László Krasznahorkai, praznujemo tudi v Sloveniji! 

Letošnjo Nobelovo nagrado za književnost bo 10. decembra v Stockholmu za »prepričljivo in vizionarsko delo, ki sredi apokaliptičnega strahu ponovno potrjuje moč umetnosti«, prejel 71-letni madžarski pisatelj László Krasznahorkai, je danes oznanila Švedska kraljeva akademija.

Praznujemo tudi v Sloveniji, kjer smo mojstru že pred enajstimi leti podelili nagrado vilenica. Zatem smo v slovenščini dobili njegov roman Vojna in vojna (Háború és háború,  Cankarjeva založba, 2015), knjigo kratke proze Svet gre naprej (Megy a világ, Beletrina, 2020) in roman Satanov tango (Sátántangó, Beletrina, 2023).

O srečanjih s pisateljem in z njegovim delom ob veseli novici iz Stockholma danes za AirBeletrino pišejo prevajalka vseh treh knjig Marjanca Mihelič, urednica Satanovega tanga Tina Vrščaj in AirBeletrinin urednik Andraž Gombač, ki je s Krasznahorkaijem leta 2014 na festivalu Vilenica napravil daljši intervju za Primorske novice.

Marjanca Mihelič, prevajalka:

László Krasznahorkai že dolgo pravi, da »živimo apokalipso«, da to ni nekaj, kar bo (šele) prišlo. Ko to izrečeš, imaš kot pisatelj zahtevno nalogo. Zakaj? Kako lahko ob tem, da dvomi o napredku in meni, da je absurd vgrajen v človeško bit in da ne moremo govoriti o drugem kot o nas samih, vendarle pritegne bralce in prejme vse najvišje državne in mednarodne nagrade, po vilenici, bookerju zdaj tudi najvišjo, Nobelovo nagrado.

Njegova dela so prevedena v več kot 30 jezikov. Več kot očitno izreka najgloblje resnice o svetu, bivanju človeka v njem, njegovi »nepoboljšljivi« naravi in medsebojnih človeških razmerjih. Svet je postal prezapleten in presega možnosti človeškega dojemanja, zato človek iz tega labirinta tudi ne more iziti kot zmagovalec. Luč na koncu tunela je notranja pot: videti svet brez iluzij in slepic na očeh. Nemara je zato njegovo najvišje stremljenje uprto v doživetje in ubesedovanje lepote, filter zanjo pa sta popolnost  in lepota, seveda v želji, da odzvanjata v svetu. Preizkuša namreč tudi meje jezika, znamenita je postala njegova, tako imenovana Krasznahorkaijeva poved, ki se lahko razveja čez več strani, tudi skozi ves roman.

Če povzamem, pri Krasznahorkaiju sta nenehno prisotna gon razumeti osi sveta in iskanje »angelskih sledov« v svetu, kar je umetnost. Na tem mestu razsvetli temačnost z izbrušeno lepoto ustvarjanja, svojo neprizanesljivo družbeno kritiko pa s humorjem in z ironijo, tudi samoironijo. Menim, da sta prav ukvarjanje z univerzalnimi vprašanji človeške družbe, v zadnjem času tudi z naraščajočimi (ponovnimi) družbenimi konflikti, ter zapriseženost ustvarjanju in umetnosti prepričala komisijo za Nobelovo nagrado. In prav je tako. Moj globok poklon.

Tina Vrščaj, urednica leposlovja na Beletrini:

Sedela sem na domačem stolu in se potapljala v omamljajoči Balzacov Pariz, ko me je s klicem kot iz sanj predramil kolega Andraž in me presenetil z novico o letošnjem Nobelovem nagrajencu. László Krasznahorkai? Prav on. Že ime je krasno, mar ne? V glavi sem zaslišala zvoke čardaša in zazdelo se mi je prav primerno, da bi v tem hipu zaplesal ves svet.

Srečo imamo, da lahko gospoda Krasznahorkaija Slovenci beremo v tako izvrstno posrečenih prevodih Marjance Mihelič. Sama sem uredila njegov prvenec Satanov tango. Ta knjiga še vedno hodi z mano kot glasna spremljava, ki mi narekuje poskočen korak in me včasih peha v obešenjaštvo.

Avtorju, ki je leta 2023 s svojim obiskom počastil Ljubljano, na ves glas čestitam!

