi epidemije pride do še hujše razslojenosti, elite se rešijo in celo prosperirajo, drugi pa umirajo v revščini in lakoti. Sem se pa ves čas spraševala, zakaj sploh potrebujemo kontekst distopije, ker gre v osnovi za čisto navaden gangsterski triler, poln streljanj, posilstev, umorov, tolp in tako naprej. V zgodbi kar mrgoli od stereotipnih prizorov (bolje, da bi od podgan!), nekdo na primer med pogovorom v obupu udari v betonski zid. Je pa to edina zgodba, kjer je preobrat vsaj malo nepričakovan oziroma svež, tako da daje vsaj malo zadoščenja. Še najbolj pomenljiva in večplastna je zadnja zgodba v zbirki, Črni skakač, kjer so okoliščine sicer spet ekstremne, a ponuja veliko razmisleka o današnji družbi, kapitalizmu in kartelnem dogovarjanju ter lažni konkurenčnosti na tem tako opevanem prostem trgu. Mesto upravljajo karteli in v porastu so naročeni umori: »Podjetja najemajo morilce, da ubijejo najbolje plačane morilce svojih tekmecev.« Tega se loti tudi protagonist, sicer psiholog, ki zna tudi hipnotizirati, a se znajde v grozljivi pasti. Zgodba je do konca napeta, kot da bi gledali v smrtonosno sobo pobega, in tudi nova družbena ureditev je srhljivo podobna naši, čeprav je tu prignana do skrajnosti. Prav v tej zgodbi se tudi najbolj prefinjeno kažejo teme družbene moči, hierarhij in prevlade likov nad drugimi, ki so drugje vpeljane preveč neposredno.

Knjiga je tudi izrazito referenčna, ker zgodbe uporabljajo scenarije, ki se nam zdijo ves čas znani, že videni. Vzporedni svetovi in izgubljena ljubezen? Zdravilo, ki se sprevrže v epidemijo? Peklenska igra v zaklenjeni sobi? Kraj, kamor ob apokalipsi prebežijo le izbranci? Raje ne začnem naštevati. Sama referenčnost sicer ni usodna, je pa usodno to, da smo nanjo preveč pozorni, ker so liki v vsem tem kaosu mafijskih šefov, streljanj in koncev sveta pač preveč bledi in neizraziti oziroma njihovi značaji in čustva ne morejo priti do izraza, če se morajo ves čas boriti s takimi in drugačnimi eksplozijami. Ko torej preživimo večkratni zaton in rešitev človeštva, se počutimo kot po ogledu kakšnega nizkoproračunskega trilerja oziroma pet njih zapored. Za kratko zgodbo se je pač dobro držati vodila »manj je več«.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.