»Palestina libera! Palestina libera! Viva, viva Palestina!« je grmelo po ulicah beneškega Lida, proti filmskemu blišču, vse bliže in bliže festivalskemu prizorišču, kjer so premnogi deset dni hodili po jajcih, mencali, da je vojna vsekakor strašna in se mora takoj končati, že, že, vendar tu moramo govoriti o filmih, o umetnosti, ne o politiki …
Sploh ne gre za politiko, zavzemamo se za gola življenja, opravka imamo s stradanjem, z okupacijo, z ubijanjem … da, treba je izgovoriti in ponavljati: z genocidom! Tako je grmela gosta in glasna množica na protestnem pohodu, skozi katero sem se sprehodil:
In po uvodnem mencanju je zagrmelo tudi na 82. Beneškem filmskem festivalu. Že prej je kdo tudi pred zbranimi novinarji izgovoril besedo genocid – in požel, požela aplavz, no, ne ravno vseh v dvorani.
Zatem pa najpresunljivejša predstavitev na tokratnem festivalu, če vprašate mene. Pa ne samo mene. V filmu The Voice of Hind Rajab (Glas Hind Radžab), uvrščenem v tekmovalni program letošnje Mostre, libanonska režiserka Kaouther Ben Hania prikazuje resnično, preveč resnično dogajanje: 29. januarja lani je petletna Hind Radžab več ur prestrašena sedela v prerešetanem avtomobilu v severni Gazi. Ob njej so bila okrvavljena trupla šestih sorodnikov. Ubila jih je izraelska vojska. Deklica se je po telefonu več ur pogovarjala z reševalci v palestinskem Rdečem polmesecu. Film pretresljivo prepleta resnično in igrano: slišimo pravi glas petletne Hind, ki se je ohranil na posnetkih, medtem ko igralci upodobijo reševalce – pa tudi resnične vidimo, ko skušajo malo Hind tolažiti, medtem ko iščejo pot za reševalno vozilo.
»Tvoji stric, teta in bratranci samo spijo. Pusti jih, naj si odpočijejo,« ji prigovarja reševalka po telefonu. »Ne,« odgovori punčka, »mrtvi so. Mrtvi. Prosim, pridite me iskat! Ne me pustiti tu …«
Objokani, besni, nemočni na Rdečem polmesecu klicarijo naokrog, vpijejo, da je punčko treba iti iskat, jo rešiti … Ko naposled dobijo zeleno luč, reševalca kreneta na pot. Naslednji dan ob mrtvih v prerešetanem avtu najdejo tudi njuni trupli.
Petletna Hind Radžab ni umrla – ubili so jo.
Svetovni mediji poročajo o 23-minutnem aplavzu na beneški premieri. Ne le to – s stoječimi ovacijami se je začela že tiskovna konferenca, kar je vse prej kot običajno. Tako je bilo:
Tudi sicer je ta predstavitev stopila iz ustaljenih okvirjev – ustvarjalci filma so se prisotnim novinarjem drug za drugim, vsak na začetku svojega odgovora, zahvalili za prihod. Za pozornost, ki jo bomo namenili Glasu Hind Radžab. Ker ne sme zamreti skupaj z deklico, ampak še glasneje odmevati.
»Mar ni dovolj? Dovolj množičnega ubijanja, stradanja, razčlovečenja, uničevanja, okupacije …« je v uvodni izjavi v imenu celotne ekipe nizala igralka Saja Kilani. Prisluhnite:
Še v prevodu: poudarila je, da zgodba ni domišljijska – zasidrana je v resničnosti. Da je glas Hind Radžab zgolj eden od desettisočev otroških, v Gazi ubitih v zadnjih dveh letih. Glas vsake hčere in vsakega sina s pravico do življenja, do sanj, do dostojanstva, do vsega, kar so jim ukradli, ne da bi trenili z očesom.
V filmu gledamo igralce, ne vidimo pa male Hind. Kakor reševalci poslušamo le njen glas. Po telefonu neznane odrasle v oddaljenem reševalnem centru prosi za pomoč.
»Kako smo lahko dopustili to?!« je v izjavi zgroženo vprašala igralka. »Kako smo prišli do tega, da otrok prosi za življenje?! Nihče ne more živeti v miru, dokler en sam otrok moleduje za preživetje. Naj glas Hind Radžab odmeva po svetu. Naj vas opozarja na molk, zgrajen okrog Gaze. Naj poimenuje genocid, ki ga varuje molk.«
Naj tu in zdaj odmeva: dovolj!
»Kako smo prišli do tega, da otrok prosi za življenje?! Nihče ne more živeti v miru, dokler en sam otrok moleduje za preživetje.«
Novinarska kolegica je režiserko na tiskovni konferenci vprašala, ali misli, da z njenim filmom Netanjahu v Hollywoodu izgublja kulturno vojno. Producenti filma so namreč Brad Pitt, Jonathan Glazer, Alfonso Cuarón ter zakonca Joaquin Phoenix in Rooney Mara, ki sta prišla tudi na beneško premiero.