Andraž Gombač, urednik AirBeletrine:

Seveda se pridružujem čestitkam, ki danes donijo z vseh strani: krasno, Krasznahorkai, krasno! Ha, že tretji, ki je po vilenici prejel še nobela: najprej sta leta 2019 sočasno slavila O𝐥𝐠a 𝐓𝐨𝐤𝐚𝐫𝐜𝐳𝐮𝐤, na Krasu nagrajena leta 2013, in 𝐏𝐞𝐭er 𝐇𝐚𝐧𝐝𝐤𝐞, vileniški lavreat že leta 1987, oba sta nobela zaradi kovidnega zamika prejela skupaj, ona za leto 2018, on za 2019 … in zdaj še naš madžarski prijatelj.

Z njim sem imel enega najnenavadnejših intervjujev na svoji novinarski poti. Nanj sem krenil tesnobno, z njega sem se vračal z nasmeškom.

Zakaj začetna zadrega? Ko so leta 2014 oznanili, da prejme glavno nagrado 29. Mednarodnega literarnega festivala Vilenica, v slovenščini še nismo imeli niti ene njegove knjige. Ampak tradicionalni intervju z nagrajencem za Primorske novice je bilo vseeno treba narediti – in sva tudi ga opravila!

Tihi možakar blagega nasmeha, ki je bil na Vilenici že četrt stoletja poprej, ko je festivalsko nagrado prejel njegov rojak Péter Esterházy, me je sprejel v Lipici, v avli hotela Maestoso. Potožil je, da se ga loteva bolezen, a je hitro zagotovil, da bo do sobotne slovesnosti v kraški jami že kakor nov. Prosil je za nekoliko krajši intervju. Pa se je potem ob skodelici črnega čaja vseeno razgovoril in klepetal polno šolsko uro.

Uvodoma sva ugotovila, da se njegova literatura oglaša v veliko jezikih, nagrado pa prejema v deželi, ki ne premore še niti ene njegove prevedene knjige. Pa sva najprej nekaj besed posvetila prevajanju mojstrovih značilnih, kačasto dolgih in vijugavih povedi, v katerih se lahko izgubiš, vsekakor trdih orehih tudi in zlasti za prevajalce. Če imamo vsaj ščepec sreče, v prevodu ne izgubimo čisto vsega, je prikimal Krasznahorkai: »Imam krasne prevajalce, ki me dobro prevajajo v angleščino, španščino, francoščino, nemščino, italijanščino, hebrejščino, japonščino … V tem pogledu imam res srečo. Vsekakor pa pri vsakem prevodu nekaj izgubiš. Če Samuela Becketta ne moreš brati v francoščini ali angleščini, tudi v prevodu izveš nekaj o tem, kaj je mislil, kakšen je bil, in včasih je domišljijski prostor med avtorjem in bralcem celo pomembnejši od samega izvirnega besedila. Naj pojasnim: ko sem v mladosti prebiral tujo literaturo v madžarskih prevodih, sem si domišljal, da berem krasne knjige krasnih avtorjev. Kako razočaran sem bil, ko sem pozneje, včasih mnogo pozneje, kakšno od teh del prebral v izvirniku!«

Ni se spomnil, kdo so bili ti avtorji. Nikakor pa mednje ni sodil Franz Kafka, zanj temeljni pisatelj. »Brez njega bi nikoli ne postal pisatelj,« je pribil. »Sprva sem ga bral v prevodu. Komaj dvanajst let sem imel, ko sem prebral njegov Grad. Zelo zgodaj! Hotel sem vstopiti v krog prijateljev svojega šest let starejšega brata. Zrelost sem dokazoval s poznavanjem Kafke, nad katerim so se navduševali brat in njegovi prijatelji. Prevod, ki sem ga prebral, je čudovit! Na Madžarskem smo namreč imeli srečo – naši prevajalci niso bili samo prevajalci, ampak naši najboljši pisatelji in pesniki.«

Navrgel sem, da je bilo podobno pri nas. Da je Kafkov Grad prevedel eden naših najboljših pesnikov, Jože Udovič. »Vem, za Jožeta Udoviča sem že slišal, zanj mi je povedal eden mojih slovenskih prijateljev,« je poprijel. In povedal, da ima pri nas kar nekaj znancev: pisateljev, pesnikov, filozofov … »Že nekajkrat sem bil v Sloveniji, kjer sem občudoval tukajšnjo čudovito naravo, lepa mesta in tudi prijetne ljudi. Z vašo deželo imam resnično samo lepe izkušnje, pa tega ne pravim iz vljudnosti.«

Zanimalo me je, ali ima same lepe izkušnje tudi z režiserjem Bélo Tarrjem, ali je zadovoljen z vsemi filmi, ki sta jih nanizala skupaj. »Odgovor ni preprost,« je skomignil, »saj pri njegovih filmih nisem bil samo avtor romana ali scenarist, ampak tesen sodelavec pri snemanju. Z Bélo sem premleval vsa bistvena vprašanja. Sodelujeva že od leta 1985, in tako zelo sem vpleten, da težko odgovorim na vaše vprašanje.«

Selitev zamisli s papirja na filmsko platno zanj nikakor ni naraven proces: »Kje pa, to je zame nekaj povsem čudnega! Nikoli si nisem želel posneti filma, a Béla Tarr, ki je zelo brihten fant, je vztrajal, da morava sodelovati. In tako me je leta 1985 prepričal, da posnameva film po mojem romanu Satanov tango. Če mu rečem ne, samo prilivam olja na njegov ogenj, zato sem ugotovil, da mi je najlaže, če na njegovo zamisel kar takoj pristanem.«

Kakšna pa je sicer pisateljeva naloga v tej družbi? »Pisatelj nima nobene naloge,« je odrezal Krasznahorkai. »Pisatelj je umetnik, umetnik pa je svoboden. Kdor je res svoboden, nima nobenih obveznosti.«

No, ga nisem kar tako izpustil, bržkone ve, da je bil festival Vilenica svojčas zelo družbeno angažiran. Ali pisatelj lahko izboljša družbo? »Ne, nikakor,« je odkimal. »Pisatelji in pesniki lahko pišejo čudovita dela, to pa je tudi vse. Zelo preprosto.« Ampak s svojimi čudovitimi deli lahko spremenijo, izboljšajo posameznega bralca, mar ne, sem še kar drezal. »O, ne!« je spet odkimal. »Mogoče se spremenijo samo bralci, ki si tega želijo. Pisec nanje vpliva kvečjemu posredno, nikakor pa ne neposredno. Umetnik ima samo eno nalogo – ostati svoboden in nam s svojo svobodo kazati, da je to mogoče. Morda je vse to samo iluzija, kaj pa vem.«

Najprej je študiral pravo, zatem filologijo, filozofijo, književnost in jezikoslovje. Ni nikoli hotel biti pravnik? »Ne, nikoli. Moj oče je bil. Na pravno fakulteto v Szegedu sem se vpisal, ker sem se hotel ukvarjati s filozofijo kriminala. A po treh tednih študija mi je bilo jasno, da na tej pravni fakulteti nikoli ne bom prišel do filozofije kriminala. Vseeno sem tri leta študiral, potem pa sem zamenjal tako fakulteto kakor univerzo, odšel v Budimpešto. V zadnjem letu študija sem dobil službo v založbi v Budimpešti. Iti vsak dan na delo mi ni bilo lahko. Le kratek čas sem zdržal v službi, kakršno opravljajo drugi, običajni ljudje. Od leta 1983 sem svobodni pisatelj. Leta 1987 sem šel v zahodni Berlin. Tam sem ostal dlje kot leto. To je bilo v času, ko se je komunistični sistem iztekal.«

Živel je še v Franciji, Španiji, Angliji, ZDA, na Kitajskem in Japonskem. »Drži, v vseh sem živel, zdaj pa sem povečini v Berlinu in na Madžarskem. Zelo pogosto sem tudi v ZDA,« je pojasnil. V ZDA je pisal tudi znameniti roman Vojna in vojna, zdaj že desetletje tudi na voljo v slovenščini. »Pisal sem ga sedem let, v letih 1995 in 1996 v New Yorku, v stanovanju Allena Ginsberga, prijatelja, ki me je vedno gostil, ko sem bil v New Yorku,« se je spominjal.

Ker je beseda že nanesla na življenje tu in tam – kje pa občuti največ svobode? »Svobode ne občutim nikjer, sem pa svoboden jaz. Med prvim in drugim je razlika. V svetu, prežetem s trpljenjem, nikakor ne morem občutiti svobode,« je dejal. Hja, zlasti pa se pisatelj bržkone težko počuti svobodnega v današnji Madžarski, sem vrgel trnek. »Življenje v današnji Madžarski je huda preizkušnja tudi za ljudi, ki so zadovoljni s sedanjim nacionalističnim in konservativnim političnim režimom,« je prikimal. »Za nas, ki se takemu sistemu upiramo, pa je neznosno. Tudi na Madžarskem mnogi pravijo, da je bilo v času kadarizma precej bolje. To ni neresnica, a vendarle je velika razlika med diktaturo in demokratičnim sistemom. Madžarska je danes na papirju demokratična država, žal pa se je zelo spremenila po volji ljudi, ki si močno želijo občutka gotovosti, občutka, da bo jutri vse v redu. Če bi se tile, ki na volitvah podpirajo konservativno opcijo, ozrli v zgodovino in v naši zgodovini poiskali primerek starejše konservativne oblasti, bi jo našli v letih med svetovnima vojnama, v hortizmu, imenovanem po vladarju Miklósu Horthyju. Ugotovili bi, da je to zelo slab zgled. In bolje bi bilo, ko bi se danes zgledovali po ameriških ali angleških konservativcih, na primer, namesto da so izbrali čisto drugačno možnost – ravno hortizem! Kar imamo na Madžarskem danes, je namreč zgolj nova različica hortizma. To je zelo slaba izbira tudi za podpornike sedanjega režima. Bojim se, da bo prebujenje iz te politične vere zelo grenko.«