»Ne vem,« je skomignila Kaouther Ben Hania. »Morda združena moč vseh teh imen res nekaj pomeni. Stvari se morajo spremeniti. Število ubitih v Gazi ne sme veljati za kolateralno škodo. Umetnost je pomembna, kjer ubitim lahko posodi glas.«
»Sem iz Palestine, iz Dženina na Zahodnem bregu,« je s solzami v očeh povedal 33-letni igralec Motaz Malhees. »Že pri desetih letih sem šel skozi to, kar se zdaj dogaja v Gazi. Med snemanjem filma se mi je zdelo, kakor da sem se vrnil v otroštvo. Ni bilo lahko. Počutil sem se, kakor bi tisočkrat umrl. Ko sem prvič slišal Hindin glas, me je takoj ponesel v otroštvo. Izkušnja zame torej ni bila nova. To je življenje, ki sem ga preživel. Med snemanjem sem doživljal tudi napade panike. Hvaležen sem soustvarjalcem, ki so mi v stiski pomagali. Vseskozi pa sem vedel, da ta film moramo posneti. Da moramo nekaj narediti. Ker če ne bomo mi – kdo bo?!«
Kadar prejmeš scenarij, se običajno poglobiš vanj, premišljuješ, kako boš napisano oživil … Tu vse to ni bilo potrebno, je poudaril igralec Amer Hlehel: »Vse je bilo že v nas. Že leto in pol. Leto in pol se je vse to nabiralo v nas, zato je bil ta film nujen. In ko prebereš tak scenarij, spoznaš: to je dolžnost, ne film!«
»Leto in pol se je vse to nabiralo v nas, zato je bil ta film nujen. In ko prebereš tak scenarij, spoznaš: to je dolžnost, ne film!«
»Ker smo igrali resnične ljudi, ki delajo pri Rdečem polmesecu v Palestini, smo čutili še veliko večjo odgovornost kot sicer,« je dodala igralka Clara Khoury. Resničnega glasu Hind Radžab niso slišali vse do snemanja, niti na vajah. Režiserka ga je prihranila za snemanje – da je bil potem pred kamero odziv tem resničnejši, pristnejši. »V trenutku, ko sem med snemanjem prvič slišala resnični glas Hind Radžab,« je povedala igralka, zdaj spet solznih oči, »nisem več igrala, ampak reagirala.«
Tudi sicer je bilo treba reagirati čim prej, čim hitreje, je prikimal producent Nadim Cheikhrouha (Mime Films & Tanit Films): »Takoj ko mi je Kaouther povedala, da bi posnela ta film, sem vedel, da moramo vsi odložiti vse drugo. Da to ne sme čakati. Kaouther je hitro napisala scenarij, takoj smo se lotili snemanja …« In tako je film predrl obroč prisilnega molka ter udaril v svet.
Enega od novinarjev je zanimalo še, ali je bil med snemanjem kak trenutek, ko se je hladna profesionalnost morala umakniti joku, čustvom … Trenutek?! Ne trenutek – vseskozi so bili objokani, znova in znova so prestajali pekel na zemlji.
Ne samo igralci, tudi drugi v ekipi so jokali, snemalci, tonci … vsi.
Na letošnji Mostri se je kar nekaj velikih imen ognilo odgovoru na vprašanje, kaj menijo o vojni, genocidu, ali se bodo vendarle oglasili, javno pozvali k ustavitvi morije, se izrekli … Nekateri pa so se, jasno in glasno, ne da bi jih bilo treba spraševati, spodbuditi, spodbosti.
Predstavitev italijanskega filma Elisa so začeli s protestnim pozivom. Najprej je pismo celotne ekipe v italijanščini prebral režiser Leonardo Di Costanzo, zatem pa v angleščini še igralka Valeria Golino; širšemu občinstvu je znana iz kultnega filma Rain Man (Deževni človek), iz obeh delov komedije Hot Shots (Napihnjenci) … Prisluhnite:
Da, kakor je dejala – na festivalu, prepolnem dobre volje in slavja, nekateri tembolj čutijo, da morajo vlade evropskih držav, ki se imajo za demokratične, pozvati k takojšnjemu ukrepanju, tudi k bojkotiranju, da bi le ustavili množično pobijanje, deportacije, okupacijo … Vse te grozote segajo daleč onkraj politike, diplomacije, etnične in kulturne pripadnosti. Ni res, da ni mogoče narediti ničesar! Vsi smo odgovorni, a najprej morajo ukrepati naši izvoljeni predstavniki. Ne bo zgodovina tista, ki nam bo sodila – sodi nam že sedanjost.
Ni časa za premišljevanje.
Petletna Hind Radžab ni vprašala, kdaj jo bodo prišli iskat. Govorila je v sedanjiku. Streljajo. Pridite me iskat. Prosim.
Dokler niso streli pretrgali povezave. Življenja.