Bolj se je razvedril, ko sva segla dlje na vzhod, se pomudila pri Kitajski in Japonski. Do njiju je prišel po naključju: »Leta 1990 me je poklical prijatelj in me povabil, naj se mu pridružim na poti v Mongolijo. Bi šel na simpozij o Džingiskanu v Ulan Bator, me je vprašal. Takoj sem odgovoril: da! Ko sva bila tam, sem mu v groznem, neopisljivem hotelu pokazal zemljevid: ‘Poglej, kako dolga je razdalja med Budimpešto in Ulan Batorjem, kako majhna pa je med Ulan Batorjem in Pekingom. Mislim, da se nama taka priložnost ne bo več ponudila. Poskusiva priti do Pekinga.’ Uspelo nama je, četudi po mnogih zapletih. V Pekingu sem doživel silovit udarec – čisto me je očarala zelo stara kultura. Ni me zanimala maoistična ali še mlajša Kitajska. Samo stara. A je bilo to dovolj. Ko sem jo začel raziskovati, je bila kitajska kultura stara 5000 let. Nekaj let pozneje sem ugotovil, da je stara 8000 let. Zdaj je najbrž stara že 13.000 let. Vse daljša je!« se je smejal.

»Še danes sem povezan s kitajsko kulturo, s kitajskimi umetniki, s katerimi prijateljujem, tam imam tudi založbo, prevajalca …« je našteval.

No, sem ga spomnil, tudi poročen je s sinologinjo.

»Res je,« se je nasmehnil, »a najprej sem imel manično-depresiven odnos s Kitajsko, šele zatem sem se poročil s sinologinjo. Že ob prvem obisku Kitajske sem ugotovil, da največ kitajske kulture ni v arhitekturi, v templjih, v skulpturah, ne v oprijemljivih rečeh, marveč v njihovi pisavi in jeziku. In tako sem se spraševal, kaj je lažje – ali naj se osem, devet, deset let učim njihovega jezika in pisave ali naj se poročim z žensko, ki se bo učila namesto mene? Odločil sem se za drugo možnost. Žena je tudi moja prevajalka med potovanji na Kitajsko. No, tudi jaz znam malce kitajsko, takole, za ulično rabo. Skupaj potujeva tudi na Japonsko, ki pa je drugačna. To sem spoznal s pomočjo prijatelja, ki je šel s Harvarda tja preučevat japonske medije. Vsake toliko sva se slišala. Bolj kakor njegova raziskava me je zanimalo, kaj vidi skozi okno, kaj vidi na ulici, kaj počne … S pomočjo njegovih odgovorov sem sestavljal drobce japonskega sveta, ki me je čisto šokiral. Ker je bil tako drugačen od vseh, ki sem jih dotlej spoznal. S pomočjo japonske fundacije sem večkrat obiskal Kyoto. Zmeraj samo Kyoto, Kyoto, Kyoto, vsakič za pol leta. A trudil sem se bolj približati japonski kulturi. Zanimivo, temelj japonske kulture je stara kitajska, zlasti iz obdobja dinastije Tang. Zanimivo je, da so Japonci zelo hitro, v tristo, štiristo letih, na noge postavili tako mogočno civilizacijo.«

Kitajska in Japonska njegove književnosti sicer nista spremenili, je dejal. »Najbrž pa sta v meni okrepili zavedanje, da svet, ki ga poznam danes, ni edini. Bolj se tudi zavedam, da si je isto reč mogoče ogledati iz več zelo različnih kotov. To človeku daje več svobode. Po drugi strani pa mu vliva tudi več negotovosti – ni samo ene resnice o določeni stvari, samo enega pomena …«

Obe kulturi, tako kitajska kakor japonska, sta ga zelo obogatili: »K sreči sem odprt za nove izkušnje. Zato sem tudi tu, pri vas.«

In zato – dodajamo 9. oktobra 2025 – bo kmalu tudi na odru v Stockholmu.

Čestitamo in praznujemo!

___________________________________________________________________________________

Na Beletrini Digital sta kot e-knjigi dosegljivi dve deli letošnjega Nobelovega nagrajenca.